ponedeljek, december 31, 2007

Samo naj ga bo konec

Danes prav nimam občutka, da je neko silvestrovo. Res je, da sem videl nekaj ljudi z veliki škatlami alkohola, v službi smo imeli same antibiotike in rekreativce (še to, pa še to, pa še... pa smo na 40 € nepotrebih zadev - od katerih finančno nimam prav ničesar). To, da se bliža novo leto, kaže dejstvo, da je cel zasebni in tisti del javnega, ki odloča o moji eksistenci, na dopustu, samo to je tako nekaj običajnega. Mularija (se samo meni zdi, da nevzgojenih otrok do konca srednje šole nekako ne maram?) pa že tako cel december poka okoli. Pa še banke so se danes zaprle, kot da bo konec sveta kmalu - mogoče pa ne bi bilo slabo, da bi ga res bilo...

In potem se počasi, ker se nek zafrustriran organ pregona spomni, da bi lahko konec meseca še pobrali malo denarja iz že tako posušenih žepov državljanov, preko sicer idilične Tuhinjske privlečem domov, občudujem sposobnost mobilnih ponudnikov, da ob takšnih dogodkih omrežje dela super hitro, in prebiram zapise na slovenskih blogih. Večina jih dela revizije in večina jih je blazno zadovoljnih - samo Nimfa z mano deli občutke. People, letos je bilo eno najbolj depresivnih let, ko je šlo narobe vse, kar je lahko. Zato komaj čakam, da ga bo konec. Čeprav, novo leto bo prineslo...

...še samo slabše zadeve. V četrtek se moram boriti za svoje pravice (nekaj v zvezi s tem, kar vlada svetuje zasebnemu sektorju pri zaposlovanju mladih - o kovačevi kobili tukaj), obetajo se nam višje cene, visoka inflacija -in enake plače. Nekdo je v nekem - verjetno je bilo Total - uvodniku zapisal, da je vlada letos pokazala, da se da v enem letu narediti veliko. Zavozila je na polni črti. Ja, nadaljevanje tega nas čaka tudi v letu, ki se začenja čez slabo uro.

Pa da ne bom samo pesimist v času, ko sta v zraku veselje in sproščenost. Imamo še enega predsednika, ki se ne pusti tretjemu človeku države (verjetno si premier žene k srcu, da je pred njim celo ena od njegovih marionet) in je že pokazal, da bo teh nekaj mesecev Janši grenil življenje. Dejstvo je, da bom menjal službo. Ker me bodo okoliščine pripeljale do tega - kar se je vedno izkazalo za dobro. In še najlepše. Obetajo se nam parlamentarne volitve in Janša bo še enkrat poraženec. Tega pa se gre veseliti.


(se mogoče iz zapisa subtilno opazi, da ne maram Janše?)


Mood konca leta: sarkazem - apatija je za šibke.

sobota, december 29, 2007

Kako obogateti?

Z veliko dela, drznosti, pravih odločitev, sreče, dediščino ali kombinacijo vsega prej naštetega - za vse lenobne materialiste, ki ste naivno poklikali naslov.

Sedaj pa nazaj k osnovni temi ali razlaga, zakaj je naslov teme takšen, kot je in zakaj nisem sam na tej poti. Ergo, danes sem nekje v polsnu poslušal oddajo, kjer so se lahko poslušalci pohvalili s svojimi dejanji v iztekajočem letu. Slovenci smo načeloma skromni, kar se je spet pokazalo, in tudi sam sem naredil revizijo pri sebi, in ugotovil, da je bilo to leto katastrofalno - krivec pa je moja lenoba ali vsaj neangažiranost. Vseeno, če bi bi kje lahko dal svojim odločitvam pluse in minuse, bi dal sledeče:

Plus:
-prav nobeno dejanje si ne zasluži izrecnega plusa, ker so bila vsa pogojno pozitivna dejanja posledica točke, ko je celo neangažiranost dosegla mejo

Pogojni plusi:
-pretekel sem 10 km (posledica tega, da sem bil jezen na določene akterje iz službenega okolja, ki se niso angažirali namesto mene - glej minuse)
-preselil sem se (posledica tega, da se je še en sostanovalec izselil in tega, da sem se je našlo stanovanje na moji priljubljeni lokaciji, vendar ima tudi zgodba sostanovalec svoj epilog)
-naredil sem strokovni izpit (odločitev za to - takrat gledano na kot - muko je padla že lani, sam izpit pa je bolj kot ne per se, če res nisi popolnoma nesposoben ali pa nimata več kot dva člana komisije res zelo slabega dne)

Minusi:
-nisem se naučil boriti se za svoje pravice (laično: ne znam težiti), ker preprosto pričakujem, da bodo drugi razmišljali kot sam (pa naj gre za odisejado imenovano Telekom, miza, pogodba za malo daljši čas, vračanje denarja, ipd)
-moj doktorat se odmika tudi zaradi zgoraj naštetih razlogov

Torej nekako 0:2,5:5, kar je zelo slabo.

Sklepi za leto 2008:
-če mi v sedanji službi dajo še eno pogodbo za določen čas do pol leta, menjam službo
-končno priklop na (računam) optiko
-opravljen najbolj zoprn seminar in izpit za podiplomca
-tukaj bom objavil za nazaj še slike iz vseh preteklih dogodkov, takoj ko bo uresničena druga točka Sklepov


(bolj za šalo kot zares pa bi v naslednjem letu izvedel za populacije, ki jim omenjenega manjka, še tečaje)


Vikanje uradnih oseb

z obveznima podtočkama

a) Profiliranje zdravstvenih poklicev ali Poleg zdravnikov ima še precej ostalih kadrov vsaj 7. stopnjo izobrazbe
b) Mladost ni razlog za nespoštovanje


Slovenščina ni bavbav

-za večjo motivacijo bodo svoje izkušnje s tečajniki delili slovensko govoreči ljudje, ki nikoli prej niso obvladali (južno)slovanskih jezikov
-tečajniki bodo razdeljeni v skupini z delovnima imenoma "Ne znam" in "Nočem"

Psihologija stanja v vrsti

Tečaj bo organiziran stopenjsko (glede na predznanje udeležencev) in bo med drugim odgovoril na vprašanja:
-Zakaj oseba na drugi strani telefona bolje ve, kdaj bom prišel/prišla na vrsto kot jaz ali Organizacija naročanja v zdravniški ambulanti
-Kako se razlikuje vrsta glede na zavod ali organizacijo ali Vrsta je vrsta
-Kdo ima pravico preskakovanja vrste ali Sosedova Francka ne bo jezna, če boste na večurni klepet zamudili par minut


Za letos se poslavljam in hkrati čestitam vsem, ki ste se prebijali skozi moje blodnje.


četrtek, december 27, 2007

Tek ali seks?

Včeraj sem, bolj za šalo kot zares, padel v debato, kaj je boljše. Tek ali posteljne aktivnosti?
Bil sem namreč po zimskem skoraj polnočnem teku - hirkani ni edina - in je bilo odlično. Kljub temu, da je bilo precej hladno in da je bil PST precej leden, je minilo kot blisk.

Torej, kakšno je vaše mnenje (iščem izvirne razloge za tek, seveda)?

sreda, december 19, 2007

Na kratko

Od zadnjega zapisa se ni zgodilo prav nič presentljivega. Telekom in Harvey Norman si podajata palico, kdo bo prvi in očitno je nihče ne želi. Naša predraga kadrovska služba me že nekaj dni prelaga "na naslednji dan" (toliko o tem, koliko se držijo priporočila g. premierja, da mladi potrebujemo delo za nedoločen čas).

Dve dobri zadevi:
-presneto okusna večerja s sodelavci
-jutri grem smučat, zato real-life ostane doma v Sloveniji

Z novim letom pa začnem sam priganjat kolesje, da deluje hitreje.

sobota, december 15, 2007

Dileme

Kdor mi najbolje odogovori, kako (figurativno):

  • polizati smetano s torte, ne da bi si umazal brke (cele torte pa ne bi zmogel pojesti) in
  • prečkati reko, pa čeprav ni okoli nobenega mostu
dobi vrnjeno uslugo (da kdo slučajno ne bi prišel na idejo, da se pomoč (s)plača finančno).


In še pogled na športno dogajanje:

Harvey Norman: Telekom 0:0 (čeprav verjamem, da se prvi vseeno bolj trudijo, ane?)

In še prazna fraza tedna: Vlada je poudarila, da bi bilo potrebno mladim prej ponuditit zaposlitev za nedoločen čas. To se je nanašalo predvsem na zasebni sektor. Vlada bi mora najprej pomesti pred lastnim pragom torej v javnem sektorju. Kar pa je, glede na konfuzne in paranoične izjave in dejanja, malo verjetno. Namesto da bi vlada pometala sama, bo na naslednjih volitvah ljudstvo pometlo - vlado.

nedelja, december 09, 2007

Gospodu Mezku v vednost

Odziv na novico na Vesti, objavljeno dne 7.12.2007

Spoštovani gospod Peter Mezek in ostali člani Civilne iniciative za Ljubljano,

z velikim zanimanjem se poslušal vaš prispevek na tiskovni konferenci Civilne iniciative za Ljubljano, predvsem konkretne in strokovno podkovane predloge alternativnih rešitev. Moram reči, da mi je skoraj žal, da se dogodka nisem udeležil osebno (politično inscinirani dogodki, prikrito podprti s strani največje mestne opozicijske stranke, katere glava na državni ravni še ni prebolela dejstva, da je njen kandidat začel niz gladkih porazov, ki se je nadaljeval tudi z zadnjim referendumom in predsedniškimi volitvami, so pač svojevrsten humor - tega pa nam, vsej sproščenosti navkljub, morate priznati, manjka). Vendar dosti o političnem ozadju, saj vsi dobro vemo, v katerem grmu tiči zajec.

Glede na to, da ste del Civilne iniciative za Ljubljano, bi pričakoval, da je smisel delovanja omenjenega društva skrb za mesto. Zato me je zelo čudilo, ko sem na določenih drevesih v ožjem mestnem središču (glede na zdrahe, ki jih počenjate - kot iniciativa - sedaj vsi vemo, kje to je), videl propogandni material s kovinskimi spojkami pripet na drevesa.

Čudi me nekaj dejstev:

  • Med podporniki društva je tudi gospod Jazbinšek, član Zelenih. Če je pripenjanje na drevesa, ki jih v mestu že tako ogroža promet, zeleno in ekološko, potem je nekaj narobe s konceptom. Če pa ni, potem pa je očitno, da je vsaj eden od vaših podpornikov, dvoličen . Kot ekološko naravnan bi moral slednje preprečiti.

    Dejanje ni prav nič boljše od vandaliziranja marginalnih skupin, katerega pa kot iniciativa, ki se bori za lepše mesto, ne bi smela podpirati.
  • V navezavi s prejšnjo točko bi lahko vedeli, da ima mesto določene površine, namenjene oglaševanju in obveščanju. Glede na povezave z določenimi političnimi strankami najbrž ne bi bilo težko dobiti nekaj proračunskega denarja v te namene.
  • Težko si je zamisliti resno gibanje, ki svojega dela, idej in predlogov ne bi predstavila na spletni strani. Stran CILJ-a sem zaman iskal na spletu, kar mi daje vedeti, da se očitno bojite konfrontacije pred lastnim pragom -čeprav to obliko radi uporabljate sami, ko protestirate pred mestno hišo - in namesto soočanja z argumenti raje uporabljate populistične novinarske konference.
Ta dejstva zgolj kažejo na kratkovidnost miselnost in prikrite namene trenutno oblasti, ki želi prestolnico -pa čeprav na pragu predsedovanja Evropski uniji - prikazati v negativni luči. Vaš boter tako ne uporablja prav nič boljših metod, kot jih je sam očital medijem. Kljub temu, da mu nekateri mediji tukaj izdatno pomagajo. Vedeti je vseeno treba, da ne glede na to, kako vlada Ljubljane ne rabi in kako se bo vse odvijalo na Brdu, za svetovno populacijo po naslednjega pol leta prestolnica EU še vedno Ljubljana. Kjer se končno nekaj dogaja, pa še vam ustreza - ali, kot je iz akcij jasno - ne.

Tomi Laptoš




edit: sledeča povezava kaže na več kot očitno politično povezanost in skoraj paraniočen strah (ter neumestno primerjavo z določenimi sistemi)

(Če koga moti vehementen stil pisanja, navajanje lastnih idej kot preverjenih dejstev in politični populizem, naj ve, da je bil uporabljen zgolj za doseganje nivoja naslovnika. V komunikaciji, če želi biti dvostranska, se je pač potrebno prilagoditi vsem stranem)

sobota, december 08, 2007

Tekma

Naslovu navkljub ne bom začel s to temo, ampak še stavek ali dva o sposojenih mislih. Ponovno sem, po dolgem času, v Sobotni prilogi našel vsaj štiri članke, vredne branja. Prvi je bil seveda o nebotičnikih, drugi o plačah v javnem sektorju (počasi se bliža moja prva obletnica delovne dobe), potem pa še o Googlu in fenomenu Facebooka. tudi me nikoli mi ni bilo namreč jasno, zakaj vsi servisi, ki delujejo kot družbena omrežja, vse znance zamenjujejo za prijatelje. Saj je prav, v času, ko se ljudje čedalje bolj odtujujejo, ampak, pretiravanje tudi ni dobro. Pa dosti o tem, čas je za tekmo.

Glavna akterja sta namreč Siol in Harvey Norman. Miza in končno širokopasovni dostop. Prva se vleče od predprejšne plače, ko sem jo zagledal, druga zadeva pa že od novembra, ko je na nacionalnega ponudnika šla vloga za prenos linije. Je trajalo tri tedne, da se je uredilo (in bi še dlje, če jih ne bi klical, sedaj pa je izpolnjena vloga pri njih vsaj 10 dni).

Glede na tajkunsko-insajderske povezave, stavim, da bo miza prej.

2564cc693f75c2fb9827b3c5b2743da0

sobota, november 24, 2007

Ilha Formosa, part nekje med dva in tri

Toliko prav nesramno veliko časa je minilo že od zadnjega dela "potopisa" s Tajvana, da sem se vmes še preselil in šel v London, ampak, that's life. Na srečo v prihodnje razen smučanja in mogoče Bostona ne planiram ničesar (če pa že, moram počisiti senzor na aparatu, ker sem videl - ja, mesec in pol po Londonu - da so slike prav nesramno potrebne čiščenja - na srečo obstaja Lightroom...).
In če sem že ravno pri pritoževanju, Harvey Norman drži besedo, ker bo res trajalo 6-8 tednov, da bom dobil mizo, kar pa zaradi dejstva, da si je tudi Telekom vzel kar tri tedne, da mi je opravil prenos linije - zadeva je magično bila urejena po enem klicu in predhodni poizvedbi za njihovo storitev. Glede na izkušnje, prav nič čudnega. Bolj čudno je to, da sem se odločil, da bom kar ostal pri nacionalnem ponudniku, ne glede na zdravo konkurenco. Zakaj? Nacionalni monopolist je pokazal, da zmore zdravo komercialno logiko, zato bodo njegove storitve prispele najprej, poleg tega sem danes ob prihodu iz garaže zagledal tovornjak z velikim kolutom nečesa, kar je delavec zravem potrdil, da je optični kabel in nenazadnje, ker sem zajedalski farmacevt, ki tako ali tako samo služi na ljudeh (kar sem zadnjič slišal od dveh uvidevnih dam), mi par € tako ne bo pokvarilo finančnega stanja.

Kot vidim, sem nekako zašel od osnovne teme. Pa kdaj drugič. Dolg delovnik (z grebatorsko materialistično delovnimi popoldnevi) in danajšne kolesarjenje so pač pobrali davek. Ne da se mi razmišljati za nazaj...

sreda, november 21, 2007

Povezava mrzlega zraka in prehladnih obolenj - neverjetno.

(če ste zaprisežen kadilec, sledečega besedila ne berite)

Včeraj sem v enem od časopisov zasledil nekaj podobnega kot:"...zaradi novega kadilskega zakona med se med kadilci pojavlja več prehladnih obolenj...". Ampak, saj je tudi med intravenoznimi uživalci incidenca določene imunske bolezni in pa hepatitisa večja.
Odvisnost, kar kajenje je, pač terja določen davek. Je priznal celo vedno piker Šalehar, sicer sam kadilec.

Vendar sem res skeptičen, da lahko en prehlad povprečnemu kadilcu škodi bolj kot kronično vnašanje vročega suhega karcinogenega dima.

četrtek, november 15, 2007

Peskovnik

Janezek: "Franček, jaz si ne grem tega več..."
Franček: "Ja, tile drugi se res ne grejo fer."
Karlek: "V našem otroškem vrtcu menimo, da tole ne pelje nikamor."

(Osebe so izmišljene. Vsaka podobnost z resničnimi ljudmi je zgolj naključna.)

In če gospod Tanko modruje, kako bi lahko prvak opozicije vodil vlado iz fitnesa, je potem nepošteno od mene, da ugotovim, da ni čudno, da vladni stroj ne melje, če ima gospod Tanko čas, da pošilja vsiljeno pošto?

Kam, oj kam pluje naša barka?

nedelja, november 11, 2007

Mad world

Sicer nimam ravno navade, da objavljam vgnezdene (slovenski termin mi je blazno všeč, posebej po celodnevnem pisanju članka v angleščini) videe, ampak sledeči je pa fenomenalen. Komaj čakam na zimo in smučanje.




Izvirnik tukaj, posebej če vam mika HD, vsekakor pa poglejte še tole.

Mimogrede, Jonas je zelo "slabo" branje, če denarja ravno ne pobiraš na drevesih, bi pa rad bil up-to-date s tehniko. Vsaka ideja je vredna tisočaka ali dva. Predvsem tale
mi je zadnje čase všeč (priporočam veliko verzijo, ki na 16:10 zaslone paše kot ulita).

Mimogrede 2: če bo Telekom težil in zavlačeval naprej prenos linije in nato še prenos na T-2, bom blazno jezen. Zadeva se lahko, kot izračunano, še precej zavleče. Menda je pa itak optika korak stran. Samo še za pošten TV je potrebno potem privarčevati. Še kakšen plačan članek, anyone?
Poštenost ni poceni.

Mimogrede 3: mogoče kdo ve, kje je moja miza?

sreda, november 07, 2007

Gre res za Slovenijo?

Verjetno ste v zadnjih dneh prejeli neželeno elektronsko sporočilo, ki ga v podporo enega od kandidatov pošilja Jure Tanko. Politična propaganda kot takšna, vendar me je zmotilo nekaj dejstev.

Enostavno iskanje po spletu pokaže, da je Jure Tanko mladenič pri 21. letih član Tekaškega kluba Ribnica, kar samo po sebi ni nič spornega. Druga zanimivost, ki jo najde iskanje, pa je, da je iz Ribnice tudi g. Jože Tanko, član in vodja poslanske skupine SDS. Tretja zanimivost, ki pa izvira iz sporočila, pa je to, da mladenič uporablja uporabniško ime tanko56, kot nalašč pa je letnica rojstva poslanca Tanka tudi 1956.

Ne želim posploševati, ampak, če povežem nekaj niti, gre za precej logično povezavo. In takšna propaganda s strani politične stranke je podla in pritlehna.

V kolikor se strinjate z mano in ste prejeli sporočilo ali več njih, storite, kar vam narekuje vest. Nekdo je uradil nizko. Ostali imamo pravico, da vidimo globlje.


Tomi Laptoš, mag. farm.

torek, november 06, 2007

Podobno s podobnim

Mediji so poročali o hrvaški državljanki, ki ne glede na to, da je slepa in gluha, končuje magisterij, poleg tega pa je vlada na njen predlog spremenila tri določila zakonov.

Glede na politično situacijo si bilo nadvse smotrno, da bi sosednja vlada omenjeno dekle posodila našemu vodji vlade. Glede na hendikap bi se gotovo odlično ujeli, intenzivna korespondenca s hrvaško vlado premierju z Gregorčičeve tudi ni neznana, pa še kakšen spor s sosedi bi lahko razrešili. Volk sit in koza cela.

torek, oktober 30, 2007

Updates

Zjutraj, na isti liniji kot vedno, me je spet začela dajati radovednost. Ista radovednost kot že nekaj mesecev nazaj. In ta ista radovednost me je začela čedalje bolj mikati, da bi jo potešil. It just does not fit the bigger agenda.

Vsekakor ne tako, kot je všečna spodnja slika. Je to mogoče Irenin avto?


Bodo danes ljudje mislili, da bo čez praznike konec sveta? Upam, da ne... (kakšno uro kasneje ugotavljam, da ljudje rekreativno obiskujejo zdravnika)

(Če zvenim podobno Loliti, ni namerno. Samo vreme je takšno, da mi misli uhajajo na razne konce.)

nedelja, oktober 28, 2007

O dežju in vijakih

Prav nič ne zavidam vsem, ki so bili danes prijavljeni na maraton. Ko sem se zjutraj zbudil, je namreč precej močno deževalo, in raje niti ne pomislil, v kakšnih dvomih bi bil, če bi bil na tek dejansko prijavljen. In če bi kotizacijo plačal sam. Saj 20€ mogoče res ni veliko in denar, vreden gripe, prehlada ali pljučnice, samo zodiak, ki mu pripadam, pa najbrž ne bi dal miru. Ampak, na srečo, nisem bil prijavljen.

Sem pa vseeno bil tečen. Lotil sem se menjave diska starega prenosnika, ker sem bil ravno v zagonu od popravila ene druge opreme, vendar zadeva ni tako enostavna, ko izgleda. HP (pa tudi verjetno kak drug proizvajalec) nima namena, da bi denar, ki ga lahko dobi od servisa, prepustil komu drugemu in daje v naprave precej nestandardne vijake, ki terjajo nestandardne izvijače, ki pa jih seveda nimam. Ampak, kot spet kozorog, bom prej kri spustil, kot zadevo nesel na servis.

Tretji del poročila iz Tajvana bo, enkrat takrat kot miza in T-2...

petek, oktober 19, 2007

O blogih

(če niste uporabnik storitve Google reader ali podobne, potem lahko sledeče mirno preskočite in pogledate samo povezavo na vroče slike, ki se nahaja v zadnjem delu besedila)

Zadnje dni, ko sem končno malo spet prišel do spleta in me je na bralniku pričakala številka 300 in še nekaj, sem se začel spraševati, ali se to dogaja samo meni ali pa se srečujete s podobnimi simptomi, kot so recimo:

  • na mesec mogoče začnete brati nov blog ali dva
  • ne veste več, če kdo sprememeni izgled, ker ste se navadili na enostavnost bralnika, razen, če to napiše
  • bolje veste, kaj se dogaja v življenju drugih kot v vašem
  • nehate gledati statistiko?
Tako lahko potem recimo izveste, da si določenih ljudi ne želite srečati poslovno (verjamem, da je skrb tudi v obratni smeri ;-) ). Samo za primer...

Aja, še vroče slike, ki sem jih obljubil.

četrtek, oktober 18, 2007

Kratkovidnost

Pojem iz naslova je namreč ena od (pridevnik slabih zaradi pomanjkanja dobrih namerno izpuščen) lastnosti naše države. Res me čudi, da se država aktivno ne vključi v posodobitev mesta, ki je njena prestolnica, in zaradi "napačne" in "neposlušne" mestne oblasti pljuva v končni fazi tudi sebi v skledo. Če se že pojavi priložnost, jo naša "ablast" aktivno zavrne.

Pa še Starbucksa nimamo, da bi se človek na tak depresiven dan vsaj malo potolažil.

Tajpej ima, ob podobnem BDP-ju oboje, pa še 101-nadstropno stolpnico...

sreda, oktober 17, 2007

Starbucks v Slovenijo

Nisem prepričan, ali gre zgolj za mojo percepcijo, ali pa so zadnji dogodki v diskoteki nad mestom povzročili spremembo v kadru varnostnih služb. Včeraj so se mi varnostniki v lokalu v nakupovalnem središču zdeli umirjeni in prijazni. Sploh je bilo zanimivo, ker sem po dolgem času bil zunaj v Sloveniji, pa sploh nisem pomislil, da je sedaj v veljavi protitobačni zakon. Nezakajenih lokalov sem navajen iz enega od zadnjih potovanj, zato se mi je zdelo kar samoumevno, da je tako tudi pri nas.

Drugače pa razmišljam, da bi glede na idejo, ki jo je dala Lolita, začeli akcijo, ki bi v Slovenijo pripeljala Starbucks. V Londonu sem se prav razvadil z grande Cream based Java chip chocolate cream on top-i, in sedaj jih grozno pogrešam. Mimogrede, kje je najbližji naši prestolnici?

torek, oktober 16, 2007

Malo za nazaj

Sicer je to stalnica zadnjih nekaj tednov, vendar je bilo 14 dni še posebej hudo. Kar se tiče mojega dostopa do interneta, namreč. Kot sem že nekje omenil, sem uspel najti ne predrago stanovanje na zelo lepi legi, ki bo celo čez dva dni dela povsem primerno za normalno življenje. Tega, da je seveda na točno tisto mizo, ki mi je bila všeč, in T-2 čakati, je že všteto.

Uspelo mi je imeti tudi jesenske počitnice v Londonu. Slik seveda še ni, ker še nisem našel primernega prostora za delo - računalnika se pa na postelji ne počuti najbolje, ampak če sem dolžan še del poročila iz Tajvana, potem ta teden tudi ne bo nobene panike.

Tako da, počasi se zadeve urejejo... Samo še miza in T-2, pa bo skoraj vse... Druga služba in ostalo tudi sledi...

četrtek, oktober 11, 2007

Still kicking

Padel sem v obdobje popolne zasedenosti in potencialno lenobe. Sicer sem vmes bil v Londonu, naredil sem velik premik, včeraj sem se celo spravil v Harvey Normana po delovno mizo (na žalost je čakalna doba za mizo in predalnik 6-8 tednov).

Sedaj moram v roku spet nekaj takega urediti še dostop, potem pa bom na konju. Samo še nova služba mi manjka...

sreda, september 26, 2007

Ladja se potaplja

"Sam sem obupna lenoba. Stagniram v plitvi vodi in plavam šele, ko me kdo vrže v globoko. Samo potem pa dobro plavam."

Tomi Laptoš, september 2007

Danes je en prav zanimiv dan. Poleg tega, da je dan slovenskih lekarn in tako v zgodovinski osnovi neke vrste praznik vseh farmacevtov, danes minevata dve leti, kar sem diplomiral. Mi je pa danes poslalo jasno, da je Janševa politika nastavljanja ekomonskih kadrov na vodilna mesta v javnem zdravstu popolnoma zgrešena (saj ne, da ne bi mogel podobnega trditi za ostale smele poteze vlade v zadnjem času). Ne bom niti na tem mestu, čeprav bi lahko, napisal nekaj zanimivih ugotovitev o poslovni direktorici našega zavoda. Hirkani je že vedela, da barka tone in jo je bolje zapustiti, ko je še čas.

In še nekaj omembe vrednega se je zgodilo. Po tem, ko so se deloma začele premikati zadeve v smeri mojih želja, sem danes, deloma tudi iz rahle
tečnobe, pretekel svojo prvo desetko. Občutek je fenomenalen (skoraj boljše kot seks).

Pa tudi na nadaljevanje poročila iz zadnjega dopusta nisem pozabil. Je v procesu pisanja, in glede na to, da je naslednja pot že v roku enega tedna, se moram kar malo podvizati.

ponedeljek, september 24, 2007

Prevaranti na ljubljanskih ulicah

V četrtek me je pred Medicinsko fakulteto v angleščini s precej nativnim naglasom ogovorila gospodična, zmedenega izgleda in precej nejevoljna. Da se je bila na počitnicah v Sloveniji, in da so ji v hostlu ukradli dokumente in da želi čimprej v Trst k teti ali stari mami in da rabi okoli 20 € za karto. Če ji lahko seveda posodim ("lend, you know what lend means, right?") in da bi vzela moje podatke in mi vrnila, ko pride domov.

Lepo in prav, se človeku zgodi, da mu v tujini odtujijo dokumente, vendar. Če nekdo lepo slovensko izgovori besedo "Celica", nosi oguljeno BTC torbo in raztrgane slovenske vrečke, poleg tega pa ne ve, da je Slovenija še vedno izven schengeskega območja in da še vedno potrebuje dokument (so menda na policiji rekli, da ne potrebuje), potem je vredna suma. Posebej po tem, ko se ni želela obrniti na svoje konzularno predstavništvo.

Danes zjutraj ista oseba, z isto torbo in vrečkami, čakala pred Polikliniko. Vlaka očitno ni dobila, nekaj ljudi, ki so bili v četrtek na listku s podatki, pa se bo verjetno počutilo rahlo preverane.

Sicer me ljudje, ki prosijo za denar z izmišljenimi razlogi, ne motijo, samo ta pa je nizek in meče slabo luč. Vsem v tujini se lahko zgodi kakšna neprijetnost in zaradi takšnih potem ni čudno, da so ljudje nezaupljivi.

torek, september 18, 2007

Iz strokovnih logov

Kakšen občutek bi imeli, če bi vam zdravnik predpisal kapsule sledečega izgleda?
Očem prijazne in kompliantne barve...

sobota, september 15, 2007

Dan, ki bi ga bilo bolje prespati

Tako kot Nimfa nekaj časa nazaj, bom danes tečen. Danes ne gre nič tako, kot bi moralo, in res si ne upam lotili nobene zadeve več, ker bo gotovo šla narobe.

Sredi dneva mi je sonce kurilo v glavo, pa še v hiši sem pozabil očala, ko je bilo pri pedantni sosedi obrezati naše ciprese. Da škarje pustijo en kup prekleto majhnih kosov, ki jih tam na koncu ne sme biti, verjetno ni potrebno povedati.

Druga naloga tega vikenda je bila zbujanje nekega predpotopnega računalnika. Pretikanje vseh kablov in n-ta namestitev Oken še vedno ni dala odgovora, kateri del ne dela. Po moje je sicer matična, ki je edini del, ki ga nimam na rezervi, kar pomeni, da sem vse delal po nepotrebnem.

Pa ima ta naloga še podnalogo, prenašanje enega kupa podatkov (med drugih tudi pošte iz prastarega Outlooka Express). Itak, da Outlook 2003 ne prepozna stare pošte (sledi še ena inštalacija Offica 2003). Da se kode ne da kopirat v obrazec, je samo češnja na smetani.

Aja, sem mogoče omenil, da so naši košarkaši že drugič po neumnosti izgubili?

četrtek, september 13, 2007

Ihla Formosa, part 2

Spet je minilo nekaj časa od moje zadnje revizije počitnic (krivci so podobni kot prejšnjič). Upam, da me spomin še ni zapustil in bo od vtisov še nekaj našlo pod pod tipkovnico. No, pa začnimo…

S sejma se je popotna druščina napotila na enostavno kosilo, kolikor je to sploh ob domačinih, ki ti želijo ponuditi kulinarične pestrosti po neslovenskih (nizkih, da bo pomote), mogoče. Dejstvo je, da od dopusta sedaj nabolj pogrešam hrano in pijačo. Kosilu pa je sledila pot na jugozahod, ki je glede na ostale dele verjetno bolj zapostavljan, posebej glede na prometno infrastrukturo. Mimo gora in preko večkilometrskega predora smo mimo riževih polj prišli do konca avtoceste in naprej do manjšega kraja (na žalost se sedaj ne spomnim imena), kjer imajo ''cold springs''. Za razliko od večine vrelcev, ki imajo vročo vodo, ta bruha vodo ohlajeno na nekaj stopinj. Tudi rahlo bazična in gazirana, po mojem mnenju sicer ogabnega okusa, vendar odličen vmesni izdelek. Iz nje delane pijače so preverjeno okusne.

Precej nenavadno se mi je zdelo, da toplice niso segrerirane, saj lahko tam srečate od vreščave mularije do poslovnežev, ki želijo prijetno zaključiti delovnik. Čeprav tega sam ne bi delal, ker mi se same toplice ne zdijo nič posebnega, pa še rahlo azijsko umazane so.

Cold Springs Taiwan - Source: http://metrodusa.blogspot.com/

Cold Springs Taiwan - Source: http://metrodusa.blogspot.com/

Ker smo bili ravno v regiji, smo se odločili pogledati še muzej na prostem . Najprej smo se sicer malo načakali, ker se je pred vhodom naredila gneča, ker ima muzej po šesti prost vstop.

Nato pa so nas pozdravili aboriginski kipi, rahlo bolj oglatih potez kot njihovi sorodniki na jugu.

Veliko atrakcij je bilo sicer že zaprtih, na mojo žalost tudi tradicionalna hiša, ki je res specifična za ta del Azije, se je pa dalo (logično) sprehoditi po trgovinah in obiskati enega od neštetih templjev. Ta specifični je namenjem predvsem študentom, ki se priporočajo za dobre rezultate izpitov (ne pa kot pri nas, ko bodo naslednje generacije študentov Boga občutile samo ob položnicah Janeza J. prečastitega)

Taiwanese Temple - Source: http://metrodusa.blogspot.com/

Toliko za sedaj, kje se je odličen glutenous rice in kako se ob vetru trese Taipei 101, pa naslednjič.

petek, september 07, 2007

Nemščina in jaz

Čeprav sem se nemško fakultativno začel učiti že zgodaj, mi nikoli ni bila tako blizu in niti slučajno melodična kot drugi tuji jeziki. Verjetno zato, ker si povprečnega Nemca ali Nemko predstavljam kot zadrgnjenega človeka (načeloma v obleki, čeprav to pogosto opažam pri Nizozemcih), ki pretirano ljubi pedantnost. So pa tudi malo trmasti in čeprav je njihov jezik manj popularen (verjetno sicer ne tako kot Francozi), pričakujejo, da boš jezik poznal in obvladal. Mogoče mi tudi zato ni toliko pri srcu, čeprav priznam, da jo je včasih nadvse praktični razumeti in govoriti.

Se pa zadnje čase v službi ubadam s kupi navodil in SPC-jev različnih preparatov, ki so za slovenske razmere sicer eksotika, in na vsakih nekaj primerov se najde kakšen iz njihovega govornega področja. In mi zaradi specifike pobere več časa kot katerikoli angleški (ki jih imam najraje) ali slovenski.

Zato, dragi proizvajalci, je res tako težko narediti SPC v svetovnem jeziku (pa s tem ne mislim mandarinščine)?

četrtek, avgust 30, 2007

Mi semantika dela težave?

Ko berem sledečo novico, dopuščam samo dve možnosti, ali novinarji RTV Slo ne znajo več pisati novic, ali pa sišže na Vladi niso edini, kako je Noč dolgih nožev potekala. Sledečih stavkov namreč ne morem logično povezati:

"Premier Janez Janša je sprejel odstopne izjave ministrov za zdravje, znanost in promet, Bručana, Zupana in Božiča."

in

"Andrej Bručan, eden izmed odstavljenih treh ministrov je v izjavi za javnost zapisal, da je bilo v takih razmerah težko delati."


So torej (čeprav vsi vemo, da navidezno) odstopili sami, ali so bili (realno) odstavljeni. Glede na medijski purizem in brezhibnost nastopa, je to še ena od mnogih diskrepanc vlade.

Mogoče pa bi/bo moral zaradi tega podati odstop še kakšen v DIU RTV Slo?

sobota, avgust 25, 2007

Ilha Formosa, part 1

Presneto zoprno je, ko moraš zaradi neumnosti določenih planirati, kdaj in kje boš dostopal do interneta, skoraj tako, kot da bi se spraševal, kam bom hodil po vodo. Torej, to je eden od glavnih, drugi je namreč rahlo zoprn jetlag v povezavi s službo, razlogov, da sledi revizija mojega potovanja na Tajvan šele sedaj.

Hitra opomba za začetek: ne se odpraviti na dopust takoj po službi. Med mojih prvih letom in zadnjimi minutami v službi je bilo veliko manj kot 24 ur, in to je vsebovalo še transfer na Štajersko, pakiranje, spanje in nazaj transfer do Brnika. Zaradi spočitosti ob prihodu se res ne splača varčevati z dnevi dopusta.

O letu dol se ne splača izgubljati besed, ker so tako ali tako vsi v ekonomskem razredu enaki, dolgi in neudobni. Pozitivna plat so sogovorniki, s katerimi sem imel vsaj na dveh od treh srečo, do Frankfurta sem namreč padel v debato z bivšim pomorcem in sedanjim IT-jevcem, ki je šel na obisk k ženi na Kitajsko (sicer me je nehote spomnil, da sem pozabil kakorkoli zakleniti kovček, ki je imel še dolgo pot do Tajpeja), do Hong Konga pa novozelandski par, ki se je vračal iz »eurotripa«.

Zelo lagodno je bilo, da sem od prej imel že nekaj tajvanskih prijateljev, tako da je bil transfer do hotela hiter, moj dober namen, da bi se sesul v posteljo, pa je v družbi sicer klavrno propadel. Lokalna kulinarika in nočni utrip velikanske prestolnice pač imata večji čar kot spanje. Mimogrede, kovček je prestal pot tudi v odklenjenem stanju.

Kot nam radi za Pariz filmarji pokažejo, da ima vsak balkon razgled na Eifflov stolp, bi lahko za Tajpej veljalo enako za Taipei 101. Da bo to kar res, priča tudi pogled iz sobe prvega hotela. 101 v vsej svoji lepoti.

Taipei 101 - The World's tallest building till 2008 - Source: http://metrodusa.blogspot.com/

Prvo tajvansko jutro je prišlo precej hitro, vendar ker sem imel namen kupiti prenosnik, sem zaupal v pogajalske sposobnosti domačinov in se podal na sejem elektronike. Pet barantanj kasneje sem bil lastnik prenosnika (ki je vmes že menjal lastnika) in Ipoda , ki je bil skoraj 30% cenejši kot pri nas. Sam sejem mi je drugače šel precej na živce zaradi nepopisne gneče in hrupa, čeprav sem kot Evropojec imel vsaj ta privilegij, da sem videl čez skoraj vse prisotne. Videti je bilo marsikaj, omembe vreden pa je mogoče samo AOC. Kot sem obljubil že zadnjič.

Computer fair - Hostess - Source: http://metrodusa.blogspot.com/
(slike izbrane glede na vsebino, nadaljevanje sledi)

četrtek, avgust 23, 2007

Murphyja bom nekaj časa pustil pri miru

Potem, ko sem se pritoževal, da Murphy ni ravno najbolj prijazen do mene, sem mu odpustil, ker je bogi stari gospod že tako kriv za vse. Mu oproščam večino neumnosti, samo da me tudi v prihodnje pusti pri miru.

Klagen? Het heeft helemaal geen nut of wel?





(vseeno, še danes imam jet lag in se zbujam okoli pete, tako da sem bil danes že precej pred sedmo v službi - čista neumnost, ker se mi nikjer še šteje, sem pa vsaj online)

nedelja, avgust 19, 2007

Na poti nazaj

Medtem, ko vi v Evropi še sladko spite, se na poti nazaj. Dopust se je res prehitro končal, tako da sem trenutno že v Hong Kongu (hvala bogu za brezplačen wireless, ki ga imajo tukaj, ni čudno, da so bili najboljše letališče prejšnjega leta).

Poročilo sledi v kratkem, ko oddelam slike in pridem do interneta. Mimogrede, kar se napovedoval, se bo prej ali slej uresničilo. Če se pozna kakšno novo stanovanje, parking v kleti in primerna lokacija, do 400 €, naj se javi v komentarjih.

Pa še ena slika za zanimivost. Najboljše rezance z ostrigami se jedel v sledeči "restavraciji". Menda kuhajo celo za državne bankete (slika je nemogoča, in sem jo dal samo za ilustracijo).

ponedeljek, avgust 13, 2007

Vtisi s Tajvana, drugič

Ugotavljam, da sem imel na začetku potovanja na Tajvan res veliko srečo, ker slabega vremena sploh ni bilo, je precej podobno aprilu (ali pa recimo Nizozemski). Včeraj zvečer je recimo bil čudovit razgled nad mesto (naš hotel je namreč malo dvignjen nad metropolitansko regijo), kakšno uro kasneje pa je lilo kot iz škafa.

Drugače sem se pa zadnje čase imel fenomalno. Alan, eden od domačinov, je poskrbel, da nam ni dolgčas, kar praktično pomeni, da nas pride iskat v hotel, pelje do kosila (za naše razmere je to verjetno res neverjetno, ker so tako pogoste "restavracije") in potem okoli. Regija je res velika in raznolika, načeloma tudi zelo moderna. Včeraj smo recimo šli v center Miramar, ki ima drugi največji "ferris wheel" na svetu, potem pa na večerjo v hibachi restavracijo, odlično in okusno.

Kot zanimivost, čeprav je mesto res zelo zelo veliko, sem doslej, pa sem bil od dragih sosesk do obupnih night marketov, videl samo nekaj grafitov. Moje priljubljene G.D. bi kar poslal sem, da bi se naučili, kako se ne svinja mesta s podpiranjem kluba, ki ga ni več. Druga malenkost, ki sem jo opazil, vsak policijski avto, ki zgolj partuljira po mestu, ima prižgane luči. Sirene sicer ne, luči pa. Za Evropejce precej zanimiva izkušnja, ker smo le navajeni, da to nekaj pomeni.

Se pa kongres počasi končuje, načrti za naslednje dni so tudi bolj ali manj narejeni in vključujeno jug Tajvana, povratek na sever in na žalost let domov. Kar prehitro mineva čas v sproščujoči atmosferi.

Se pa z Murphyem še nisva popolnoma sporazumela. Čeprav sedaj gre bolj za podrobnosti.


Zadnja hrana: suši in jabolčni zavitek, ki to ni bil
Stanje naspanosti: srednje naspan
Trenutni lokalni čas in vreme: 13:52, oblačno

torek, avgust 07, 2007

Vtisi s Tajvana, prvič

Čeprav je od moje zadnje objave preteklo že nekaj časa, ta odsotnost ne pomeni, da se vmes ni nič zgodilo. Tudi če ne upoštevamo precej dolgega leta (ne glede na to, da je bil lanski celo daljši). Je pa res, da mi je v tem času uspelo najti zelo poceni prenosnik (mimogrede, prodajam, ko pridem nazaj, rabljen bo točno 14 dni), se prestaviti iz začasnega v pravi hotel in se razledati okoli.

Na kratko, ker sem precej urbanističen frik, je bila ena od zadev, ki sem jih moral videti, Taipei 101. Nebotičnik, visok 508 metrov, ki je bil do pred nekaj časa najvišja stavba na svetu, še vedno pa je najvišja naseljena stavba na svetu. Razgled z vrha (nekje 90-nadstropje), je fenomenalen, ker je Tajpej mesto, ki so ga ustvarili skoraj sredi gora. Ena velika ravnina, medtem ko se predmestja zajedajo v hribe okoli. Je tudi nasplošno mesto zelo raznoliko in pestro. Tako je v okolici Stolpa 101 baraka, ki bi se je sramovali v vzhodni Evropi, ker za razliko od Evrope nimajo zakonov, ki bi narekovali urejenost okolice.

Ena od boljših zadev, ki jo trenutno doživljam, je dejstvo, da imam lokalne vodnike, zato imam vpogled v njihov način življenja. Od prehranjevanja na "night marketih" (poceni, okusno, čeprav zame kot Zahodnjaka ne ravno najbolj higiensko, samo če oni preživijo, zakaj ne bi sam...), nakupovanja (Azija = pogajanje za ceno) in kaotičnega prometa motorjev, motorjev, javnega prometa in neskočno taksijev. Pri nas bi takšen način vožnje, kot ga imajo tukaj, pomenil vsaj trobljenje vsako minuto, dvignjene sredince in še kaj, vendar se tukaj nihče ne obremenjuje. Večina vozil je tako ali tako azijskih, poceni in novih, kar pomeni klimo, mudi se redkokomu, od prometnih pravil pa velja samo eno: Pravil ni.

Za konec sem imel namen prilepiti še en utrinek s sobotnega sejma elektronike (gneča, gneča, hrup in tone promocijskega materiala). Za spočit oči... Samo mi nekako ni uspelo povezati prenosnika in fotoaparata, vendar bom popravil kmalu.



Zadnja hrana: dragon fruit
Stanje naspanosti: iz logičnih razlogov se vleče jet lag, ki to ni več
Trenutni lokalni čas in vreme: 15:09, srednje močna nevihta

petek, avgust 03, 2007

Medtem ko berete tole...

...sem ali tukaj, tukaj, tukaj, nekje vmes ali pa že na koncu poti.

Slikovno javljanje sproti, vkolikor bo možnosti, ostalo pa na koncu.

sreda, avgust 01, 2007

Murphy:jaz 2:1

Včeraj sem bil prepričan, da sva z Murphyem sklenila premirje. Bolj motiti se ne bi mogel. Najprej me je popoldan, nekaj ur pred koncem meseca, poklical cimer, ki se je imel v roku nekaj ur izseliti. Kar je dejansko potem tudi naredil, in mi s tem dal ali možnost da enako naredim sam, ali razmislim, da bi bilo nekaj časa lagodno imeti celo stanovanje zase ali pa poiskati nekoga za delitev stroškov. V slednjem primeru mora to biti dekle do 25 let, atletske postave, samska, če se le da. Yeah, right.

Iz rahle jeze (in še enega bolj estetskega razloga ali dveh, če sem iskren) sem šel še na tek na PST. Okolica je bila res prelepa (spet iz vsaj dveh vidikov), pa še dejstvo, da je naša prestolnica majhna, se je pokazalo za resnično. Kandidatka št. 1, ki je Murphy ni pustil isti jutranji transport kot moj, je bila tam. Murphy je bil zraven v obliki ene mrge, ki svoj čas preživi v fitnesu. Radovednost mi ni dala miru, zato sem pot na polovici nadaljeval (vsaj pretekel sem sedaj najdaljšo razdaljo sploh). Tokrat sta kandidatka in mrga že tekla. Lahko bi si mislil, ITAK.

Muprhy pa se je izkazal spet danes zjutraj. Kandidatka št. 2, ki je celo bolj zanimiva (in daje pozitivne znake), je bila danes spet odsotna. Pa tako hitro se približuje moj dopust...


Murphy, vrnil ti bom za vse...

torek, julij 31, 2007

Turizem smo ljudje ali zgodba o slovenski potici

Včeraj sem se pritoževal, kako zoprno se je začel dan, in tudi nadaljevanje ni bilo nič kaj boljše. Dež je neusmiljeno padal na Ljubljano ravno v času, ko sem moral od Poncija do Pilata med iskanje določenih artiklov za zasebno in promocijsko potrebo. In tu se pojavi problem oz. vprašanje za slovenske turistične delavce.

Recimo, da si turist zaželi popoldne v centru mesta kupiti makovo potico. Orehovo lahko še nekako najde, čeprav je vprašanje, koliko jo sploh imajo na zalogi (čeprav v tisti prodajalni, kjer jo imajo, prijazni in potrošnika napotijo do celo do konkurence), medtem ko so ostale domena tržnice pod arkadami v dopoldanskem času. V časih, ko poudarjamo, kako zelo je turizem pomemben za državo in zapravljamo milijone za oglase na tujih televizijah, ne poskrbimo, da bi ljudje, ki dejansko pridejo, lahko kupili poleg spominkov (za kar res zgledno skrbi prodajalna na vogalu Tržnice) še kakšen kulinarični izdelek. Ob kateremkoli času. Turizem s(m) ljudje, mar ne?

Saj dragih ni problem dobiti (ko smo pri tem, priporočam Prešernove fige ateljeja Dobnik), tako enostavnih (in tudi poceni), kot je potica, pa ne.

Če vseeno potegnem pod črto, se je dan iztekel dobro. Zelo pozitivno so me namreč presenetili na lokalni pošti, kjer niso prav nič komplicirali, ko sem 10 minut do zaprtja prišel poslat paket, ki ga je bilo potrebno še pripraviti za transport, kar je trajalo skoraj pol ure. Premočen, ampak zadovoljen, sem se doma lahko končno poglobil v knjigo.

Murphy pa vseeno ne drži. Danes zjutraj se je spet pojavila

ponedeljek, julij 30, 2007

Ko začne delati Murphy

Dan, ki si ga sicer imel namen prespati, kolikor ti ga bo ostalo, ko boš spet delal usluže drugim, se lahko pošteno zakomplicira, ko te že pred odhodom v službo obvestijo, da boš lahko po vseh poteh (na dan, ko bo seveda čudovito deževalo), počel še nekaj zadev, ki te iz srca veselijo.

In ko ti potem zaradi bizarne nesreče, kjer vozila zasedejo statistično malo verjetno položaj, pred nosom pobegne še tvoja linija, je dan skoraj popoln.

Če seveda ne bi ravno tisti dan ugotovil, da s trenutkom, ko oseba, ki jo prej pogosto srečuješ in ti postane všeč, kar naenkrat izgine iz spektra.

Ne, ni manic Monday, samo Murphy je bil že zgodaj delovno zavzet. Če ne bom vsaj v službi pozabil na vse zadeve, ki so se nakopičile, bo danes...

just a perfect day...

sobota, julij 28, 2007

Pogodba z hudičem

Ko sem stopil v trgovino s kolesi v naši okolici, sem imel čuden občutek, d a bo nekaj šlo narobe. Predvsem zato, ker je bil moj fond, ki sem ga bil pripravljen zapraviti, okoli 1200€. Potem pa sem dobil ponudbo za sledečo zadevo:


Trek 5.0 Madone, letnik 2007, karbon in Utegra oprema, za ne pretiranih 1700€.

Samo kaj, ko pretirano poseže v moj proračun, kjer je razervni sklad za nekaj takega (ravno letni sklad za toliko, kolikor se mi stanovanje zdi predrago), takega in predvsem takega. Kaj izbrati? Udobno življenje, sedenje, vožnjo ali rekreacijo?


Presneti kompromisi...

sreda, julij 25, 2007

Zjutraj so...

... meteorologi razložili, zakaj in kako nastane dvojna marvica, meni pa se je včeraj zdela tako lepa, da sem jo moral ujeti (slika je sicer bolj nekvalitetna kot ne, samo stativa se mi pa ni dalo vlačiti na dež med nevihto).


Double rainbow - Dvojna mavrica - Source: http://metrodusa.blogspot.com/

ponedeljek, julij 23, 2007

Tour pred leti in sedaj

Ko sem zadnjič listal stari National Geographic, sem našel sledečo sliko, ki mi je dala misliti, kako so včasih imeli malo spoštovanja do svojih športnih pljuč tile kolesarji na sliki.

vir: store.yahoo.net

Se mi pa vseeno zastavlja vprašanje, kaj je hujše, rekreativno kajenje med etapo ali škandali, ki zadnej čase pretresajo kolesarski šport in zaradi manjšine, ki se poslužuje dopinga, mečejo slabo luč na celotno vejo?

sobota, julij 21, 2007

Iz domačih krajev

Včeraj sem po dolgem času dobil nazaj svoj SLR, zato je bil danes več kot primeren dan, da grem preskusit, kako so ga popravili in pobrat še nekaj materiala za testiranje HDR programov (za razliko od Olkija se mi ne da komentirat).


Landscape - Pokrajina - Source: http://metrodusa.blogspot.com/

Evening clouds - Večerni oblaki - Source: http://metrodusa.blogspot.com/

Wheat field - Žitno polje - Source: http://metrodusa.blogspot.com/

German shepherd - Nemški ovčar - Source: http://metrodusa.blogspot.com/

Prve tri so HDR (in post obdelava), zadnja pa precej logično ne (že tako sem imel problem tega živahnega psa prepričat, da je bil sploh kaj pri miru).

Ostale slike so tukaj.

petek, julij 20, 2007

Ob pol šestih zjutraj...

... ko sem jaz šele tekel svoj jutranji tek (ki je to po novem, predvsem zaradi rahlo višjih temperatur), je Hirkani že na poti v službo slikala sončni vzhod.

Zastavljata se mi dve vprašanji, namreč, kdo je večji frik in ali ima ustanova, kjer sva oba zaposlena, kaj veze s tem?

četrtek, julij 19, 2007

Komu se od vročine kisa?

Naslovu navkljub tole ne bo zapis o vremenu, ampak od dveh čudnih pojavih posnetka, ki ima naslov "Hrvaška 2006". Poglej nekaj začetnih in končnih sekund, ostalo po želji.

nedelja, julij 15, 2007

Amerikanizacija podeželja

Vedno, ko se peljem čez domov na Štajersko, opažam, kako zelo zelena in dejansko lepa je (in me zato prav nič ne čudi, da sicer med drugim zaradi precej nižjih cen nepremičnih postaja vedno bolj polna pred hišami parkiranih vozil z Lj registacijami). Zaradi tega in pa tudi veliko manj prometa, sploh če to kot pravi navdušenec počneš v nedeljo ob sedmih zjutraj, je odlična za kolesarjenje.

Tako sem se danes malo po osmi že vračal iz Mozirja in na žalost opazil, kako zelo se je spremenil vstop v mesto, kjer je en od tujih trgovcev postavil svojo grdo montažno trgovino, seveda z obveznim velikim parkiriščem. Poleg sta še podobna objekta, in celoten kompleks deluje prav ameriško.

Ne rečem, da v urbanem okolju podobni kompleksi ne izstopajo iz okolice, vendar v manjšh mestih so pa prav grdi. Poceni ali ne, tja ne sodijo.

(slike ni, ker z mobilnikom prot soncu ne bi bila užitna, samo saj si lahko predstavljate)

četrtek, julij 12, 2007

Naš sosed

Pregovor, da naj sosedu krava crkne, je tipično slovenski in sploh ne tako iz trte zvit. Slovenski zelo radi postavljamo ograje, se prepiramo za 10 cm meje, razgled skozi okno, neobrezano živo mejo ali kakšne druge banalnosti. Poleg tega predvsem starejši radi pozabljajo, da se zadeve spreminjajo.

Naš sosed ni prav nič drugačen. Je eden od stanovalcev hiše z deljenim dvoriščem, dvoriščem, ki ga omenujejo mehanizirana vrata s premičnih delom za pešce. Ki imajo poklopec, da jih nepooblaščeni pes ali otrok ne more odpreti. In ta poklopec je, kakor se mi dozdeva, edina zadeva, ki našemu sosedu nekaj pomeni. Odkar pomnim, opozarja vse prisotne, da naj zapirajo poklopec. Menda, ker ima majhne otroke in se boji, da ne bi šli pa cesto.

Da je res siten, lahko potrdijo vsi, ki že imeli bližnje srečanje tretje vrste s tem človekom. In teh ni malo, povprečno vsak 2. ali 3., ki pride do hiše. Še precej vestni lastniki hiše, kjer imam najeto stanovanje, so ugotovili, da se z njim niti ne splača pogovarjati, ker tako ali tako ničesar ne dosežeš.

In danes zjutraj, precej pred sedmo, je naš sosed imel energijo, da me je spet obtožil, da nisem zaprl poklopca. Menda, ko sem šel teč. Moj spomin deluje še dobro in se zelo dobro spomnim, da temu ni bilo tako, ampak jaz sem verjetno edina mentalno trdna oseba, ki ima dovolj energije za precej enosmerno argumentirano debato z njim.

Ker naš sosed je ostal tudi zelo daleč za časom. Njegovi otroci namreč že dolgo časa niso tako majhni, da bi lahko pobegnili nenadzorovano na cesto oz. celo tako veliko, da si lahko tudi poklopec samo odprejo, če jih je volja. In tudi jasno izražene misli, da se z njim ne bom pogovarjal, dokler ne bo pokazal spoštovanja in me kot odrasla oseba odraslo osebo vikal, ne jemlje resno. Ker kljub temu, da sem v zadnjih nekaj letih diplomiral, naredil strokovni izpit in se zaposlil, sem za našega soseda očitno še vedno "nek bruc".

Glede na vse našteto, bi lahko namesto opozorila o hudem psu (ta je sicer na sosednjem dvorišču in si z našim sosedom deli predvsem način izražanja in luknje v spominu), pripel na vrata spodnji znak. Samo če bi to naredili to vsi, potem bi naša država iz zraka izgledala pošteno rumeno. Samo upam, da je tukaj rumen samo omet.



sobota, julij 07, 2007

Reciklaža

Ko sem po si končno vzel čas in prebral vseh 100+ zapisov, ki so se mi nakopičili na Google readerju, me je poleg ščitenja hrbta Mavčevi s strani Črnkoviča (mimogrede, ne glede na komentarje, ki so večinoma negativno nastrojeni do tega početja, se mi zdi, da je pravilno, da si kolegi med sabo stojijo ob strani, ker drug jim nihče ne bo), zbodel v oči tale Hadov zapis. Pravzaprav je zapis precej plemenita beseda za skupen povezav.

Nekako se namreč ne morem znebiti občutka, da gre za statistično preverjen "N.O." vpliv na obisk. Glede na to, da je verjetno še vedno najbolj iskana oseba slovenskega spleta, je priliv z iskalnikov ustrezno večji.

Lahko pa da se motim.


(Čeprav sem omenjeno damico tudi sam omenjal, je v tem zapisu namensko nisem. Nekateri boste že vedeli, zakaj.)

petek, julij 06, 2007

Vprašanje fundamentalizma

Čeprav sem res zelo dolgo odlašal, ker mi zaključek ni odgovarjal, sem včeraj končno pogledal United 93. Bil bi res nepošten, če bi trdil, da ne gre za bolj ali manj črno-belo verzijo dogodkov na tem letu (ker se je vmes seveda pojavila še teorija zarote), vendar vseeno mislim, da če drži vsaj del prikazanega, je fanatična samomorilnost na podlagi življenj nedolžnih nepoštena.

Res je, da na kriznih žariščih vsakodnevno umre veliko nedolžnih civilistov, vendar so ti res redko prikazani na tako oseben način kot v tem filmu. In poleg nam je ta način življenja precej bližje kot tisti sredi peska in ničesar, če spet pretiravam.

Če že res hočejo ekstremisti pokazati, da je delitev sveta nepravična in se spopasti s sovražnikom, naj se potem sredi nevtralnega okolja soočijo z nasprotnikom, ki dejansko želi boriti, ne pa z nedolžnimi ljudmi, ki imajo z njihovimi idejami toliko skupnega kot Drnovšek in Janša zadnje čase. Ali pa še manj, če je to sploh mogoče.

Zelo težko namreč razumem ljudi, ki jim je smisel življenja smrt. Verjetno tudi zato, ker je v "normalnem - zahodnem" svetu veliko boljše živeti, saj je to večinoma prijetno, medtem ko v določenih (predvsem muslimanskih) to ni. In da vera prispeva še svoje. Sam poznam kar nekaj muslimanov, ki so čisto spodobni ljudje in vere kot take ne obsojam, vendar, če je Zahod sposoben sprejeti islam kot del sveta, zakaj potem obratno vera meni, da je ves Zahod sovražnik?

sreda, julij 04, 2007

Pogled nazaj

Lani sem ugotavljal, da Američani niso edini, ki praznujejo na današnji dan. In Gregor se kot ponavadi ni strinjal, da se dan začne točno ob polnoči (res, kot ponavadi).

No, danes se mi ne da kregati, ker je preveč čuden dan. Računam, da bo nadaljnih nekaj ur boljših.

Verjamem, da bo. Ker ponavadi je.

sobota, junij 30, 2007

Doletelo me je (7 naključnih dejstev)

Nina mi je dala delo, ki se mi ga seveda ne da... Ampak, naj bo.

  1. Do pred nekaj čas se nisem vedno in v pravih trenutkih postavil zase. Sedaj vem, da je zdrava mera zdravega egoizma potrebna.
  2. 1. januarja letos sem blagega mačka preganjal s tekom po Poti spominov in tovarištva.
  3. Vožnja s specialko pri 90 km/h je lahko zelo adrenalinska.
  4. Raje nimam zadeve kot da bi se zadovoljil s približkom.
  5. Mozzarello naravnost obožujem (škoda, da je precej draga).
  6. Že tri leta govorim, da se bom preselil iz Rožne doline, ampak se zaradi okolice ne.
  7. V stanovanju sem brez dostopa do interneta.

Preklinjali me bodo Peter, Luka, Matej, Uroš, Matjaž, Peter in Nimfa.

četrtek, junij 28, 2007

HDR nered na mizi

Preden je moj Canon doživel neljubo nesrečo (s posledicami), sem za potrebe testa HDR programja poslikal še nered na svoji mizi. Čeprav je glede na teste Photomatix precej boljši od Photoshopa (tako CS2 kot CS3), mi moja skepsa (sem pač naravoslovec) ni dala miru. Izkazalo se je, da se ne motijo, čeprav daje mogoče PS bolj čisto sliko.

Še dokaza (zgodnja je produkt Photomatixa, spodnja PS-a).




nedelja, junij 24, 2007

V duhu sedaj potekajoče proslave...

... se sprašujem, zakaj je predsednik vlade v začetku svojega govora nagovoril tudi svoje prijatelje?


Je to mogoče znak shizofrenije?

sobota, junij 23, 2007

Ljubljana se pripravlja na študente

Čeprav še nisem preveril, kar dejansko na koncu pomeni mojih tolikointoliko € osnove plače, sem končno sklenil, da bo potrebno ob prvi priložnosti zapustiti trenutno neudobje in se preseliti iz elitne lokacije bolj času primerno stanovanje. Z vsem udobjem, kar pomeni predvsem garažo. Tole zaenkrat ostaja cilj za čez nekaj let.

Vendar se iz cen na vseh portalih vidi, da se Ljubljana pripravlja na naval svežih študentov. Cene so šle še bolj v nebo, tudi v manj priljubljenih soseskah (pač, nič me pripravi, da bi živel v Fužinah, Štepanjskem naselju ali Dravljah, če omenim samo najbolj reprezentativne primere). Pod 350 oz. 400 se ne najde ničesar okoli 35 do 45 m2, ne glede na to, kje.

Očitno je prišel čas, da se odločim ali projekt "Dodatna služba" ali pa "Delitev stroškov".

Življenje res ni kos torte.

četrtek, junij 21, 2007

400D ali 30D?

Včeraj je po zaporedju nesrečnih dogodkov moj zvesti 300D odpovedal poslušnost in ga reši samo še servis. Sedaj mislim, da je dober čas, da zamenjam model, vendar se nekako ne morem odločiti med 400D in 30D. Cena obeh je v rangu, ki sem ga pripravljen dati, ampak bi rad iz izkušenj (glede na to, kdo bere tole, verjamem, da si je kdo že zastavil podobno vprašanje).

400D ali 30D, prednosti in slabosti, mnenja dobrodošla.

sreda, junij 20, 2007

Misel dneva

Glede na sadove, ki nam jih letos predčasno ponuja narava, bi bilo nespametno ostati lačen.

sobota, junij 16, 2007

Microsoftovi programerji očitno ne uporabljajo svojih programov...

...ker bi drugače vedeli, da je prepričavanje, da je potrebno po posodobitvi čimprej pognati računalnik, neumno. Vsak normalen opomnik nudi možnost nedoločenega zamika, samo tisti pri Oknih XP pa ne. In da je neumnost še večja, se kurzor samodejno prestavi na "Restart". Idealno, da ga po pomoti zadaneš med delom.

ponedeljek, junij 11, 2007

Danes...

... sem dopolnil pol leta delovne dobe, kar pomeni, da me čaka samo še okoli 39 in pol, glede na zdajšnje predloge vlade.

Poleg tega sem točno pred enim letom začel težiti po spletu. Čestitke meni za vztrajnost.

nedelja, junij 10, 2007

Neumnosti na spletu

Komur egotrip prestavljajo številke obiskov, lahko za borih 80€ dobi 250.000 realnih obiskovalcev. Česa vse se ljudje ne spomnijo, da bi iz različnih "bolnikov" potegnili denar.

Ampak očitno je pa poceni plačati Indijce, da klikajo okoli...

četrtek, junij 07, 2007

Brskanje po arhivu

Včeraj sem urejal nekaj 10 medijev neznane vsebine (ker sem v tem velika lenoba in se mi ne da pisati nanje, ali pa primernega pisala preprostio ni pri roki) in natelel na slike z EPSA Autumn Assemblyja (jesenskega srečanje evropske zveze študentov) izpred skoraj dveh let v Amsterdamu.
Slike niso nič kaj posebnega, edino to, da so to moje prve slike z DSLR-jem. Pa tudi fotoaparat ima določeno "patino". Njegov prejšnji lastnik vam je verjetno poznan.

Vsekakor so pa lepo spomini, in kot lahko vidite, Nizozemska me privlači. Poleg Finske in Avstralije. In Singapurja...








Ostale slike so tukaj.

ponedeljek, junij 04, 2007

Še o eni kovačevi kobili

O tem, da je nasproti vladne palače na Prešernovi hiša, ki ji na veliko odpada omet, sem pisal pred nekaj dnevi. Potem pa sem včeraj ugotovil, da tudi sama vladna palača ni več v najboljšem stanju (glej slikovno gradivo).

Je pa po drugi strani res, da se zadnje čase v prestolnici toliko gradi in obnavlja, da bi bilo dobro, da bi bili predsedniki kar nekaj let, ker potem bi se poznalo. Mogoče bi res postali evropska prestolnica 21. stoletja.



nedelja, junij 03, 2007

Sončni vzhodi

Včeraj, oziroma danes zjutraj, mi je po dolgem času uspelo spet videti en sončni vzhod. Služba pač ima svoje pomanjkljivosti in nemožnost dolgega bedenja čez teden in posledično odhajanje domov, ko gre večina že v službo, je ena od teh. V roku leta in še malo so se vloge namreč obrnile.

Kar malo žal mi je bilo, da nisem imel svojega Canona pri roki, ker je bil pogled na temen zahod in prebujajoč vzhod prav fascinanten. Nazadnje, da sem doživel nekaj takega, je bilo na letu iz Singapurja do Dunaja nekje nad Črnim morjem (s tem, da je tam zaradi rotacije Zemlje to trajalo nekaj več kot uro in pol).

Skratka, posledično sem tudi ugotovil, da še nisem za staro šaro, preživel sem namreč intenziven večer - še en dokaz, da starost ne vpliva na norost, kljub temu, da me je po treh mučnih tednih čakala še delovna sobota. Prav zadovoljen sem...


(kdaj pa kdaj se pa tudi jaz ne smem pritoževati, ane?)

torek, maj 29, 2007

Ne glede na...

...prejšni zapis sem preživel nič kaj tako zelo naporno debato na MZZ-ju. Sedaj me čakajo splošno spoštovanje, vile z bazenom, dragi avtomobili in manekenke. Ter veliko višja plača.

Za začetek pa je le nekaj...

ponedeljek, maj 28, 2007

They might as well...

... just shoot me. Oni na Lekarniški zbornici oziroma Ministrstvu za zdravje. Učinek bo približno enak kot jutri zvečer, če me ne.

Dejstvo je, da ti vseh 35+ izpitov na dodiplomcu (pa še kakšen na podiplomcu), nič kaj ne sprememeni občutka pred še eno neprijetno zadevo, kjer si milost in nemilost prepuščen trenutno volje svojega sogovornika.

petek, maj 25, 2007

Lost končno ponudil nekaj odgovorov

Omenjeno besedilo vsebuje vsebino zadnjih dveh delov Losta. Če še niste gledali, branje odsvetujem.




Kot se je v spletni skupnosti že dlje časa govorilo, je Lost kronično in akutno izgubljal oboževalce, ker v drugi in prvem delu tretje sezone ni bilo nobene poštene akcije, pa tudi odgovorov na pomembna vprašanja niso podali. Žebelj v krsto so si pa skoraj zabili z zimskim premorom, za katerega pa so spredvideli, da tega ne gre ponavljati.

Torej, včeraj (ali predvčerašnjim, če si HDTV opremljen tujec) smo imeli priložnost videti zadnja dva dela tretje sezone. Velika prednost pred ostalimi deli je bilo že konsekutivno predvajanje (saj drugače to gre, samo dvomim, da bo kdo čakal cel teden, da pogleda dva dela hkrati), piko na i pa so dodali flesh forwardi (anagram pogrebnega podjetja Hoffs/Drawlar). In končno je bilo nekaj akcije, pobili so verjetno vse Druge razen Mihkaila in Bena, Locke je čudežno preživel strelno rano, pojavi se spet Walt (kar je pričakovano, a meni gre mali precej na živce, skoraj tako kot oče - zaradi teženja, da ne bo pomote). Škoda je sicer Chalieja.

Več kot očitno je postalo, da se za otok zanimajo še drugi, poleg Dharme (ki je sedaj res ni več), Bena in staroselcev (ki so tudi bolj ali manj mrtvi) in Penelope. Kdorkoli je na ladji, ima resne namene (ki Locku niso všeč), zato spravi vse vsaj del preživelih nazaj.

Spet pa se zastavlja nekaj vprašanj:

Kaj se je zgodilo Jacku, da je postal odvisnik?
Kakšno laž varuje?
Zakaj letalska družba preživelim daje zastonj lete?
Kdo se dejansko reši?
S kom živi (in ne more pozabiti Jacka) Kate?

in nenazadnje...

Kdo je v krsti?


Ustvarjalci Losta, potrudili ste se in nas spet dobili nazaj. Komaj čakam na četrto sezono.

sreda, maj 23, 2007

Popolna bedarija

V stilu "igre" oz. Google bombe, ki zadnje čase kroži po spletu, sploh pa zadnjih 24 ur, ko je vreme res slabo, ko lahko človek pregleda celoten telefonski imenik, pošlje kakšen email, sanjari o tem, kaj bi kupil na portalih, kot sta avto.net ali Bolha, samo še iskalni pojem "seks" lahko res jasno pove.


Strokovni izpit, ki me čaka v torek, mi že gre pošteno na živce in očitno tudi vpliva na moj CNS. Očitno sem po tem zrel za N05. Dobro je edino dejstvo, da bo v sredo vse za mano, upam in računam, da uspešno.

sobota, maj 19, 2007

O fenomenih

Mojčin zapis mi je dal idejo, kako vse človek opazi na poti na faksu/v službo/poljubno periodično reprizo. Javna prevozna sredstva so čuden mikrokozmos, posebej v naši prestolnici, kjer nihče nikogar prav po metropolitansko ne pogleda, kaj šele, da bi se slučajno nasmehnil, zahvalil za odstopljen sedež ali celo spregovoril. To bi verjetno pomenilo konec koncepta metropolitanca, za katerega se smatra vsak pravoverni prebivalec prestolnice. Priseljenci smo izjema in v ta sofisticirani razred seveda ne spadamo, ker se vsem tako ali tako vidi, da nismo pravi meščani. Čeprav to počasi postajamo.

Iz omenjenega razloga so vsi, ki ne padejo v koncept, opaženi. Vsi izgubljeni turisti in periferialci, najbolj očitno so seveda študentje na začetku svojega študija ali pa recimo tisti revež, ki je v svoji preprostosti enostavno prijazen. Gotovo ste ga že srečali v centru mesta.

Splošna odtujenost in fobija pred kontakti je verjetno tudi razlog, da mobilnim ponudnikom sploh ni potrebno oglaševanje na sredstvih javnega prevoza. Mobilnik je verjetno najenostavnejša rešitev, kako se z nečem zaposliti. Samo poglejte, koliko ljudi piše sporočila ali pa se pogovarja, ker je to enostavno najenostavneje.

Ampak, ker z leti vsak človek pade v določen okvir, tudi sam opažam en fenomen, ki ga ne razumem in ki me s svojimi okoliščinami moti. Ne, ne gre za deja-vu občutek, ko ob določeni uri srečuješ vedno iste ljudi, ampak za fenomem "četrtkaric".

Že nekaj časa živim v Rožni dolini in moja pot v mesto gre mimo študentskega naselja. Gneča, ki se ponavadi tam ustvari, me ne moti (ponavadi zavzamem stalno mesto, od koder me težko premaknejo), mi gredo pa precej na živce "četrtkarice". In kdo so te famozne osebe?

Gre preprosto za študentke, ki se v četrtek zjutraj s svojimi velikimi potovalkami, nahrbtiniki ali zadnje čase čedalje bolj kovčki, spravijo na avtobus in povzročajo še večjo gnečo, kot je že. Vsaka druga te zadane z enim od kosom potovalnega programa, prebijanje mimo njih do izstopnih vrat pa je zgodba zase. In to vse zato, da bodo ujele vlak ob 11.20 in posledično čez nekaj ur doma.

Tega koncepta nikoli nisem razumel. Je tistih nekaj ur res tako pomembnih, da se splača ukvarjati z vso prtljago sredi največje jutranje gneče? Recimo, da to še nekako razumem, da počnejo študentje v petek, ko je gneča tako ali tako cel dan in ni razlike.

Študij je le čas, ko bi si moral človek postaviti svoje okvire življenja, ne pa se krčevito oklepati starih vzorcev. Pa tudi tisti fant, k kateremu gre večina teh punc, bo lahko počakal uro, dve ali tri (sicer je vprašanje, koliko dolgo, saj se delež omenjenih "četrtkaric" s koncem študijskega leta zmanjšuje). In izkoriščanje prve priložnost za odhod domov pač ni dobra popotnica za življenje.

Sicer ni nujna povezava, vendar sem prepričan, da je v Sloveniji tudi zaradi njene majhnost in ugodnih povezav (ter dejstva, da cenovna in stanovanjska politika v prestolnici, če se omejim samo na eno študijsko središče, mladim omejuje dostop do kvalitetnih nepremičnin) začetek samostojnega življenja pomaknjen tako proti poznim dvajsetim letom. Združene države, nordijske države in še kakšna so lep primer, ko se mladi kmalu po polnoletnosti osamosvojijo in začnejo svoje življenje z vsemi stvarmi, ki jih to potegne za sabo.

V Sloveniji pač imamo "četrtkarice"...

četrtek, maj 17, 2007

Sramota nasproti vladne palače

V času, ko se Ljubljana pospešeno pripravlja na predsedovanje EU in se v mestu pozna pospešena obnova pročelij starih hiš, so pred nekaj dnevi na Prešernovi 13, nasproti Vlade, postavili mrežo, ki lovi odpadle kose ometa.

Medtem, ko imamo za te zadeve razpise in EU sklade, si naš premier privošči takšne sosede...

sreda, maj 09, 2007

Spet o naši prestolnici

Včeraj zvečer je bila Ljubljana fenomenalno lepa. Mirna, ne preveč svetlobno onesnažena, brez tečnob v centru mesta, in še bi lahko našteval. Mi je pa misel, kako grdo je zadnje čase pografitirana Trubarjeva, popolnoma pokvarila vtis.

O grafitih sem na blogu že pisal. Prejšnji teden pa sem se sprehajal po Trubarjevi in videl, kako grozno se je nekdo znesel nad fasadami. Trubarjeva je kot ulica v samem središču mesta deležna precej turistov (čeprav, veliko se jih tam izgubi, ker tako ali tako vodi v Moste in posledično Fužine - mogoče je ravno tu razlog, da je tako izmaličena). Nekdo pa je, kot kaže, imel Egotrip (dejanski zapisi), vendar res ne morem razumeti, zakaj vandalizem?

Razumem, da tečnemu sosedu, ki ti stalno utruja, spustiš (ne prerežeš) gumo ali pa sitnemu psu, ki te stalno nalaja, v kos klobase "stisneš" en Sanval, da lepo zaspi. Ker v končni fazi zagodeš določeni osebi, ki te s svojimi dejanji spravlja ob živce. Samo zakaj je pa potrebno razbijati šipe, stresati cvetlične lonce in še najgrše od vsega, grafitirati pročelja v mestnem središču (kjer se pač najbolj opazi). Gre za mesto, kjer živijo tudi sami in za zavedanje o skupnem dobrem. Samo eni tega pač ne premorejo.


Čedalje raje bi v parlament vsilil moj predlog zakonodaje na to tematiko.

ponedeljek, maj 07, 2007

Borba za stranke

O tem, kakšne težave mi povzročajo internetni ponudniki in kako sem še vedno kot Robinzon sredi internetnega morja, sem že pisal. Zadnjič pa me je v nabiralniku (ali bolje, zataknjeno za vrata) čakalo pismo oranžnega designa s črkami določenega katoliškega ponudnika stalnega dostopa (mimogrede, ta ponudnik ponuja kar nekaj erotičnih kanalov preko svoje TV, toliko o katolicizmu).

Ko sem že mislil, da se me je sedaj veliki Ptič končno usmilil in mi omogočil nekaj povsem življenjskega (kljub temu, da sem se ta vikend pa zares odločil, da bom dal neskromen delež svoje skromne plače in si privoščil najem novogradnje ustrezne kvalitete), me je vsebina presenetila. Oranžni ponudnik me namreč sprašuje, če sem med časom zadnje poizvedbe (ki jo je Ptič zavrnil zaradi premale zmogljivosti zanke) prešel na katerega od drugih ponudnikov. Kajti, če bi, bi se Oranžni ponudnik obvezal, da plača moje pogodbene obveznosti do drugega ponudnika, ker je njihov priklop tako cenejši.

Saj verjamem, da je pluralnost in odprtost trga (čeprav, ko se vidi, mi ta nič ne koristi) naredila svoje in da gre za borbo za stranke, je vprašanje, koliko se ponudniku res splača takšna poteza. Mogoče res gledam precej iz svoje perspektive (ob prvi priložnosti - beri povišici) grem živet drugam, vendar je cena, ki so jo pripravljeni plačati, ne ravno nizka. Očitno pa se jim že izplača.

sobota, maj 05, 2007

O vsem na kratko

Čeprav je od zadnjega konkretnega zapisa minilo že precej časa, odsotnost napisanega ne pomeni, da se ni v tem času nič zgodilo.

Stvar, ki je najbolj opazna, je bil precejšen minus na mojem TRR-ju. Po tem, ko sem kupil novo tehnično "igračo", sem ugotovil, da je grafična na mojem prenosniku prešibka za še eno 1650*1080, predvsem pa je VGA signal popolnoma zanič. Res zanič. Posledično sem investiral v nakup poceni (ampak ličnega) "klasičnega" računalnika. Škoda, da bi dober monitor kvaril s slabim signalom. Pa je šla skupaj ena plača...

Odločil sem se, da grem spet "uradno" na pohod okoli Ljubljane. Celih 35 km, kar mi je lani že uspelo, tako da ne bi smel biti prevelik problem. Samo vreme se zadnje čase nekaj upira ideji. Pa saj bo že.

Poleg že omenjenega bloga sem danes našel še eno up-to-date stran, ki se ukvarja z urbanizmom. Ki je zadnje čase področje zanimanja (čeprav vzame veliko časa in terja nekaj, česar nimam - stalni dostop vedno in povsod).

Poleg tega se s ponedeljkom začne moj študijski dopust. Mučnih tri in nekaj tednov, ko bom moram v glavo spraviti kup podrobnosti, ki jih načeloma ne bom rabil. Vse za ljubi strokovni izpit.


O tem, da se je T-2 spomnil name, pa v naslednjem prispevku.


sobota, april 28, 2007

Poročilo po Haagu, povzetek

Kot sem zapisal v prejšnjem zapisu, je več kot 40-glava slovenska delegacija varno prispela nazaj v Slovenijo. Kako pa smo se imeli na severozahodu Evrope?

Mednarodni dogodki so vsekakor nekaj, kar bi moral vsak študent (in glede na to, da so vse organizacije namenjene tudi mladim diplomandom in podiplomcem) ali malo starejši doživeti. Srečanje starih znancev, spoznavanje novih, nova znanja in izkušnje so sol in poper kongresov.

In kaj so Nizozemci pripravili za nas? Poln teden, ki nam dobesedno ni pustil spati, precej obupno hrano (čeprav je bila tekoča prav prijetna), čudovito vreme, začinili pa smo si ga najbolj udeleženci med sabo. 33 ur vožnje tja in nazaj je bilo odtehtanih več kot polno.

Za konec pa še nekaj slik iz galerije.





torek, april 24, 2007

After Den Haag

Na kratko, ker se mi sedaj nič kaj še ne da pisati. V zadnjih 9 dneh, kar nisem ničesar napisal, mi:

-ni uspelo narediti naslednjih stvari, ki lahko počakajo

  • naspati se
  • obdelati slik iz kongresa in poti nanj
  • prebrati niti enega zapisa na mojih priljubljenih straneh
  • pogledati nobenega novega dela serij, ki jih spremljam (na srečo Prison Breaka ne vrtijo več to sezono)
-in uspelo ker odličnih zadev, ko so:
  • doživeti eno od "evropskih" in svetovnih prestolnic, ki ni nič večja od naše
  • se naučiti nekaj novih dejstev in pristopov razmišljanja
  • pošteno "zažurati" z evropskimi študenti
  • in vse skupaj še rahlo začiniti z...

Skratka, tole skupaj da eno veliko več kot pozitvno bilanco. Bilo se je vredno odpovedati vsem zgornjim točkam.

Slike in še kaj sledi konec tedna.

nedelja, april 15, 2007

To The Hague

Čez nekaj ur grem na "zaslužen" kongres v Haag. Reportažo pričakujte čez dober teden, odvisno od službe, moje lenobe in mojega večnega problema v prestolnici.

sobota, april 14, 2007

Slovenske prioritete

Ko pridejo tujci v Slovenijo, dobijo sprva napačen občutek, da so prišli v bogato državo, saj je slovenski vozni park na nivoju bogatejših evropskih držav. Kar je seveda zmotno, ker Slovenci nismo tako bogati, samo veliko jih ima napako, da preveč vlaga v avtomobile. Recimo.

Pred hišo, ki bi potrebovala nekaj denarja za obnovo, stoji avto cenovnega razreda 50.000-70.000 €. Napol na pločniku in napol na cesti. Čeprav naši državljani med Evropejci lastijo (mi je zelo žal, da je stavek v tretji osebi) največ bivalnih nepremičnin, je avto še vedno statusni simbol.

Glede na to, da ljudje še vedno nekaj več časa preživimo v bivalnih enotah kot avtomobilu, in glede na to, da nudijo že vozila srednjega razreda dovolj udobja, je zgoraj omenjeno razmišljanje nelogično.


Važno je samo, da je boljši kot sosedov...

sreda, april 11, 2007

O tem, kako je splet spremenil naše življenje.

Bežeči je nekaj časa nazaj naredil lestvico znakov odvisnosti od blogov. Zanimiva je recimo osma točka, ki se jo da rahlo preoblikovati v "ker bereš bloge, veš, kaj se dogaja z ljudmi, ki jih poznaš". Tako sem včeraj našel blog sošolca iz srednje šole, ki ga sicer vidim vsake "kvatre" (mislim, da dvakrat v zadnjih treh letih). Moram priznati, da zanimivo piše, ker se zadev loteva še z druge (torej družboslovne) strani.

V duhu naslova še tole. Se spomnite, kako smo včasih bili malo bolj pozorni, kako dolgo smo se s kom pogovarjali, ker mobilne tarife le niso bile poceni (in čedalje manj so). S prihodom širokopasovnih povezav v vsako vas (ne pa tudi mesto) in poceni azijsko elektroniko (čeprav jaz se svojim Sennheisercam ne bi odpovedal niti za internetne pogovore - mimogrede, kje se v Sloveniji dobi zamenljivo peno za HD570) so postali pogovori zastonj.



(čedalje bolj imam občutek, da moje popoldansko delo in IT odrezanost vplivata na moj obisk - sem odvisen?)

sobota, april 07, 2007

Zakaj...

... v slovenske resničnostne šove tako radi umeščajo važne (in preproste) Primorce?

Ali pa imajo ti zgolj preveč časa?

sreda, april 04, 2007

Nova Grbina družinska soseska? Za koga že?

Zadnja številka City Magazina je posvečena družini. Ima celo nekaj primerno napisanih člankov, me je pa zmotila sposobnost logične presoje avtorjev enega od prispevkov. Zapisano je namreč, da je kot primer sodobne soseske, primerne za mlade družine, Nova Grbina. Se strinjam, da je naselje res vredno bivanja, samo kako avtor pričakuje, da si bo mlada družina sploh lahko privoščila takšno drago sosesko?

(spet me jezi, ker sem skoraj celo idejo o zapisu napisal na dlančnik, in to celo pred službo, nekje na poti v Šiško - ja, zjutraj mi včasih celo delajo vsaj možgani - samo prenesti ga iz že opisanih muh IT ponudnikov ne morem doma)