ponedeljek, september 25, 2006

Egoizem ali altruizem ali nekaj vmes?

Kot mlad, nadebuden bodoči bruc farmacije sem imel velikopotezne ideje, kako bom lahko sam prispeval s dobrobitu človeštva. Cilji sedaj se še vedno niso spremenili, le da vključujejo tim in da namesto "kaj" vsebujejo "kako". Prava učinkovina, v pravem odmerku, na pravem mestu, torej "kako" ali strokovno gledano, "farmacevtska oblika". S tem sevede na podcenjujem kemije (če ne drugega, bakterije se bodo vedno spreminjale hitreje, kot bomo premagovali resistenco, npr), ampak velik del razvoja sedaj temelji na tehnologiji. Tako so se moje ideje/želje sedaj preusmerile v iskanje boljše oblike. Kot dolgoročni cilj oz. moj prispevek razvoju, terapiji, komplianci in dobrobitu.

Se je pa temu pridružil še en, bolj egoističen cilj. Večina študentov, razen redka izjema Ljubljančanov in okoličanov ter tistih, ki imajo bogate starše/sorodstvo, se poleg z izpiti sooča tudi s povsem praktičnimi problemi. Kje bivati, kako najti primerne sostanovalce, kako imeti srečo najti ustrezno stanovanje z normalnimi lastniki, ki ne težijo. Verjetno si vsak, ki bo ostal v prestolnici, želi čimprej svoje, lepo in svetlo, toplo stanovanje, če je sreča še na dobro lokaciji in z garažo nekje spodaj.

Tale dvokomponentni sistem je verjetno rešljiv, zato mu moram dodati še zaplet. Že pred diplomo sem ugotovil, da je, tako kar se tiče bivanja, prehrane in nasploh statusa, najbolj optimalna zaposlitev kot mladi raziskovalec. Lani pač ni bi bilo sreče, letos pa je šla v napoto birokracija. (ker nisem Jack Bauer, me življenje ni vprašalo, kakšno sadje želim, ampak mi je ponudilo limone). Tako moram sedaj narediti limonado.

Torej, glede na okoliščine, moja in splošna dilema? Kaj nas žene, da kratkoročno delamo stvari v svojo škodo (stanje je slabše, kot bi bilo, če tega ne bi počeli), da bomo potem nekoč sami na boljšem in mogoče s tem, ko bomo osvojili nova znanja in izkušnje, prispevali s splošnemu dobremu. Specifično: zakaj recimo trenutno na lastne stroške študiram, ko bi pa vendar lahko s svojo izobrazbo delal za lepo nadpovprečno slovensko plačo in vsaj deloma ugodil svojemu egoističnemu cilju? Saj približno vem, da je gonilo nadaljevanja študija bolj kompleksno, ampak kaj, če ne bi bilo. Če bi se moral odločiti med dolgoročnim, altruističnim, in kratkoročnim egoističnim ciljem? Kakor se poznam, bi se verjetno odločil sicer enako kot sedaj. In poznam veliko ljudi, ki delajo in razmišljajo podobno kot sam (vsaj Jasna je potrdila, ampak moje ocene, koliko je takšnih intuziastov, pridejo v statistično verodostojne številke).

Kaj nas torej žene in ali bi bil svet kaj drugačen, če takšnih ljudi ne bi bilo? Če bi vsi zgolj gledali na svoje egoistične cilje?

2 komentarja:

Luka pravi ...

Mene je dolgo časa gnala želja po pomoči bolnim (da, tudi lekarnarji lahko precej prispevamo z nasveti bolnikom, včasih pa zadošča že mirna beseda in morda kakšna tolažba). Ter seveda želja po znanju s področja, ki me zanima. Kaj me pa sedaj žene, če me sploh še kaj, pa ti ne bi vedel povedati. Morda jutri, ko bo več sonca, višji zračni tlak in dober spanec :)

Nina pravi ...

Hm, pa sej niti ni pomembno kaj te žene v neka dejanja.. Važno, da ob tem uživaš, oziroma da vsaj ne trpiš :)
Jst moram rečt, da takih želja nikol zares nisem mela.. Ja, valda da pomagam vsakomur, kadar le lahko, in ja tut jst sm mela mladostniške želje spremenit svet na bolš pa to. Sam pol sm se nekak začela zadovoljevat s tem, da pač čimbolš poskrbim zase, za ljudi, ki so mi blizu in da ne povzročam preveč škode po svetu oziroma da pomagam, ko je to v moji moči.

Da se odločiš prav za poklic, kjer je tvoja glavna naloga neposredno pomagat ljudem, se mi zdi pa super.. In pa precej odgovorno.