ponedeljek, februar 26, 2007

Odvisnost

Priznam vso slavo in se zahvaljujem Siolu, ker me tako blagorodno ne blagoslovi z bakreno parico. Po tem, ko sem odkril Naseljence otoka Katan online, bi mi ob že tako polnem urniku res zmanjkovalo časa.

Vse slabo je enkrat lahko dobro.

sobota, februar 24, 2007

Lenoba

Na nadzorni plošči Bloggerja imam že nekaj dni nekaj osnutkov, vendar ostajajo tam, ker sem preprosto prelen, da bi poiskal informacije, ki sem jih zgolj slišal in se nahajajo na kakšni suhoparni statistični strani.

Imam vseeno dva dobra izgovora. Precej naporen poslužbeni urnik in moje bolj kot ne brezbložno življenje (termin sposojen od Katje) med tednom, ki je botrovalo temu, da sem slavnega cenzuriranega (ali pač ne) Hribarja in vse Jonasove dodatke pogledal šele danes. Off topic: nacionalka ima očitno odlične honorarje, da se je prišla Petra spet pustit delat norce iz nje - ali pa je res preprosto samo toliko blond.

Imam pa resen namen preostalo narediti po poštenem spancu (tako kot to govorim že dva meseca za en siten seminar). Da bom lahko sam sebe držal za besedo.

I'm still alive and kicking...

sreda, februar 21, 2007

Klik

Nekaj časa nazaj sem gledal Click. Klasična ameriška masovna produkcija povprečne zasedbe z izjemo Chistopherja Walkena, ki je vedno odličen, kjer se glavnemu akterju (zelo težko bi mu rekel junak) zgodijo zanimive stvari. Kriv je magični daljinski upravljalnik, s katerim lahko preskakuje dele življenja (samo naprej, retrospektiva je z njegove strani lahko samo pasivna). Nič posebnega film, samo mi je pa vseeno dal misliti, kako hitimo, kaj mislimo, da je pomembno in kaj je dejansko pomembno.

Se mi je pa že drugič (oz. drugič in pol) v zadnjih dveh tednih zgodilo, da sem začel resno razmišljati o prednostih resnih zadev. Postajam očitno vse bolj resen.

Do you have to let it linger?

nedelja, februar 18, 2007

Posebej moraš biti previden pri petem vprašanju

Dejstvo, da se na trenutke počutim kot medijski puščavnik, ima za posledico zelo skromno minutažo, ki jo preživim pred televizijskih zaslonom. Verjetno zaradi tega tudi prej opazim kakšno stvar, ki me pritegne zaradi svoje vsebine ali izvedbe. Kot je recimo zadnja reklama nacionalke za Milijonarja. Tista v dvigalu, kjer Romih daje napotke Jonasu, na kaj je potrebno biti pozoren pri vodenju1.

Če se za Romiha ne morem odločiti, ali mi je kot voditelj všeč ali ne (in to ne nujno zaradi njegovih voditeljskih sposobnosti), je Jonas nesporno eden boljših komedijantov zadnje čase. Posebej v intervjuju z Vesno Milek v včerajšnji Sobotni prilogi so vidni (ne)zavedni shizofreidni2 preskoki med njim in alter-egom Luko Koprom, in glede na koncept spota bi si upal trditi, da je Jonas imel pri snovanju svoje prste vmes. Celo Romiih deluje popolno za vlogo. Pri Jonasu pa tako ali tako nikoli ne vemo, kaj misli resno in česa ne.

Končno ena dobra produkcija naše nacionalne RTV hiše (očitno je, da še tako ozkogledna oblast in s tem uredniška politika ne more zavreti dobrih idej).



1 Priporočam se za kvaliteten posnetek omenjenega prispevka, ki ga eden od omenjenih akterjev po vsej verjetnosti lahko priskrbi.
2 Termin se ne nanaša na patofiziološko stanje, ampak temu zgolj podobno in zaradi svoje narave odraža zavestnost.

petek, februar 16, 2007

Ubogi očka Jaklič

Končno mi je uspelo pogledati oddajo, ki je med strokovno javnostjo sprožila buren odziv (in ravno v pravem času popestrila moje strokovno izobraževanje), in sedaj se mi med krčevitim upiranjem, da bi zavestni del moje razmišljanja izgubil bitko proti manj zavestnemu in gospoda Jakliča označil za arogantnega predstavnika štirinožnih živali, postavlja nekaj bolj tehtnih vprašanj:

  • kakšen je smisel usmerjenega visokošolskega sistema, kjer lahko (v grobem) družboslovec sodi o popolnoma interdisciplinarni tematiki iz naravoslovja?
  • kdo lahko zagotovi, da bi dejanski presežek prometa, ki ga je omenjeni gospod pretvoril v nekaj tisoč operacij, tja dejansko šel?
  • kje je zdrava meja oglaševanja gostov na nacionalki?*
  • zakaj določeni ljudje (med njimi je seveda gospod Jaklič) licemersko menijo, da v kapitalističnem svetu, katerih vrednot se več kot očitno oklepajo, znanje in vrednota, ki se jo trži?
Glede na tretjo točko bi bilo (če banaliziram) bolj smiselno in finančno mnogo bolj ugodno za državo izobraziti polstrokovnjake zdravstvenega področja, saj v preobilici drugega dela tako ne morejo svojega znanja posredovati?

In, glede na vse skupaj, mislim, da je čas, da se slovenska družba začne poleg svoje potrošniške usmerjenosti tudi pri spoštovanju vseh, ki sodelujemo pri ohranjanju njihove dobrine, zdravja, zgledovati po svojih vzornikih na Zahodu, kjer stvari niso tako samoumevne kot pri nas. In nenazadnje, ko se uprejo zdravniki, je doslej še VSAKA vlada popustila njihovemu lobiju. In, dragi državljani, četudi ste navajeni drugačne miselnosti, za vaše dobrine je potreben celoten t.i. zdravstevni tim. Čas je, da se v vaše dobro začnete tega zavedati. Nova politična ureditev namreč prinese vse svoje lastnosti, ne samo tistih, ki bi jih sami želeli.

Ampak selektivna percepcija je in vedno bo neozdravljiva človeška napaka.


*zgolj osebna opazka, saj za razliko od gospoda Jakliča, ki se čuti sposobnega soditi izven svoje stroke, sam tega ne morem.

četrtek, februar 15, 2007

Strokovni blogi

Med pregledovanjem napotkov (ali refferals) na stran sem zasledil tudi temo o medicinskih blogih. Zelo pohvalno, glede na prejšnje stanje, je bilo, da se avtorica zanima tudi za bloge sorodnih strok, ki sodelujemo v t.i. zdravstvenih timih (če pogledate profile, vam bo jasno, da gre za precej klasičen zdravstveni tim).

Kako torej kaže na farma-blog sceni? Kar se tiče "resnih - diplomiranih", je prisoten Luka, mlajši kolegi pa so malo bolj pridni. Bor je prisoten že nekaj časa, Matej se je pridružil pred kratkim, svoje izkušnje iz Francije pa deli tudi Tjaša. Iz FFa izhaja tudi Matias, ki pa je zadnje čase malo bolj fotograf (in to zelo dober). Posredno iz stroke pa je še MrMojo, ki je sicer druge stroke, vendar je strokovni prevajalec tudi za področje farmacije.

Ideja, da se strokovnjaki sorodnih področij poznamo, je pohvalna. S tem dosegamo povezanost in dolgoročno krepimo enotnost v stroki. Lep primer, kako spletna scena (izven informatike) deluje, pa so slovenski fotoblogerji.

torek, februar 06, 2007

Dodajanje uteži statističnim podatkom

Vedno, ko čakam na trolo na Konzorciju, lahko sklepam, na kateri avtobus bodo šle punce, ki se mi zdijo zanimive. Zadnje čase eno celo redno opažam skoraj ob isti uri (ki je spremenila moje prepričanje o določeni barvi las).

Obstaja pa seveda problem, ker vem za primerek, ki popolnoma podre mojo teorijo. Ali ta potemtakem še vedno drži?

nedelja, februar 04, 2007

It is just me?

O tem, v kakšni situaciji me posredno držijo Siol, skopost mojega financerja, nefleksibilni lastniki stanovanj (in celotna nepremičninska scena v prestolnici) in delno moja lenoba, sem že pisal. Ko k temu dodam še polni delovnik, potrebe po socialnem in rekreativnem življenju, se čas, ki mi ostane za spremljanje dogodkov na spletu, skrči na minimum. Primer?

Decembra je na blogosferi odmeval škandal določene pevke, ki se je pojavila v še bolj škandalozni Piramidi. Petra Slapar in njen vroč video sta večala promet na straneh, kjer sta bila omenjena (primer pri Hadu, nekaj časa nazaj se ga je eksperimentalno spomnil še Kit). Še v Direktu so menda pisali o tem.

Am I getting old and serious or is it just me?

sobota, februar 03, 2007

EMA 07

Spet je druga polovica glasovalcev poslala na Eurosong slabšo možnost. Tokrat sem ponosno med "poraženci". Eva je, če nič drugega, veliko bolj simpatična (podobnost je naključna).

Ni vredno izgubljati besed.