sobota, maj 19, 2007

O fenomenih

Mojčin zapis mi je dal idejo, kako vse človek opazi na poti na faksu/v službo/poljubno periodično reprizo. Javna prevozna sredstva so čuden mikrokozmos, posebej v naši prestolnici, kjer nihče nikogar prav po metropolitansko ne pogleda, kaj šele, da bi se slučajno nasmehnil, zahvalil za odstopljen sedež ali celo spregovoril. To bi verjetno pomenilo konec koncepta metropolitanca, za katerega se smatra vsak pravoverni prebivalec prestolnice. Priseljenci smo izjema in v ta sofisticirani razred seveda ne spadamo, ker se vsem tako ali tako vidi, da nismo pravi meščani. Čeprav to počasi postajamo.

Iz omenjenega razloga so vsi, ki ne padejo v koncept, opaženi. Vsi izgubljeni turisti in periferialci, najbolj očitno so seveda študentje na začetku svojega študija ali pa recimo tisti revež, ki je v svoji preprostosti enostavno prijazen. Gotovo ste ga že srečali v centru mesta.

Splošna odtujenost in fobija pred kontakti je verjetno tudi razlog, da mobilnim ponudnikom sploh ni potrebno oglaševanje na sredstvih javnega prevoza. Mobilnik je verjetno najenostavnejša rešitev, kako se z nečem zaposliti. Samo poglejte, koliko ljudi piše sporočila ali pa se pogovarja, ker je to enostavno najenostavneje.

Ampak, ker z leti vsak človek pade v določen okvir, tudi sam opažam en fenomen, ki ga ne razumem in ki me s svojimi okoliščinami moti. Ne, ne gre za deja-vu občutek, ko ob določeni uri srečuješ vedno iste ljudi, ampak za fenomem "četrtkaric".

Že nekaj časa živim v Rožni dolini in moja pot v mesto gre mimo študentskega naselja. Gneča, ki se ponavadi tam ustvari, me ne moti (ponavadi zavzamem stalno mesto, od koder me težko premaknejo), mi gredo pa precej na živce "četrtkarice". In kdo so te famozne osebe?

Gre preprosto za študentke, ki se v četrtek zjutraj s svojimi velikimi potovalkami, nahrbtiniki ali zadnje čase čedalje bolj kovčki, spravijo na avtobus in povzročajo še večjo gnečo, kot je že. Vsaka druga te zadane z enim od kosom potovalnega programa, prebijanje mimo njih do izstopnih vrat pa je zgodba zase. In to vse zato, da bodo ujele vlak ob 11.20 in posledično čez nekaj ur doma.

Tega koncepta nikoli nisem razumel. Je tistih nekaj ur res tako pomembnih, da se splača ukvarjati z vso prtljago sredi največje jutranje gneče? Recimo, da to še nekako razumem, da počnejo študentje v petek, ko je gneča tako ali tako cel dan in ni razlike.

Študij je le čas, ko bi si moral človek postaviti svoje okvire življenja, ne pa se krčevito oklepati starih vzorcev. Pa tudi tisti fant, k kateremu gre večina teh punc, bo lahko počakal uro, dve ali tri (sicer je vprašanje, koliko dolgo, saj se delež omenjenih "četrtkaric" s koncem študijskega leta zmanjšuje). In izkoriščanje prve priložnost za odhod domov pač ni dobra popotnica za življenje.

Sicer ni nujna povezava, vendar sem prepričan, da je v Sloveniji tudi zaradi njene majhnost in ugodnih povezav (ter dejstva, da cenovna in stanovanjska politika v prestolnici, če se omejim samo na eno študijsko središče, mladim omejuje dostop do kvalitetnih nepremičnin) začetek samostojnega življenja pomaknjen tako proti poznim dvajsetim letom. Združene države, nordijske države in še kakšna so lep primer, ko se mladi kmalu po polnoletnosti osamosvojijo in začnejo svoje življenje z vsemi stvarmi, ki jih to potegne za sabo.

V Sloveniji pač imamo "četrtkarice"...

1 komentar:

Nina pravi ...

Oh, odlično napisano! Fenomen, ki sem ga že hotela opisat, pa sem se kar sama sebi zdela smešna, da mi taka banalna stvar ne gre iz glave. Glede na to, da sem iz študentskega naselja, potrjujem dejstva, ki si jih navedel :) Sama med četrtkarice ne spadam, je pa res, da je moj fant iz Ljubljane in se mi domov mudi vse manj. Čeprav se mi tudi prej nikoli ni kaj preveč.