torek, julij 31, 2007

Turizem smo ljudje ali zgodba o slovenski potici

Včeraj sem se pritoževal, kako zoprno se je začel dan, in tudi nadaljevanje ni bilo nič kaj boljše. Dež je neusmiljeno padal na Ljubljano ravno v času, ko sem moral od Poncija do Pilata med iskanje določenih artiklov za zasebno in promocijsko potrebo. In tu se pojavi problem oz. vprašanje za slovenske turistične delavce.

Recimo, da si turist zaželi popoldne v centru mesta kupiti makovo potico. Orehovo lahko še nekako najde, čeprav je vprašanje, koliko jo sploh imajo na zalogi (čeprav v tisti prodajalni, kjer jo imajo, prijazni in potrošnika napotijo do celo do konkurence), medtem ko so ostale domena tržnice pod arkadami v dopoldanskem času. V časih, ko poudarjamo, kako zelo je turizem pomemben za državo in zapravljamo milijone za oglase na tujih televizijah, ne poskrbimo, da bi ljudje, ki dejansko pridejo, lahko kupili poleg spominkov (za kar res zgledno skrbi prodajalna na vogalu Tržnice) še kakšen kulinarični izdelek. Ob kateremkoli času. Turizem s(m) ljudje, mar ne?

Saj dragih ni problem dobiti (ko smo pri tem, priporočam Prešernove fige ateljeja Dobnik), tako enostavnih (in tudi poceni), kot je potica, pa ne.

Če vseeno potegnem pod črto, se je dan iztekel dobro. Zelo pozitivno so me namreč presenetili na lokalni pošti, kjer niso prav nič komplicirali, ko sem 10 minut do zaprtja prišel poslat paket, ki ga je bilo potrebno še pripraviti za transport, kar je trajalo skoraj pol ure. Premočen, ampak zadovoljen, sem se doma lahko končno poglobil v knjigo.

Murphy pa vseeno ne drži. Danes zjutraj se je spet pojavila

Ni komentarjev: