sreda, september 26, 2007

Ladja se potaplja

"Sam sem obupna lenoba. Stagniram v plitvi vodi in plavam šele, ko me kdo vrže v globoko. Samo potem pa dobro plavam."

Tomi Laptoš, september 2007

Danes je en prav zanimiv dan. Poleg tega, da je dan slovenskih lekarn in tako v zgodovinski osnovi neke vrste praznik vseh farmacevtov, danes minevata dve leti, kar sem diplomiral. Mi je pa danes poslalo jasno, da je Janševa politika nastavljanja ekomonskih kadrov na vodilna mesta v javnem zdravstu popolnoma zgrešena (saj ne, da ne bi mogel podobnega trditi za ostale smele poteze vlade v zadnjem času). Ne bom niti na tem mestu, čeprav bi lahko, napisal nekaj zanimivih ugotovitev o poslovni direktorici našega zavoda. Hirkani je že vedela, da barka tone in jo je bolje zapustiti, ko je še čas.

In še nekaj omembe vrednega se je zgodilo. Po tem, ko so se deloma začele premikati zadeve v smeri mojih želja, sem danes, deloma tudi iz rahle
tečnobe, pretekel svojo prvo desetko. Občutek je fenomenalen (skoraj boljše kot seks).

Pa tudi na nadaljevanje poročila iz zadnjega dopusta nisem pozabil. Je v procesu pisanja, in glede na to, da je naslednja pot že v roku enega tedna, se moram kar malo podvizati.

ponedeljek, september 24, 2007

Prevaranti na ljubljanskih ulicah

V četrtek me je pred Medicinsko fakulteto v angleščini s precej nativnim naglasom ogovorila gospodična, zmedenega izgleda in precej nejevoljna. Da se je bila na počitnicah v Sloveniji, in da so ji v hostlu ukradli dokumente in da želi čimprej v Trst k teti ali stari mami in da rabi okoli 20 € za karto. Če ji lahko seveda posodim ("lend, you know what lend means, right?") in da bi vzela moje podatke in mi vrnila, ko pride domov.

Lepo in prav, se človeku zgodi, da mu v tujini odtujijo dokumente, vendar. Če nekdo lepo slovensko izgovori besedo "Celica", nosi oguljeno BTC torbo in raztrgane slovenske vrečke, poleg tega pa ne ve, da je Slovenija še vedno izven schengeskega območja in da še vedno potrebuje dokument (so menda na policiji rekli, da ne potrebuje), potem je vredna suma. Posebej po tem, ko se ni želela obrniti na svoje konzularno predstavništvo.

Danes zjutraj ista oseba, z isto torbo in vrečkami, čakala pred Polikliniko. Vlaka očitno ni dobila, nekaj ljudi, ki so bili v četrtek na listku s podatki, pa se bo verjetno počutilo rahlo preverane.

Sicer me ljudje, ki prosijo za denar z izmišljenimi razlogi, ne motijo, samo ta pa je nizek in meče slabo luč. Vsem v tujini se lahko zgodi kakšna neprijetnost in zaradi takšnih potem ni čudno, da so ljudje nezaupljivi.

torek, september 18, 2007

Iz strokovnih logov

Kakšen občutek bi imeli, če bi vam zdravnik predpisal kapsule sledečega izgleda?
Očem prijazne in kompliantne barve...

sobota, september 15, 2007

Dan, ki bi ga bilo bolje prespati

Tako kot Nimfa nekaj časa nazaj, bom danes tečen. Danes ne gre nič tako, kot bi moralo, in res si ne upam lotili nobene zadeve več, ker bo gotovo šla narobe.

Sredi dneva mi je sonce kurilo v glavo, pa še v hiši sem pozabil očala, ko je bilo pri pedantni sosedi obrezati naše ciprese. Da škarje pustijo en kup prekleto majhnih kosov, ki jih tam na koncu ne sme biti, verjetno ni potrebno povedati.

Druga naloga tega vikenda je bila zbujanje nekega predpotopnega računalnika. Pretikanje vseh kablov in n-ta namestitev Oken še vedno ni dala odgovora, kateri del ne dela. Po moje je sicer matična, ki je edini del, ki ga nimam na rezervi, kar pomeni, da sem vse delal po nepotrebnem.

Pa ima ta naloga še podnalogo, prenašanje enega kupa podatkov (med drugih tudi pošte iz prastarega Outlooka Express). Itak, da Outlook 2003 ne prepozna stare pošte (sledi še ena inštalacija Offica 2003). Da se kode ne da kopirat v obrazec, je samo češnja na smetani.

Aja, sem mogoče omenil, da so naši košarkaši že drugič po neumnosti izgubili?

četrtek, september 13, 2007

Ihla Formosa, part 2

Spet je minilo nekaj časa od moje zadnje revizije počitnic (krivci so podobni kot prejšnjič). Upam, da me spomin še ni zapustil in bo od vtisov še nekaj našlo pod pod tipkovnico. No, pa začnimo…

S sejma se je popotna druščina napotila na enostavno kosilo, kolikor je to sploh ob domačinih, ki ti želijo ponuditi kulinarične pestrosti po neslovenskih (nizkih, da bo pomote), mogoče. Dejstvo je, da od dopusta sedaj nabolj pogrešam hrano in pijačo. Kosilu pa je sledila pot na jugozahod, ki je glede na ostale dele verjetno bolj zapostavljan, posebej glede na prometno infrastrukturo. Mimo gora in preko večkilometrskega predora smo mimo riževih polj prišli do konca avtoceste in naprej do manjšega kraja (na žalost se sedaj ne spomnim imena), kjer imajo ''cold springs''. Za razliko od večine vrelcev, ki imajo vročo vodo, ta bruha vodo ohlajeno na nekaj stopinj. Tudi rahlo bazična in gazirana, po mojem mnenju sicer ogabnega okusa, vendar odličen vmesni izdelek. Iz nje delane pijače so preverjeno okusne.

Precej nenavadno se mi je zdelo, da toplice niso segrerirane, saj lahko tam srečate od vreščave mularije do poslovnežev, ki želijo prijetno zaključiti delovnik. Čeprav tega sam ne bi delal, ker mi se same toplice ne zdijo nič posebnega, pa še rahlo azijsko umazane so.

Cold Springs Taiwan - Source: http://metrodusa.blogspot.com/

Cold Springs Taiwan - Source: http://metrodusa.blogspot.com/

Ker smo bili ravno v regiji, smo se odločili pogledati še muzej na prostem . Najprej smo se sicer malo načakali, ker se je pred vhodom naredila gneča, ker ima muzej po šesti prost vstop.

Nato pa so nas pozdravili aboriginski kipi, rahlo bolj oglatih potez kot njihovi sorodniki na jugu.

Veliko atrakcij je bilo sicer že zaprtih, na mojo žalost tudi tradicionalna hiša, ki je res specifična za ta del Azije, se je pa dalo (logično) sprehoditi po trgovinah in obiskati enega od neštetih templjev. Ta specifični je namenjem predvsem študentom, ki se priporočajo za dobre rezultate izpitov (ne pa kot pri nas, ko bodo naslednje generacije študentov Boga občutile samo ob položnicah Janeza J. prečastitega)

Taiwanese Temple - Source: http://metrodusa.blogspot.com/

Toliko za sedaj, kje se je odličen glutenous rice in kako se ob vetru trese Taipei 101, pa naslednjič.

petek, september 07, 2007

Nemščina in jaz

Čeprav sem se nemško fakultativno začel učiti že zgodaj, mi nikoli ni bila tako blizu in niti slučajno melodična kot drugi tuji jeziki. Verjetno zato, ker si povprečnega Nemca ali Nemko predstavljam kot zadrgnjenega človeka (načeloma v obleki, čeprav to pogosto opažam pri Nizozemcih), ki pretirano ljubi pedantnost. So pa tudi malo trmasti in čeprav je njihov jezik manj popularen (verjetno sicer ne tako kot Francozi), pričakujejo, da boš jezik poznal in obvladal. Mogoče mi tudi zato ni toliko pri srcu, čeprav priznam, da jo je včasih nadvse praktični razumeti in govoriti.

Se pa zadnje čase v službi ubadam s kupi navodil in SPC-jev različnih preparatov, ki so za slovenske razmere sicer eksotika, in na vsakih nekaj primerov se najde kakšen iz njihovega govornega področja. In mi zaradi specifike pobere več časa kot katerikoli angleški (ki jih imam najraje) ali slovenski.

Zato, dragi proizvajalci, je res tako težko narediti SPC v svetovnem jeziku (pa s tem ne mislim mandarinščine)?