petek, junij 23, 2006

O politiki in družbenem življenju

Ko sem danes čakal na trolo domov, me je spreletela ena zanimiva misel. Že nekaj čase opažam, da ima srenja bodočih oz. mladih intelektualcev določene pomisleke pri sklepanju zvez in nasplošno navezovanju medosebnih odnosov.

Ne vem, kaj sicer je razlog (lahko bi krivil recimo bivanjsko problematiko, ampak o tem kdaj drugič), vendar se mi čedalje bolj dovzeva, da živimo v času, ko je beseda neuspel postala del izginjajočega slovarja. Kakor je na svojem blogu ugotovila Vesna Milek, smo ljudje postali del družbe, ki je navajena sigurnosti. Zakaj bi šel na realno kavo, če lahko soseda (realen primer, zato toliko bolj absurden) poklikaš na messengerju, pa če tudi debata potem traja par ur in je ekonomsko gledano to zelo slabo izkoriščen čas. Pa ne bom o času, vrnimo se k zvezam in neuspehom. Da Slovenci postajamo narod deloholikov, je več kot jasno. Zakaj bi se s problemi ubadal doma, če si lahko 10 ur na dan v službi, kar prinese precej pozitivnih zadev. Od boljšega stanja na transakcijskem računu, zavidanja sodelavcev, kako lahko uspešno razporediš vse obveznosti do konec koncev primernega izgovora, zakaj nečesa kasneje ne moreš: "veš, me pa šef ubija" (hudo v tem primeru je, če si šef, ampak potem so pač razlog težav podrejeni).

Ampak, kakor izgleda slabo, služba je zelo varna zadeva - ker se zadeva tiče intelektualnih poklicev, strah pred izgubo le-te ni tako prisoten. Zasebne zadeve pa so tvegane, delikatne, kakor hočete. Družba in mediji nas silijo, da smo najboljši, da imamo vsaj večje stanovanje ali hitrejši avto od soseda... in teh da-jev je še veliko. Tako pa nas tudi družba pasivno usmerja k idealom. Idealom partnerja. V moškem primeru mlada (mlajša, čeprav modni trendi pravijo tudi drugače, če le lahko utemeljiš), uspešna, in skoraj popolnega izgleda. No, če dodam še primeren katakter je jasno, da takšne dame ne rastejo za sosednjim drevesom. In da, ker se zavedajo svojih prednosti, niso ravno (z moškega zgodovinsko pogojenega stališča) lahek plen. Kar seveda poveča možnost neuspeha. In potem pademo v začaran krog: popolnost je popolna, samo če je - popolna. Zgledni primeri sodobnega moškega vključujejo veliko stanovanje, lepo ženo, dober avto in inteligentne otroke. In ko manjka druga komponenta, je pa potrebno bolj okrepiti prvo in tretjo. Ali drugače povedano, nadure, manj medosebnih stikov. Ali, kot bi mi v tem trenutku misli prebrala prijateljica: circulus vitiosus (mimogrede, lepi spomini, kako paradoksno se sliši...).

V naslednjem trenutku mi je na srečo to skrajno negativistično razmišlje šlo iz misli. Razloga niti ne vem, je moral biti pa dober. Vseeno, negativistično ali ne, mogoče je pa zgoraj le kanček resnice?

Ni komentarjev: