Evropske volitve 2009

Kljub intenzivnemu toku informacij, s katerim nas zadnjih 14 dni politične stranke prepričujejo, da so ravno one najbolj primerne za zastopanje interesov Slovenije v Evropskem parlamentu, sem prepričan, da je še vedno velik del državljanov, ki za volitve sploh ne vedo, še precej večji pa je delež, ki se jih ne bo udeležil.

Čeprav sam rezultat ne bo imel prav posebnega vpliva na življenje slovenskega posameznika, pa je za razvoj politične scene v prihodnjih mesecih njihov rezultat ključnega pomena. Prvič po ljubljanskih županskih volitvah, volitvah predsednika države in predvsem po lanskih parlamentarnih volitvah se lahko zgodi, da se bo Janez Janša realno, čeprav ne upravičeno, proglasil za zmagovalca. Glede na te tri precej boleče udarce v njegov ego bi to bil odličen obliž na njegovo vse globljo politično rano.

Janša verjetno ni ne dober politik, še manj vodja, je pa odličen demagog, kot se za diplomanta FDV pravzaprav spodobi. Zato ga lahko njegova interpretacija rezultatov v očeh neukega laika prikaže, sploh če bodo veljali kazalci javnomnenjskih anket, kot relativnega zmagovalca. Potrebno se je zavedati, da povprečnih volilcev, ki so se lani naveličani cinizma in arogance takratne vlade v večjem številu kot ponavadi aktivno udeležili volitev, evropske volitve pravzaprav ne zanimajo. Prav tako istega volilnega telesa recesija ni prizadela (v enem od prejšnih zapisov sem ugotovil, da mi bo recesija na letni ravni pobrala okoli 400 €, realno še manj, če pa ne bi bil načelen, pa bi lahko dejansko bil finančno na boljšem kot pred njo) in ne goji neupravičenih zamer do trenutne vlade.

Po drugi strani je povprečen volilec SDS nižje izobražen in/ali slabšega materialnega statusa, predvsem pa verjetno na lastni koži čuti posledice gospodarske krize in neupravičeno za svoje razmere krivi sedanjo vlado, kljub temu, da je ravno prejšnja bila tista, ki je z nepremišljenimi potezami omogočila prosperiranje tajkunov ter pozabila, da je potrebno v času konjunkture misliti tudi na deževne dni. Predvsem pa je, kot pravi konzervativec, politično močno agitiran s strani posvetne in cerkvene avtoritete, in se bo volitev v vsakem primeru udeležil. In ravno ti lahko tehtnico premaknejo na desno.

Sedaj je vsaj tako kot lani ali pa celo še bolj pomembno, da vsi, ki smo lani Slovenijo obrnili na pravo pot, tudi prihodnjo nedeljo izrazimo svojo voljo. V nasprotnem primeru bo Janez Janša spet poln - samega sebe.

Čiščenje preteklosti

Preteklost je zanimiva zadeva, ki ne samo, da aktivno vpliva na našo sedanjost, ima tudi precej pomemben vpliv na našo prihodnost. Zato je vsake toliko nujno potrebno narediti red med fizičnim, ki se nam nabira v predalih, kljub temu, da je to rahlo dvorezen meč. Pa tokrat ne bom o tem, kako nas določeni predmeti, pa naj gre za kaj oprijemljevega ali samo za trivialne račune ali vabila na dogodke, spominjajo na stvari, ki so bile in jih predvsem sedaj ni. Človek načeloma pač ohrani lepe spomine, razen, ko ugotovi, da je trenutno precej na slabšem, kot je bil. Tako je pač življenje.

Bolj kot sentimentalnost so mi dali misliti - bančni izpiski. Matematika odpove ob dejstvu, da sem imel kot pripravnik s približno 2/3 sedanje plače večje prihranke kot sedaj, ko imam polno, kljub temu, da sedaj realno gledano precej manj izdatkov. Če mi je po diplomi uspelo vsako leto obiskati eno bolj ali manj oddaljeno državo, recimo Avstralijo in Singapur pred dvema letoma, Tajvan in London predlani in Vzhod ZDA lani (in ob tem še izdatno zapravljati), je letos dopust bolj privid, čeprav je od zadnjega minilo že skoraj leto, pa še edino izobraževanje, na katerega nas delodajalec pošlje (plača pa sponzor) se mi je premaknilo na oktober.

Sicer ne mislim nikogar poimensko obtoževati (čeprav je ena oseba objektivno kriva), sta krivca več kot znana. Recesija in splet nesrečnih dogodkov, podrobno opisan v enem od prejšnjih zapisov. Nekaj se bo moralo konkretno spremeniti, čeprav sem počasi že brez idej, na koga vplivati, da bi se stvari popravile.

Bottom line: čiščenje je depresivno opravilo. Splača se ga izogibati.

Pure simplicity

Življenje je kot Schroedingerjeva mačka - ne nudi nam potrebnih in točnih podatkov v pravem trenutku, zato je vsako dejanje poseganje v škatlo z vsemi posledicami le-tega.

Prispevki ex catedra ali stimuliranje komunikacije

Sobotno prilogo berem zadnje čase precej poredko, in še to bolj kot ne samo takrat, ko gre za članek z področja farmacije ali zdravstva ali pa s tematiko arhitekture in urbanizma. Prispevki so načeloma dobri, vendar pa se pogosto zgodi, da se v določenih aspektih z avtorjem ne strinjam ali pa želim dodatno pojasnilo. Glede na to, da živimo v času informacijske tehnologije, ko je edini sprejemljivi odzivni čas "takoj", me čudi, da ne rečem moti, da avtorji prispevkov zelo redko ali nikoli ne objavijo svojih elektronskih naslovov. Sicer kratko iskanje pripelje do enakega rezultata, ampak grenak priokus ostaja.

Vzgibi za takšno početje mi sicer niso poznani, vendar jih ni težko nekaj našteti. Če se omejim samo na enega - glede na uredniško politiko, ki bralce opozori, da prispevek izraža stališče avtorja in ne uredništva, sklepam, da gre za linijo najmanjšega odpora avtorjev prispevkov. Zakaj bi bilo potrebno ex tempore pojasnjevati svoje besede, če lahko bralcem postavimo virtualno bariero in jim ne omogočimo takojšnje komunikacije. Pisma bralcev za aktivno populacijo žal niso ustrezen način, pa še pred očmi vseh se dogajajo.

Celoten koncept je s sodobnega vidika več kot zastarel. Družba ne išče več produkta, ampak storitev. Zato bi morali pisci internalizirati, da plačilo za prispevek ne pomeni samo objavljenega, ampak tudi dajanje feedbacka na komentarje. Kdor tega ni pripravljen početi, naj resno razmisli, če je sploh kompetenten za pisanje.

Komentarji na zgornji tekst so več kot zaželeni.

Recesija

Recesija ni prizadela samo svetovnega in slovenskega gospodarstva, ampak je, več kot očitno, prizadela tudi blog, ki ga ravnokar berete. Odkar sem začel pisati, se mi še ni zgodilo, da bi imel več kot mesečno pavzo. Če nič drugega, mi je vedno šlo kaj v nos, kljub temu pa sem že pred časom ugotovil, da se pravzaprav nima smisla pritoževati, gojiti osebnih zamer do akterjev ali pa se počutiti pošteno ogoljufanega. Žal je tako, da se bo moral zgoditi pošten čudež, predvsem se bo moralo umiriti gospodarstvo. Ali bo čudež v tem, da bom imel srečo in neformalno srečal vplivne ljudi, ali pa bo kdo od znanih prišel do položaja in začel vračati usluge, se še nisem odločil.

Sem pa za lastno zadovoljstvo izračunal, koliko bo dejansko recesija v obdobju od 1.4.2009 do 31.3.2010 prizadela moj transakcijski račun. Upošteval sem Dogovor o ukrepih na področju plač v javnem sektorju za obdobje 2009-2010, torej 2% (glede na lanske podatke) julijsko (ne)uskladitev rasti življenskih stroškov, zamik 3. uskladitve plač s 1.9.2009 na 1.1.2010, ne pa tudi primankljaja redne delovne uspešnost, ker je v zadnjih 2,5 letih nikoli nisem dobil in je verjetno tudi v tem obdobju ne bi. Številka me je po svoje presenetila, saj znaša samo 392 € na letni ravni. Sem se psihično pripravil na veliko višjo vsoto.

Snežena Ljubljana

Spremnega besedila danes žal ni. Se mi rahlo mudi.

1000 pieces in seventy-five seconds

Background

The two things came at almost the same time. The One year in 40 seconds by Eirik Solheim and my new passion for jigsaw puzzles (I obviously have too much time). The conclusion is not difficult to make.

So from this
became this
and this is what went on inbetween.

Full video can be found on Vimeo.

Shooting and editing

Approximately 200 pictures of which 170 were usefull were taken by Canon EOS 300D using a tripod. Usefull shots were edited by Adobe Lightroom 2 and aligned and cropped using Photoshop PS3 (basically following Solheim's method). Video was cut in iMovie '08. All the software was running on Mac OS X Leopard. Background music is by Grieg.

Conclusion

Since the lighting conditions were terrible and I'm currenty looking for an inexpensive DIY softbox. I intent to redo a similar project soon (to try out iMovie '09), this time in HDR. And last, but not least, I definitely need a new camera. And a new wide lens. And...

Edit:

It seems that the embedded Vimeo video does not work well. This one works fine:



Okoliščine

Mineva že štirinajsti dan, odkar sem zadnjič pisal. Enostavno ni bilo časa in prave motivacije. Če strnem, so razlogi sledeči:

-ugotovil sem, da se glede stvari enostavno nima smisla pritoževati, ker samo besede stvari ne bodo spremenile, kvečjemu še bolj v slabo voljo me bodo spravile. Tistih, ki bi morali (ali pa lahko, če sem prijazen do njih) stvari urediti na svoji strani in rešiti moje težave, pa tako ne bodo dosegle. Prav tako sem precej sit ljudi, ki mi vsiljujejo svoje ideje oz. rešitve. Žal je vedno tako, da je med idejo in njeno implementacijo v resničnem življenju velik prepad in prepričan sem, da niti 5% ljudi, ki so polni besed, sami ne bi bili sposobni narediti koraka, ki mi ga predlagajo.

-zgodila se mi je določena stvar v zasebnem življenju, ki mi je dala na voljo nekaj dodatnega prostega časa, ki sem ga zapolnil z aktivnostmi, ki mi sicer poberejo še več časa, me pa zaposlijo v tej meri, da uspešno kompenzirajo manko. In upam, da bo tako, dokler se na nove razmere enostavno ne bom navadil.

-precej časa pa je pobralo tudi iskanje krivca za prej omenjeni dogodek, ki pa je bilo glede na zaprtost kroga in bolj kot ne a priori izključitev enega akterja in pogojno izključitev drugega vse prej kot lahko. In še vedno ni končano, čeprav verjamem, da vem, kje ga najti.

Zadeva, ki me sedaj polno zaposluje, in za katero upam, da bo uspela, pa bo online, takoj, ko bo gotova.


(Prosim, da se vzdržite komentarjev v smislu "zakaj simptomatsko, če je etiološka rešitev boljša", čeprav je to jasno razvidno iz konteksta. Prihranite mi nekaj klikov, kolikor jih terja brisanje le-teh.)