torek, januar 30, 2007

Smetiščna dilema

Odnos smeti sestoji iz nekaj enostavnih korakov, (se obleči), vzeti vrečo, jo odnesti ven (kar sicer je problem, če je smetnjak daleč, ni vreme primerno, ipd), pridi nazaj notri, vstaviti svežo vrečo in si umiti roke. Pet (ali šest) korakov, in celoten proces ne traja več kot pet minut. Vendar, ko je zadevo treba izvesti, nastopijo izgovori. Poznajo vsi najstniki, pozna verjetno večina študentov (oz. vsaj tisti, ki ne živijo sami), pa tudi kakšen odrasel se sooča s tem.

Od tretjega letnika naprej sem vedno našel energijo, ne glede na letni čas (tudi pozimi, ko priprava traja lahko zelo dolgo) in vreme, za tek. Vedno pa sem našel izgovor, da nisem nesel smeti, dokler ni bila zadeva kritična. Prav tako moji cimri, ker smo vedno čakali drug drugega. Sicer sem bil jaz dostikrat tisti z nižjim tolerančnim pragom, včasih se mi je pa zdelo prav neumno, da bi že n-tič zapored jaz delal to muko.

Kje je catch, da se ljudje ogibamo tega procesa? Asociacija, da jo smeti nekaj izpod časti, ker so nas starši učili, da če se ne bomo učili, bomo postali smetarji? Ker če ne bomo "pridni", bomo pometali ceste?

Američani, vsaj večina situiranih na Manhattanu, ima odlično rešitev. Loputa, ki požira smeti, je na hodniku, dosegljiva v copatih. As simple as that.

nedelja, januar 28, 2007

Pozitivna presenečenja

Preden sem dober mesec nazaj začel s pripravništvom, sem imel občutek, da je to bolj kot ne nebodigatreba (in še za zelo nizko plačo glede na stroko oz. panogo). Saj plača res ni nič posebnega, ampak jo vsaj rešujejo različni dodatki, vendar sem pa nad samim delom, občutkom in atmosfero pozitivno presenečen.

Tako kot sem bil včeraj (in posledično še danes) presenečen na obletnico sošolcev iz osnovne šole. Ob predvideni segregaciji na "študente" in "neštudente" ter kupih slik potomcev sem imel v žepu odličen izgovor, da bi okoli enajste izginil. Končalo se je tako, da sem prišel domov malo pred pol četrto in se do takrat prav odlično zabaval. Zanimivo, kako se ljudje v desetih letih spremenijo, večina na pozitivno (tudi kakšna moja osebna favoritka iz ""back then" se lahko še poboljša). Pa tudi vidi se, da vsi pogrešamo dober žur, ne glede na to ali smo "zmerno prefeštali" študentska leta ali ne.

Če dodam še zimsko idilo na smučanju, vsekakor poln vikend. Spanje lahko počaka.

petek, januar 26, 2007

Slike iz Singapurja - Pictures from Singapore

Tole mi je ostalo od lanskega potovanja oz. vračanja iz Avstralije. Nobena od slik mi ni bila pretirano všeč (pač, tako je). Letos pa Tajvan, karta je že plačana.


Iz zime v savno (skoraj obratno kot pri nas zadnje dni). Šok za dihala.

From winter to sauna. A total shock for your lungs.




Pri 32 stopinjah in 85% procentni vlažnosti izgleda tako.

32 degrees with 85% humidity look like this.

sreda, januar 24, 2007

Še ena o vremenu

Ponavadi sem precej tečen, ko dežuje. Za razliko od recimo Singapurja, kjer dež peščem in uporabnikom javnega prevoza ne predstavlja težav, Ljubljana ni takšno mesto. Predvsem pa me moti dež, ko se s tremi torbami (in ponavadi še čim, iz trme hočem vse narediti naenkrat) mimo treh notranjih, enih (ponavadi s poklopcem zaprtih) zunanjih vrat, pobesnelega psa in prometne ceste, prebijam do avta (kot sem omenil, moje bivališče rabi okna, urejeno ogrevanje in po suhem dostopno garažo/parkirišče, ostalo je stvar okusa).

Včeraj je bilo drugače, pa čeprav je okoli šeste v Ljubljani lilo kot iz škafa. Bolj kot je lilo, bolj je v hribih snežilo. Kanin, kamor gremo s kolegi smučat čez dobre tri tedne, je padel meter snega. Snežni telefon tako vsak dan kaže lepše podatke. Še je upanje zimo in 10 smučarskih dni, še.

nedelja, januar 21, 2007

Slovenski blogerji nimajo pojma

Košak je za razliko od Črnkoviča, za katerega se ne morem odločiti, ali mi je zoprn ali ne, ali je desni ali levi (samo naj kdo ne reče, da ni potrebna polarizacija ljudi, ker nam oblast to več kot očitno narekuje in oblast je pač potrebno poslušati) bil med mojimi priljubljeni avtorji. Ne morem reči, da sem ga bral redno, saj tudi pisal ni ravno redno, je pa imel ponavadi dober in argumentiran zapis (in ne ravno nevredno omembe, z njim sem se strinjal). Vse dokler nisem po skoraj 14 dneh prebral njegovega neumnega zapisa o protikadilskem zakonu.

Ne bom razpravljal o tematiki, ker je bilo o tem že dovolj povedanega (če koga res zanima, tole je Hadov agregat), saj so umetniki vedno živeli precej ad libitum, ampak o psihosociološkem vidiku zapisa. Presenetila me je namreč številka komentarjev. V tem trenutku 272, kar je za slovensko blogosfero prav neverjetno. Temu bi se verjetno lahko približal le še Jonas, če bi napisal kaj pametnega, če že za neumnosti dobiva tam malo pod sto pozornosti potrebnih.

Da je majhnost naše blogosfere po eni strani prekletstvo in blagoslov, sem posredno že pisal, ko sem razmišljal o selitvi na Blogos. Potem sem sicer ugotovil, da je za moje delno konzervativno dušo preveč mainstreamovski. Sicer je načeloma res, da bloge pišemo zase in da je obisk precej nepomemben (zakaj pa ima potem skoraj vsak na njem statistiko?), ampak saj je že Had priznal, da je gledanje obiska egotripno in Slovenci smo pač takšen narod.

Kaj torej hočem povedati z vsem? Omenjeni Košakov zapis mi je dal misliti, da se očitno splača biti kontraverzen, vsekakor pa v nasprotju z običajnimi normami. Verjetnost je, da se bo v komentarjih razvila najprej debata pro et contra, potem jo bo začinil kakšen ekstremnež ali dva, nakar se bo vse skupaj sprevrglo v znan, Slovencem značilen, koncept "ti nimaš pojma". Obisk bo seveda šel preko meja.


(ali zapis, ki je mimogrede nastal iz naslova z drugačnim namenom - bolj sociološkega preskusa - in sem ga potem pripeljal do vezljivosti, spomninja po čakanju na odgovor naslova na Salingerjevo delo Catcher in the Rye?)

četrtek, januar 18, 2007

Pesimizem dneva

Včasih smo bili mladi in zaljubljeni. Še dobro, da smo bili tudi neumni, da nam je vsak nekaj ostalo.

sreda, januar 17, 2007

Življenjsko tehtanje

Nekaj dogodkov in zapisov v zadnjem času me je spet pripravilo do razmišljanja. Recimo

  • Katja (če uporabim njeno nebložno identiteto) je naredila RL-revizijo svojega prvega bložnega leta
  • včeraj sem po dolgem času srečal določeno osebo
  • prejšnji teden sem na seminarjih za pripravnike ugotovil, da moja generacija (in malo starejši) prakticira resne zveze, skupno življenje, poroke, selitve na svoje, prijave v stanovanjski sklad, ipd.
Čeprav sem vedno bil zagovornik tega, da mora človek delati to, kar mu odgovarja, se sprašujem, kakšna bi bila "what if" situacija. Po eni strani je fenomenalno, če bi lahko sam planiraš, kaj boš delal s svojim življenjem in denarjem, po drugi strani pa je "druga plat" ekonomsko veliko bolj sprejemljiva in nudi druge prednosti, ki mi jih trenutno življenje in plača ne moreta. Ob teh kompromisih se mi zastavlja tista večna dilema, zakaj nima mlad človek, ki ima ideje in čas, dovolj denarja, da bi jih izkoristil. Saj je lepo potovati in videti svet, ko si mlad in imaš čas in nobenih pravih obveznosti, samo je pa po drugi strani tudi lepo imeti udobno vsakdanje življenje. Ko enkrat vstopiš v drugi četrtino življenja, je to nekaj povsem realnega, verjetno. Samo planiranje potovanja na Tajvan pa tudi.

O tem, da eni uberejo drugo pot, pa sem že pisal.


Sem mogoče prezahteven? Se časovna determinanta obrusila moje razmišljanje? Kje je Poldi in predvsem to, ali bodo naši junaki rešili svet pred zlobno Polentožerko? Vse to v naslednji epizodi Hrabrega Miška.

(verjamem, da bi ob zaposlitvi v Zahodni Evropi omenjena vprašanja bila banalna in nepotrebna)

ponedeljek, januar 15, 2007

Naša država mora...

(sicer sem ponavadi, tudi po strokovni plati pristaš predlogov in ne ukazov, samo tole je pa že preveč)

... nujno ukreniti nekaj zadev, ki se nanašajo na sedež vlade in urad predsednika države ter vse spremljajoče zadeve. Potrebno je:

  • prestaviti sedež vlade in urad predsednika države, ker vsak državniški obisk povzroči zmedo tekočega in stoječega prometa, kot tudi pretoka pešcev. Umestitev sedežev teh dveh ustanov ob trenutni prometni ureditvi onemogoča normalen pretok običajnega prometa, saj sta stavbi (oz. stavba) umeščeni v center prestolnice. Mogoče je že sama postavitev bila primerna v času izgradnje, ko prometa skoraj ni bilo in se je stavba nahajala na samem obrobju, sedaj pa je zaradi rasti mesta lokacija povsem neustrezna.
  • zagotoviti ustrezno število policistov, ki se znajo na primeren način odzivati na reakcije občanov. Potrebno je namreč razumeti, da neustreza označba zapor povzroča upravičeno nejevoljo med občani in obiskovalci, in cinične pripombe varuhov redu stanja nikakor ne izboljšajo, ampak samo poslabšajo.
(sestavek napisan iz lastnih izkušenj in opažanj ob proslavi ob vstopu v evro območje in prešnjih prireditev. Ker se na dotični strani dostikrat znajde kakšen zdolgočasen administrator Urada vlade za informiranje, upam, da bo pritožba padla na plodna tla)

petek, januar 12, 2007

Dan, ko ne moreš biti tečen

Čeprav se sliši čudno, nenavadno in neizvedljivo, mi danes na noben način ne uspe, da bi bil tečen. Nekaj razlogov, da me nič ne moti:

  • dal sem kri, imel pošten zajtrk in dobil še en dan dopusta
  • ugotovil sem, da se je rekreacija izplačala - moj Hb je prišel v zgornjo polovico referenčnih vrednosti
  • v službi so bili vsi prijazni
  • trenutno delam na zelo spodobni opremi
  • zvečer me čaka še predstava v eni od slovenskih boljših kulturnih ustanov
Če bi imel jutri še prost dan, bi bilo še boljše ;-)

torek, januar 09, 2007

Nina Osenar, tretjič

Google Analytics mi pravi, da precejšen del obiskovalcev bloga sem zaide v iskanju slovenskega manekensko-pevsko-intelektualnega ideala, imenovanega Nina Osenar. Sicer mi ni najbolj jasno, kaj tukaj najdejo, me je pa ta del populacije spodbodil, da pogledam, kaj načeloma sploh iščejo.

Fenomena Osenarjeve nikoli nisem razumel in se posledično tudi nisem zanimal za omenjeno damico (preprosto povedano, "palim" na blondinke/rjavolaske). Sem pa prvič pogledal spletno stran omenjene dame in bil presenečen. Zadeva še kar dobro izgleda, manjka ji sicer angleška verzija in celo za oboževalce je poskrbela z nekaj materiala. Pa še izvedel sem, da je damica celo mlajša od mene (ali drugače, jaz sem star).

In kot že enkrat, če vas je sem v iskanju slik pripeljal Google, poglejte pa tole. Lepe slike (tehnika, predvsem).

In case you googled here looking for the pictures of Nina Osenar, a gallery of my selection.

nedelja, januar 07, 2007

24

Jack Bauer v svoji šesti reinkarnaciji je prišel več kot teden pred napovedanim začetkom v ZDA. Še me kakšna stvar lahko preseneti in pride prej, kot pričakovano.

Sedaj pa čakam, da se nekaj podobnega zgodi še s ploščkom Losta...

sobota, januar 06, 2007

Grafit dneva

Raje epruveta kot Drobniča za očeta.

(najden nekje na poti med Železniško postajo in Njegoševo)

četrtek, januar 04, 2007

Preživel sem

Sem napol živ, dosti zdrav in relativno naspan. Sedaj čakam samo še, da nam država poveča dodatek za prehrano, ker so nam tako prijetno podražili malico.

Me res zanima, če je menza DZ tudi podražila obroke?