četrtek, avgust 31, 2006

Časovno potratne igre

Ula je posredno kriva, da sem danes do pol štirih zjutraj igral Sudoku (papirnato verzijo, ki je mimogrede težja, ker te ne opozarja na napake), danes pa sem na internetu našel še eno zanimovo igro. Bolj gre za poznavanje Slovenije (boste presenečeni, kako slabo poznamo našo državo). Klik na lastno odgovornost.

torek, avgust 29, 2006

Match Point

Na poti v Avstralijo je bila ena od stvari, ki me je držala pokonci (poleg sosedov) julijski spored na letih Austrian Airlines, oz. bolj natančno Match Point. Mislim, da sem ga že prej doma gledal trikrat, potem sem ga gledal vsaj dvakrat na poti do in iz down under, in sedaj že dvakrat avgusta. Ker vedno odkrijem nekaj novega, ker je Scarlett preprosto fenomenalna in ker je film prava droga. Vsekakor, zelo priporočam.

Sem pa zadnjič gledal že zahvale in igralsko zasedbo na koncu do konca in ugotovil, da je ne majhen del in nepomemben del filma prispeval Slovenec. Dve operni ariji, ki se pojavljata skozi velik del filma namreč poje Janez Lotrič. Vsekakor boljša "vloga" kot vloga kateregakoli slovenskega igralca v znanih filmih... Sicer je lahko menda vsak zvezda, samo našim igralcem to ne uspeva v tujini. Še vedno, dramske igralce imamo na odlične. Me prav zanima, kaj ima Drama pripravljeno za naslednjo sezono.

ponedeljek, avgust 28, 2006

Angleži nam napovedujejo temno prihodnost

Jin je na svojem blogu pred časom omenil slovensko nepremičninsko problematiko. Je realnost in ničesar ne moremo narediti. Vendar, če gre verjeti Financam in angleškim novinarjem, se nam obeta res črna nepremičninska prihodnost. Napoved pravi, da se bodo cene v najbolj želenih krajih (prestolnica, Obala, Gorenjska) dvignile do 250%. Ker predvidevam, da se plače pač ne bodo povečale za toliko, se nam res slabo piše. Z drugimi besedami, trg bo poln "crapy" starih stanovanj, ki jih nihče noče, nova pa ne bodo dosegljiva. In država bo stala križem rok. Kot ponavadi, ker bo z davki kupila še kakšno letalo ali zgradila vladno palačo.

Slovenija, radi te imamo.

Ali pač?

Drugi cilj je padel

Ker sem trmasta oseba, sem se odločil in res v soboto prehodil celotno PST. Vsega skupaj je malo več kot 37km, in porabil sem malo manj kot pet ur in pol. Naporno, ampak vredno truda.

In še ena strokovna zadeva. Danes je na prvem programu nacionalnega radia v Studio ob 17 bil gost Bojan Doljak. Arhiv najdete tukaj, če niste poslušali in želite.

petek, avgust 25, 2006

Kebab in malo slovničnih pravil, prosim

Prej popoldne se mi je zahotelo kebaba, in ker imajo najboljšega za najugodnejšo ceno pri Konkurenci, sem se odpravil tja. V vrsti (bolje rečeno mimo nje) sta stala dva uslužbenca bližnjega javnega podjetja, en je že naročil in plačal s tisočakom (torej ravno na dva). Pogovor je bil nekako takšen (U: uslužbenec neslovenskega porekla, S: stranki 1 in 2):

U: En'ga?
S1: Ma, dej dva...
U: Kaj boš notr'?
S2: K'r isto mi dej.
U: Misliš enako?

Priča (jaz) se v tem trenutku ni mogla ubraniti smeha.

E-bolnišnica

Včeraj sem na "čudoviti ograji", ki moti pogled na gradbišče novega Šumija, zasledil precej izvirno reklamo za nov HP-jev Dual core prenosnik, zato sem zadevo moral preveriti. Predvsem ceno, ampak zgolj iz radovednosti. Sem pa potem na slovenski HP strani zasledil zanimivo novico.

HP in izbrani partnerji nameravajo v Trondheimu opremiti bolnišnico z moderno tehnologijo. Tako bi celoten sistem deloval centralno in hierarhično, zato bi lahko vsak od osebja imel na svojem prenosnem sistemu (dlančnik, table PC) podatke, ki jih rabi. Tako bi odpadli problemi izgubljenih in analogno nenatančnih CT in podobnih slik, nečitljivi pripisi in podobne imperferkcije, s katerimi se ubada zdravstveno osebje. Celoten proces naj bi bil končan do leta 2008.

Kdaj bo to v Sloveniji? Recimo takrat, ko bodo klinični farmacevti uveljavljeni in primerno plačani, torej primerljivo z zdravniki. Moja aproksimacija je nekje 2015-2020. Pesimistično? Ne, zelo realistično, posebej, če je zdravstveni minister podobnega formata kot Bručan.

četrtek, avgust 24, 2006

Prvi cilj padel

Zadnje čase se presenetljivo veliko rekreiram, kar ima veliko pozitivnih učinkov. Po energiji do dobri volji sem počasi na poti do dobre volje cimra, poleg tega sem pa vedno manj lačen iz dneva v dan. Sinergija. Pač, imam dosti časa in brez težav sledim ciljem, ki sem si jih postavil. Vzpostaviti podobno stanje kot pred dvema letoma, tako in drugače.

Zadnjič sem si zadal, da bom:

  • "padel" nazaj na 82 (še ne, ampak na poti)
  • spet pretekel mojo klasično turo v enem kosu (včeraj)
  • prehodil PST (če bo vreme, ta vikend)
In prav simple je vse skupaj, če le imaš voljo in odločenost. Sedaj si bom samo še rekel, da bi imel svoj flat in eno veliko varno limuzino. Če bo šlo še to tako lahko :-)

sreda, avgust 23, 2006

Pravilo štirih

Včeraj zvečer sem začel brati nekje na polovici knjige, ker me dotlej ni potegnila vase. In potem sem jo požiral, od osmih zvečer do pol štirih zjutraj ter danes od pol devete do dveh, ko sem jo končno prebral. Govorim namreč o Pravilu štirih, eni boljših fikcij zadnje čase. Če ste prebrali Ledeno prevaro (Deception point), Šifro in ostale knjige Browna ali podobih avtorjev, potem morate prebrati še Rule of Four.

Nasvet, kako v knjigi bolj uživati in še prihraniti več kot 10€. Kupite angleško paperback verzijo, ki stane okoli dva tisočaka (vsaj v Konzorciju jih imajo na zalogi).

torek, avgust 22, 2006

Odločalo bo vreme

Čudovito vreme mi je zadnjih nekaj dni pisano na kožo. Čeprav sem zadnjič usul na kolesu in me še vedno malo boli koleno, me ni ustavilo, da ne bi spet šel testirati kondicije. In ker sem bil več ko zadovoljnen, sem se odločil, da bom v nedeljo, če le ne bo vreme slabo, prehodil PST. En mesec pred končnim rokom, in verjamem, da mi bi uspelo brez težav. Če le ne bo kakšen zoprn žulj v napoto.

In naredil sem še eno zadevo. Blog sem pretvoril v Googlov Beta Blogger, ki je mnogo bolj fleksibilen in WYSIWYG je, ker se mi res ne da ukvarjati s pisavami in barvami. Priporočam.

nedelja, avgust 20, 2006

Siol noče mojega denarja

Sicer dvomim, da je kdo prebral opis bloga, vendar če ga je, je zasledil en precej čuden stavek: če bom v bližini dostopa. Zgodba ni prav nič pretresljiva, samo sem pa prišel do enega razmišljanja glede tega.

Politika naše države in mestnih oblasti naše prestolnice študentom, ki nimajo ravno ravno nadpovprečno bogatega družinskega proračuna, nameni recimo sobo ali pol v ne manj kot 20 let stari stavbi, pohištvom iz časa, ko je bil socializem še vedno višek umetnosti (pravilne, ravne oblike in dolgočasne barve). Ker je za študente seveda vse dobro, so razni samoinicitivni dodatki bolj redkost, ki jo je treba iskati z stadionskim reflektorjem na par m2. Kabelska, ja, če je že res treba in če je oddajano stanovanje v bloku, kjer je pač poceni. Stalni dostop do interneta. Kaj je že to? Aja, to, kar mulc cele dneve dela, samo, ker mali nič pametnega ne odnese, potem resni študentki, ki se morajo učiti, ne rabijo.

Stiliziram, pretiravam in mogoče celo kompliciram. Ampak sliko pa sem ustvaril.

Torej, nekaj let nazaj sem prišel na idejo, da bi bilo zelo pametno, da bi imel tudi med tednom kadarkoli možnost takole sredi noči bloditi po spletu. Kakšne možnosti? Bom začel z najbolj banalnimi.

1. Dial-up? Ne hvala, nisem ne mazohist, niti nimam preveč denarja.
2. xDSL?
a) Dve leti nazaj - Torej, pošljem online prijavnico in poizvedbo. Tam je bil en neumen stavek, da moja preveriti tehnično izvedljivost. Ja, pa kaj še, skoraj center prestolnice da ne bi bil pokrit. Zgodilo se je točno to. Presenetljivo vljudni gospod iz Siola se je potrudil in me celo poklical na mobitel, da mi sporoči novico.
b) v zadnjih nekaj mesecih - Spet naredim isto, ker sem vztrajen. Tokrat se niso niti potrudili, da bi me poklicali na mobitel, ampak so poskusili na stacionarni telefon, dvakrat v času delovnika. Ko me seveda ni bilo. Ko me je končno razkurilo, da me ne obvestijo, sem jih poklical nazaj, vendar je bila števila vseskozi zasedena.
3. Kabel? Telemach hoče samo za priklop (napeljava je do hiše že pripeljana, ker sta v objektu dva uporabnika) 80.000, in potem še stroške priključitve na storitev kabelskega dostopa. Vseskupaj okoli 400 €. Absurdno.

In kakšne zaključke sem potegnil iz tega? Siol noče mojega denarja, ker sem jim niti ne ljubi me o tem obvestiti. Očitno so kontaktni podatki (mobilna številka, e-mail in nenazadnje še fizični naslov) zanje neuporabni. Telemach se obnaša kot največji monopolist. Iz te zmede ne bo dostopa.

Zato sem iz čiste trme in jeze do malomarnega odnosa do strank sprejel odločitev, da se niti ne bom trudil in iskal ugodnih akcij. Če nočejo mojega denarja (Siol) oz. ga hočejo nenormalno veliko (Telemach), potem ga pač ne bodo imeli. O tem imam vsaj zadovoljstvo, da lahko pogledam celo epizodo Losta, 24 ali CSI, brez da bi me kdo motil na Messengerju ali da bi moral nekaj nujno zgooglati. V končni fazi je ignoranca "velikih" skoraj darilo meni. Pa še spat se spravim lahko ob normalni uri in brez rdečih oči. Včasih se je prav lepo upreti kakšnemu trendu. Pa čeprav nisem najbolj znan po tem, a ne, sosed?

sobota, avgust 19, 2006

Zarota vozil s kolesi

Še sam ne vem, kaj sem naredil narobe, ampak zadnja dva dni me vozila s kolesi nimajo rada. Tako je avto terjal, da ga registriram, danes pa me je na cedilu pustila še specialka. Sicer zahvaljujoč SPD-ju, ki ga uporabljam, z enim spominkom lepe kraste. Torej, na čudovito sobotno dopoldne vožnje po Savinjski dolini mi je po 50 km sredi Celja spustila zračnica. Ne spustila kot premalo napoljnena, ampak predrta. Na srečo imam v savinjski prestolnici še veliko znancev iz srednje šole, tako da zadeva ni imela neprijetnih posledic v obliki pešačenja. Še enkrat hvala, Matevž.

In ko sem se vračal iz Celja s kolesom v prtljažniku, s svojim, sveže registriranim vozilom, se mi zadaj prilepi mladenič z nekaj let starim Golfom GT1. Domačini verjetno veste, kako je križišče v Medlogu proti Levcu prikladno za prehitevanje ljudi, ki vozijo po vašem mnenju prepočasi. In to misli tudi omenjeni mladenič. Klasična sitaucija: vozilo z X enotami moči (moje) in vozilo s 3X enotami, ki ga ob spremljavi brhke dame vozi omenjeni mladenič bi po vseh "pravilih" morala biti nepravičen boj. Na njegovo žalost je mladenič pozabil, da je včasih bolj pomemben pravočasen in kontakten štart brez vrtenja koles v prazno. Kar mu ni uspelo, zato sem iz dvoboja prišel kot zmagovalec. Da bi pozdravil ranjeni ego, je mladenič besno prehiteval na poti naprej. Ker je našel še kompetetnega sotekmovalca, je bil verjetno še bolj vesel. Kljub temu smo vsi nekaj km stran stali skupaj na semaforju. Pa sem se jaz držal omejitev.

Torej, draga mladina z za vaše izkušnje premočnimi vozili, po ravni cesti zna vsak pritisniti na plin. Ampak to še ne naredi dobrega voznika.

petek, avgust 18, 2006

Prometne cvetke

Naša Policija ima zelo nepregledno in oblikovno popolnoma nedovršeno stran. Ima pa vseeno na tej strani rubriko "Prometni prekrški" z najzanimivejšimi posnetki nepravilne vožnje po naših cestah. Od popolnoma benignih, kot je uporaba mobitela, do zelo (moje neodobrovanje se veča z naštevanjem) malignih avtomobilskih in motorističnih prekrškov do kralja - lokalnega mulca, ki na sesalcu (za nepoznavalce - zaradi ogabnega zvoka in nepriljubljenosti med splošno populacijo - skuterju). Lepo in prav, da se otroci novopečenih slovenskih bogatašev vsaj enkrat naučijo, da takšna vožnja pač ni vzorna. Seveda možem v modrem svetujem, da se poleti postavijo na oba konca Slovenske in otrokom z nekajkubičnimi igračami in zdaleč neprimernim razmerjem KM/kg (to velja za motor) in zelo nizko gostoto interkranialnega prostora (to velja za voznike) po švicarskem vzoru vozila, v kolikor so pač ravnali mimo predpisov, zaplenijo in stisnejo v nekaj kubičnih decimetrov velike kocke. Dostava na dom, poštnino plača vrli lastnik. Potem bi se pa dalo hoditi tudi poleti po centru Ljubljane, brez da bi vsaj nekajkrat na par minut preklel mularijo.

Pa da ne bo izgledalo, da se samo pritožujem čez nevzgojeno mularijo (kar je sicer res, še bolj, odkar sem nekaj dni preživel v nabito polnem, samo mirnem in niti najmanj kaotičnem Singapuru), sem v Zakonu o varnosti cestnega prometa iskal določena pojasnila. Sicer je samo upanje jalovo, glede na to, da zakone pišejo pravniki, ampak začuda sem jih, potem ko sem odstranil (vsaj zame kot naravoslovca) debelo odejo nepotrebnega besedičenja. Kaj je catch? Danes sem na severni obvoznici moral prehiteti poln naložen golf druge serije, ki je vozil po (takole bi se slišalo po pravniško) skrajno levem voznem pasu ceste za promet motornih vozil. Ker imam nekje v glavi, da je to smrtni greh, sem preveril, kaj pravi o tem zakon. Vsekakor sem naredil prekršek, ker je prehitevanje dovoljeno samo po (spet pravniški jezik) bolj levem od skrajno desnega pasu, ki ni zaseden s kolono vozil. Pač, prehiteva se samo po levi, pa še to velja samo na avtocestah in cestah za promet motornih vozil, recimo po Celovški, Dunajskih in podobnih pa je vožnja po obeh pasovih (vsaj po zakonu) dovoljena samo v času prometne obremenitve (torej nekje večino dneva), vendar je menjava pasov dovoljena samo ob zaustavitvi (ko že omenjam, nikoli mi ni bilo jasno, kako se da parkirati na delu Dunajske med Ulico Bežigrad in Črno vdovo) ali razvrščanju. Ja, in potem svizec zavije čokolado... In da se vrnem na nesrečnika v Golfu. Sem jaz veliki grešnik, ker sem prehitel nesposobnega voznika in sem sebi in mojim sopotnikom zagovoril varnejšo vožnjo ali pač?

Mimogrede, koliko vas je opazilo, da imajo vpadnice v prestolnico v smeri centra dve omejitvi, 60 in 70? In da je hitrost (pavšalno) določa dejstvo, ali je cesta enake kategorije in enake obcestne ureditve (pločniki, kolesarska steza) znotraj ali zunaj obroča okoli mesta.

Cena mobilnosti

Slovenci smo narod, ki ne more zdržati brez avtomobila - ali drugače, ker smo hkrati preveliki in premajhni, skoraj rabimo svoj avto. Zato je danes, pa je še zelo malo, ker moj avto pač ni drag, šlo iz mojega TRR-ja:
redno vzdrževanje in tehnični 31.000
zavarovanje 93.000
registracija 18.000
-------------------------------------
skupaj PREVEČ

Dovolj pritoževanja za danes. Bom raje šel iskat kakšne zanimive bloge, da vidim, kaj muči ostale ljudi...

sreda, avgust 16, 2006

Nov cilj

Zadnjih nekaj dni me je, v sklopu "velikega načrta", prijelo, da se grem bolj kot rekreativno sprehajati po Ljubljani. Moje stanovanje ima poleg vseh slabosti vseeno eno veliko prednost, ki se jih reče lokacija skoraj sredi mesta in vendar dovolj daleč. Rožna pač, kjer je recimo 10 minut do Rožnika, Tivolija in podobnih zadev. Po ponedeljkovem Rožniku (malo več kot 8 km), me je včeraj pot zanesla na PST, Mostec, preko Rožnika, Tivolija in nazaj domov (nekaj več kot 13 km). Zato sem dobil genialno idejo, da bi moral kot prebivalec prestolnice vsaj enkrat prehoditi celotno PST. Glede na to, da jo je za celih 34 km, seveda ne takoj in ne v celoti, ampak nekje do konca septembra bi mi pa moralo uspeti, ampak v ne ravno rekreativnem tempu (tako kot je konec septembra rok, da spet odtečem v enem kosu pot, ki sem jo pred dvema letoma z lahkoto - ampak, takrat sem bil mlad, naiven in... zaljubljen).

In kaj je "veliki načrt"? 82. Trenutno mi do tja "manjka" še 7 in še malo.

nedelja, avgust 13, 2006

Zakaj Slovenci kompliciramo?

Med zaspanim nedeljskim brskanjem po Siblogs sem naletel na zanimiv nov blog Kompliciramo si življenje. Ker sem to tudi na lastnih primerih ugotovil že sam, si nisem mogel kaj, da ne bi oddal komentarja. Na kratko, zakaj si dejansko Slovenci kompliciramo life? Ker smo na trenutko trmasto mainstreamovska, ukalupljena, nevoščljiva in nezadovoljna družba ljudi, ki ji pravzaprav nič ne manjka, samo tako radi se primerjamo z drugimi. Rezultat je zavidanje ljudem, ki si upajo živeti mimo družbenih norm povsem zadovoljno življenje. Če bo šlo tako naprej, bomo postali še drugi Finci, samo z veliko slabšim gospodarskim uspehom.

(zadnja dva stavka sta namerno napisana ironično)

sobota, avgust 12, 2006

S60 White (2)

Danes zjutraj sem bil precej optimističen, ko sem napovedal, da se da teme zlahka prigajati. Ampak so Finci (Nokia, torej) naredili en zelo premeten način zaščite avtorjev. Catch? Teme, ki jih naložimo na telefon, so .sis formata, Theme Editor pa prebavlja samo .tdf datoteke, ki se jih sicer da med sabo pretvarjati. Iz .tdf v .sis, ne pa tudi obratno. Tako mi sedaj ni preostalo nič drugega kot da pišem avtorju, da temo prilagodi še drugi generaciji S60. Preostala možnosti bi bila namreč, da jo grem sam poustvarjati, kar pa je preveč zamudno in se niti ne izplača.

Poročilo sledi.

Aja, če kdo ve za kakšno enoposteljno sobo, blok, novejša gradnja, Center, Vič ali Bežigrad, obvezno urejeno parkiranje in stalni dostop do interneta, brez nekajmesečnega predplačila, do 45.000 mesečno, se priporočam.

S60 White (1)

Ura je skoraj štiri zjutraj in sam sem še vedno pokonci. Razlog? Tole, kar je pisano za tretjo generacijo S60, moj telefon pa je samo druge generacije. Kako? Po brezplodnem iskanju podobnih tem za mojo Nokio na internetu, uporaba surove sile. Nokiin Theme Studio. Posledice? Totalno brez energije in potreben spanca. Takoj.

Rezultati? Poročam jutri.

Tomi logging out.

četrtek, avgust 10, 2006

Po mestu se vozi žirafa

Ljubljana se, kot vse kaže, turistično prebuja. Že tako ali tako je poleti slušati po mestu več italijanščine in angleščine kot pa slovenščine (in sljovenštine), sedaj se je nekaj premaknilo tudi v glavah uradnikov. Končno bomo dobili vzpenjačo, ki bo, ne tako kot pred leti žerjav na gradu, za katerega so turisti spraševali, če je znamenitost, gradu dala nekaj življenja. Projekt PCL se je premaknil z mrtve točke in mogoče lahko v bližnji prihodnosti turiste pričaka sodoben center, ki se ga Slovenci ne bomo sramovali. Manjka samo še shuttle prevoz iz letališča (po navedbah uprave Letališča se bo Brnik osredotočil, da postane regionalno središče in vozlišče).

In še eno zabavno zadevo smo dobili. Po zgledu skoraj večine (zahodnih) prestolnic, je center Ljubljane povezan z živalskim vrtom. Prav čedno izgleda tale bus, ki upam, da se bo prijel (če pa proga ne bo rentabilna, upam, da jo bo vsaj MOL sofinancirala).

Sicer pa, mesto je podjetje. Če bo na županskih volitvah kandidiral Janković, se ga splača podpreti. Če je lahko postavil sistem Mercator, lahko izpod vode potegne tudi Ljubljano.


torek, avgust 08, 2006

Hočem nazaj. Takoj.

Danes sem med brskanjem po slovenskih blogih naletel na te slike. Katoomba, Sydney in ostale zanimivosti Avstralije. Občutki? I wanna go back there. Now.

Ljubljana me kar precej ubija. Saj ne, da ni lepa (vedno bolj in vedno znova), samo občutek, da si doma, da moraš narediti do konca dva brezvezna seminarja, da se bo potrebno ozirati za kakšno službo (in pripravništvom), da bo treba ugrizniti prej ali slej v kislo jabolko nepremičninskega trga, vse to je bilo "down under" tako daleč stran, tako časovno kot krajevno.

Zakaj vse lepo enkrat mine? Da se lahko ponovi ;-)

ponedeljek, avgust 07, 2006

Po taboru ali kaj vse nekateri žrtvujejo za nekaj kvadratnih metrov

Do you know, what is the shortest English text about religion, Royal family, sex and mystery?

The Queen said: '' Oh, My God, I am pregnant, but I do not know who the father is.''

Danes me je namreč prevzela ''semi-easy'' karma, ker sem zadnje dni imel precej umirjeno življenje. Šel sem namreč pogledat na farmacevtski poletni tabor v Tolmin. Na tabore (posebej s farmacevti) imam dobre spomine in tudi ta ni nobena izjema. Vreme sicer ni dovoljevalo nekih blaznih aktivnosti zunaj, zato je bilo pa več druženja in družabnih iger. Ugotovil sem nekaj neverjetnih zadev, recimo ob igri Jungle speed (menda prodajajo v Interšparu, se splača kupiti, če vas je pogosto skupaj pet ali več in se raje izogibate iger, ki vsebujejo ''slovensko tradicijo''). Sam princip igre je zelo preprost. Ljudje se posedejo v krog in zapovrstjo na mizo odkrivajo karte. Ne vedo, kakšne so, pa še navzven jih je treba obračati. Kaj je ''catch'' igre? Poleg nekaj izjem (barve, ipd) je treba iskati pare. Karte so precej podobne, zato jih lahko hitro zmešaš. Hitrost pa je pomembna, kajti če imaš razlog, da pograbiš ''totem – pač, stružena palica'', ga moraš, ker se tako hitro znebiš kart. Cilj je namreč, da ostaneš brez kart. Izgleda nedolžno, pa ni. Ker se lahko osebi (ali več njih) za ''totem'' borijo, se igra pogosto konca s praskami, buškami in še čim. Ampak zabavno je pa do konca.

Druga igra – bolj tradicionalna – pa je ''max''. Point je preprost: če karkoli narediš narobe, če lažeš, če prekršiš pravila, piješ. Potrebščine: nekaj alkohola, ki je podvržen nevarnosti, da se pokvari, od 5 ljudi naprej in karte za tarok. Ostalo je plod (bolne) domišljije prisotnih. Recimo zabavna pravila: brez angleških izrazov (šele sedaj sem ugotovil, koliko je dejansko ta jezik prisoten v pogovorni slovenščini), brez kazanja s prsti, brez uporabe imen, ipd… Seveda s povečanim številom napak treznost pada, zato postane igra še bolj zanimiva. Je pa tudi precej zahrbtna, zato previdno (Minister za zdravje opozarja, da prekomerno uživanje alkohola škodi človekovemu zdravju).

Marko Crnkovič je na svojem blogu napisal, da mu je nekoč znanec povedal, da je on (Crnkovič) obseden z Drnovškom. Zakaj ta uvod? Ker sem tudi jaz ugotovil, da obstaja ena zadeva, ki mi ne gre iz glave. Prej sem namreč ležal na postelji, buljil v zrak in razmišljal, kako na najbolj enostaven način priti do denarja za svoje stanovanje – ni tako pomembno ali za trajno v last ali samo premostitveno najemniško, ker mi moje sedanje že preseda, samo kaj, ko je finančno zelo ugodno (sedanje, namreč, pa še blizu Centra je). In potem sem se spomnil na prej omenjeno dilemo – imenoval ga bom kolega, ki se je na tem področju premeteno znašel. Srečal je normalno dekle in se z njo zapletel v mogoče manj konvencialno zvezo. Sicer še vedno normalno in zadnje čase tudi precej modno, vendar vseeno manj konvencialno. Verjamem, da se vsi v zvezo spravijo zaradi ljubezni. Ker imajo drugega človeka radi, ker (naivno) vsi verjamemo v inštitucijo ljubezni. Tudi tridesetletnice se poročijo s bogatimi petinosemdesetletniki (po vsej možnosti na kroničnih antihipertenzivnih, antitrombotičnih ter vseh možnimi anti- in proterapijah) zaradi ljubezni. Tu pa se začnejo moja špekuliranja. Recimo, da omenjena damica v svojem okolju ni najbolj priljubljena in da jaz osebno ne vidim, zakaj bi bil z njo, ampak je pa omenjeni kolega zadel pa ene vrste jackpot. V času, ko velika večina med dvajset in tridesetletnikov razmišlja, kako bi prišla do svojih 50-100 m2, je omenjeni kolega preskrbljen za ceno spodobne večerje za dva v boljši restavraciji (ali pa povsem normalne, če greste v Zahodno Evropo). In zaradi starostne razlike – kot ste lahko ugotovili, je ta na njegovi strani negativna - in (spet špekuliram) ugodnih napovedi, bo temu tako še vsaj nekaj let. Res, vsake toliko me prime besno razmišljanje, zakaj je temu tako. Mogoče zato, ker sem precej načelen, kar se tiče dveh zadev. Raje imam neuresničljiv ideal kot (pod)povprečno realnost in vem, da vsakega čaka to, kar si želi. Kot je rekel Mali princ (z malo nostalgije imam celo v glavi vrata, kjer je bil napisan tale stavek): ''Če si nekaj res želiš, bo celo vesolje strmelo k temu, da se bo to uresničilo.'' Če ne danes, jutri ali čez 186 dni, pa naslednje leto, dve ali tri. Mislim, da je veliko ljudi nezadovoljnih, ker se prehitro zadovoljijo s tem, kar se jim na enostaven način ponuja, potem pa ugotovijo, da bi lahko imeli, če bi se le malo potrudili, to, kar si res želijo. Ampak takrat je pa prepozno – posebej, ker smo ljudje ena od redkih bitij, ki imamo razvita čustva – čeprav na trenutke temu sploh ne izgleda tako.

Rešitev ni enostavna (ali pač, kakor gledaš). Ker mi bo moja naravoslovna radovedna vedoželjnost narekovala, da moram priti do konca, bom poskušal zadevo rešiti analitično in teoretično. Saj vendar ne morem do njega in ga vprašati. Saj veste, vsi so z vsemi, ker jih imajo radi. Zato lahko na to samo pozabim. Ali pa poskušam privzeti, da so eni pripravljeni marsikaj ''požreti'' in odstopiti od načel konvencionalnosti za svoje udobje. Ampak, to je pač 21. stoletje.

I went down to the beach and saw Kiki
She was, like, all "ehhhh"
And I was, like, "whatever!"

(omenjeni sestavek izraža mnenje avtorja in ni nujno izraz realnega stanja)