torek, december 30, 2008

Gospodar časa

Čeprav je bil namen današnjega dne nadaljevati seminar, ki naj bi ga naredil do konca leta, se mi enostavno ni dalo. Po kosilu me je prijelo, da bi šel malo v meko slovenskega nakupovanja (žal samo za tam vem, da imajo Philipsa ambilight na ogled). V dveh urah in 50 minutah mi je uspel pravi mali logistični čudež. Prišel sem namreč iz Viča preko Centra do BTC-ja, z javnim prevozom v zglednih 4o minutah, pogledal vse, kar sem moral v multimedijski trgovini, športni trgovini in kar tako malo napasel radovednost.

Na poti nazaj sem malce zgrešeno šel na 2-ko, in se uro in pet minut preden sem prišel domov, ustavil pri Lutkovnem gledališču ter se peš odpravil na Grad, si vzel čas za razgled res lepe nočne Ljubljane ter se prav počasi prebijal v gneči novoletnega sejma v Stari Ljubljani do Prešernovega trga. 14-ka je seveda prišla za vsemi ostalimi avtobusi. Skoraj sem ponosen nase in skoraj mi leto ni več zdelo tako slabo kot pred par dnevi.

Mimogrede, kupil sem luč/uro/radio/budilko. Nepričakovano je na račun kapnilo točno toliko denarja, kot stane.

četrtek, december 25, 2008

Inventura 2008

Čeprav sem dve leti nazaj napisal, da koncepta inventure ne odobravam, pa je letos inventura precej bolj terapevtsko usmerjena in pade izven okvirjev. Enostavno povedano pod leto 2008 (predvidevam, da se v nadaljnih petih in pol dneh ne bo zgodilo nič tako dramatičnega) ne morem potegniti črte, ampak bom kar čez celo leto potegnil križ. Leto 2008 je bilo namreč katastrofalno.

Sicer je na negativni strani samo en razlog, ki kljub vsemu odtehta. Sibirska saga, ki vedno znova dobi kakšno dodatno utež, ki ne pusti, da bi splavala na površnje in dokončno izginila. Zadnja dodatka sta splošna recesija, ki je po insajderskih informacijah oplazila tudi večino mojih potencialnih delodajalcev in zelo sebična želja, da bi šel naslednje leto na dopust. Ker je dopust ciljan in časovno opredeljen in ker menjava delovnega mesta prinese s sabo eno brezdopustniško obdobje, se je rešitev spet oddaljila. Za vse, ki vas bodo spet srbeli prsti na tipkovnici, eno od vprašanj na zadnjem razgovoru pred dobrim mesecem je bilo: "Saj nimate kakšnega dopusta planiranega, verjetno?"

Sicer pa ni bilo vse tako negativno. Dopust na drugi strani Atlantika je bil super, aprilski simpozij v Portorožu tudi, res prijetno pa so me presenetili v enem od tujih predstavništev ob Ljubljanskem maratonu. In še edina zadeva, za katero lahko letos rečem, da sem ponosen, da sem jo naredil. Trenutno sem pri okoli 1100 in še nekaj pretečenih kilometrov. V vseh letnih časih, ob vsaki uri (mislim, da kar dobesedno), v vseh temperaturah in ne glede na vreme, počutje in stanje (ne)prespanosti. Pa še kaj lepega in pozitivnega bi se našlo, samo vse pač ni za javnost...

Leto 2009 bo gotovo boljše.

ponedeljek, december 22, 2008

Priprava ali vzlet?


Staten Island, New York, maj 2008

Med zgornjima slikama se ne morem odločiti, katera boljše izpade (potrebna je seveda še dodatna obdelava izbrane). Zato predlogi dobrodošli.



In še stavek ali dva za vse, ki redno berete te zapise. Iz statistike vidim, da nekateri precej pridno preverjate, kaj se novega pojavi v tem dnevniku. In dejstvo je, da se zadnje bolj kot ne nič. Enostavno nimam konkretne ideje, kaj bi napisal, poleg tega pa konkreten del časa vzamejo služba, ki je bila od začetka novembra precej intenzivna, ter od mrtvih vstale obveznosti podiplomskega študija.

In ker se zadeve kaskadno podirajo, tudi nima smisla, da jim sploh posvečam več kot minimalno pozornosti. Glavni projekt je zaradi prednovoletne evforije, gospodarske krize in (kako sebično) mojega dopusta in "polletne vljudnostne" politike preložen na najprej konec marca. 2009, da ne bo pomote. Prej je pač potrebno urediti kratkoročne cilje, potem pa razmisliti o planu za naslednje leto. Ali pa se prilagoditi situaciji, ko ta nastopi. Tako ali tako je dejstvo, da neuresničenje načrta, ki si ga nisi postavil, ni neuspeh. Popolni win-win.


(Tisti, ki vas srbi tipkovnica, da bi napisali kaj sočnega na del pod črto, naj ostane pri tem. Ne bi rad, da se kateri od komentarjev "izgubi".)

nedelja, december 07, 2008

Ustroj sveta


Slika detajla izpred Palače Združenih narodov (New York, maj 2008) pove zelo enostavno sporočilo:

Vse skupaj je že zdavnaj šlo k vragu.

četrtek, december 04, 2008

Slovnični glavobol

Povzeto po Google Ads:

"Potrebuješ Inštrukcije

Inštrukcije vseh predmetov ki ti delajo težave v Ljubljani!

www.ds-instrukcije.si"


Vam slovenščina povzroča težave?

Lektoriranje vseh vrst besedil - ne glede na kraj prebivališča.

ponedeljek, december 01, 2008

Seznam nakupov za 13. plačo

Na seznam nakupov za 13. plačo sedaj poleg manjšega TV sprejemnika spada še ultimativna budilka



Ne, Philips me ne plačuje za te objave. In ja, obstaja manjši problem. Najti 13. plačo...

sobota, november 29, 2008

Match Point, drugič

Two coffees...Image by Tonyç via FlickrO filmu, ki sem ga brez dvoma gledal večkrat kot kateregakoli doslej, Match Pointu, sem že pisal. Že dve leti nazaj sem ugotovil, da lahko ob vsakem novem gledanju človek v zgodbi opazi nekaj novega, danes (na voljo je namreč HD verzija filma) pa me je kot strela za jasnega zadelo eno enostavno dejstvo.

Poanta zgodbe ni v tem, da mora človek za svoje grehe plačevati določeno ceno, ampak nekaj precej bolj enostavnega. Človek mora v osnovi za uspeh sam nekaj narediti, potem pa rabi nekoga na položaju, da ga "porine" naprej. Vse drugo je naivno razmišljanje.

Po tem ugotovitvi spim veliko lažje...

nedelja, november 16, 2008

Sunset/sončni zahod

Nenagradno vprašanje: kje?

sobota, november 08, 2008

Manhattan impressions / Vtisi iz Manhattna

First signs of recession / Prvi znaki recesije


Night view from Empire State Building / Nočni razgled z Empire State Building

petek, november 07, 2008

Boston impressions / Vtisi iz Bostona

Holocaust memorial, Boston MA / Spomenik žrtvam holokavsta, Boston MA

nedelja, oktober 26, 2008

Po prvi uradni desetki

Danes sem tudi uradno pretekel desetko, nekaj, za kar bi moj osnovnošolski športni pedagog včasih gotovo dal roko v ogenj, da je nemogoče. In sem zelo zadovoljen, ne samo s časom, ki je bil boljši, kot sem pričakoval, ampak zaradi splošno prijetno preživetega dne.

Za čas se sicer lahko verjetno zahvalim množici, ki te vodi naprej - celo iPod je bil neraben do okoli 7-8 km, za preostanek pa sponzorju, ki se je res potrudil. Nič skrbi za opremo, najet lep lokal "in the thick of things", pa še kolektiv me je res presenetil. Vsekakor so se uvrstili na seznam potencialnih delodajalcev. Sedaj manjka samo še kakšna masaža.

Me pa sedaj zanima, koliko bo ljudi ob vseh nemogočih urah na PST-ju...

ponedeljek, oktober 13, 2008

O kadrovanju, rekreaciji in dokazovanju

Moja karierna situacija me po novem spremlja tudi tam, kjer načeloma ne mislim prav ničesar, se pol in še nekaj ure prepustim, da me vodi telo samo - ker glava pozna že verjetno vsak kamen na poti, med tekom, torej.

Samo po sebi se je zastavilo vprašanje, kako je možno, da za tek (skoraj) nikoli ne najdem izgovora, da ne bi šel, prej obratno. Vedno najdem razlog, da grem. In če razumem, da je bila motivacija do prvega letnega cilja (ki je, mimogrede, sedaj še 1,5x presežen) močna, ker samemu sebi težko odpustim, da določenega cilja ne dosežem, gre sedaj za čisti presežek in užitek.

In spet se sama po sebi postavi analogija, kje pa potem je razlika, da me pri rekreaciji - ki bi jo dosti ljudi označilo za muko, nepotrebno in potrato časa - ne ustavi skoraj nič, ko pa bi lahko konkretno izboljšal svoje finančno stanje in osebno zadovoljstvo, pa ni prave motivacije.

Pustimo ob strani dejstvo, da mi sploh ne gre tako slabo in da večina prav tako vsaj nekaj časa preživi in nabira izkušnje na manj priljubljenih delovnih mestih v stroki, in da je trenutno glavna motivacija za menjavo nepriznavanje poraza in izogibanje neprijetnim vprašanjem, na katere nimam odgovora. Kljub temu, da je bila večina krvi v vitalnih organih in mišicah, so možgani brez težav našli odgovor. Pri rekreaciji sem odvisen samo od sebe. Sam pogledam skozi okno ter vidim, ali pogoji so znosni (in načeloma, razen izjem, so), sam ocenim, kaj pravi radarska slika padavin, in v končni fazi, samo od moje pripravljenosti je odvisno, ali bom na cilj prišel kot načrtovano ali ne.

V drugi situaciji pa me obdaja oblak pro et contra nefiltriranih informacij, katerih kredibilnost ni vedno neizpodbitna. Kadrovik, vodja oddelka in v končni fazi vodja firme, ki lahko ima slab ali dober dan. Da je slika popolna, pa še kompetitivni agonisti in kanček snobovstva. Enostavno preveč neznank in premalo povezav med njimi, da bi se jih dalo povezati v enačbo, ki bi imela analitsko rešitev. Obstaja samo numerična, zanjo pa se ve, kako se razreši.



Če bi vsaj del energije, ki jo potrošim, da pokažem, da se nečesa ne da narediti, vložil v rešitev problema, tega verjetno ne bi brali.

Reblog this post [with Zemanta]

petek, september 26, 2008

Obletnice

Danes minevajo tri leta od ene največjih napak v mojem življenju, diplome. Sama diploma niti ni tako napačna kot je napačen čas, v katerem je nastala in pa vzrok, zakaj se mi je pri tem tako zelo mudilo. Zreli in izkušeni ljudje so nam tekom študija polagali na srce, da je hitra diploma edini pravi način, kajti potem bomo dobili dobre ponudbe za dobra delovna mesta, ker smo konec koncev pokazali, da lahko v določeno zadevo vložimo veliko truda in na ta način izstopamo iz povprečja.

Včasih se sploh ne čudim, da gospodarstvo tako zelo sovraži akademsko stroko, ker več kot očitno nimajo o tem, kako trg deluje, ravno razčiščenih pojmov. Tri leta po tem, ko sem kot tretji iz generacije diplomiral, nisem od niti enega farmacevtskega podjetja, pa jih ni malo, prejel niti ene ponudbe za delo. Toliko o tem, kako to poteka.

In točno eno leto nazaj se je zgodilo še nekaj, kar me je pahnilo za verjetno zadnje delovno mesto, ki sem ga tekom študija pričakoval in ki mi pije kri. Ker sem hotel s sabo narediti nekaj več, sem očitno postal grožnja.

Zato, vsem, ki ste pred odločitvijo, kdaj končati študij in ali ga po diplomi nadaljevati. Dlje kot nabirate izkušnje z delom preko študentskega servisa, več imate možnosti, da spoznate potencialne delodajalce in se izognete peklu razpisov in razgovorov. Iz naše generacije imam občutek, da je glede delovnega mesta najbolj zadovoljna oseba, ki je študij končala med zadnjimi.

In kdor želi nadaljevati študij na podiplomski stopnji, naj resno razmisli, če se mu splača in kaj mu to prinese. Žal je tako, da se v Sloveniji generaciji, ki odloča, boji za svoja mesta in onemogoča mlade in ambiciozne.

Vseeno so pa naši živci preveč vredni, da bi dokazovali nasprotno. V življenju je pač tako, da se splača vzeti tisto, kar ti je ponujeno. Kdor pravi, da mu je nemogoče izziv, je naiven iluzionist.

Circulus vitiosus

Če ti delovno okolje spije toliko volje, živcev in energije, da ti je nič ne ostane za uresničitev rešitve problema, potem je to prav peklenski začaran krog.

Spodnja slika je več kot dobra primerjava trenutnih opcij, ki so mi na voljo.

nedelja, september 21, 2008

Zmaga

Konec je vladavine Janeza Janše, cinizma in arogance. Obetajo se lepši časi.


Danes je čudovit dan.

petek, september 19, 2008

Pred volilnim molkom

Ker začne čez dobri dve uri veljati predvolilni molk, in ker menda blogi spadajo med vsebine, ki pod omenjeni predpis spadajo, še zadnji prispevek pred novo, pošteno vlado.


Pojdite na volitve in recite oster NE politiki cinizma, arogance, ignorance in izigravanja ljudstva. Recite oster NE razvrednotenju države.

Recite oster NE Janezu Janši.

ponedeljek, september 15, 2008

Loterija

V nedeljo lahko Slovenci, če bodo izbrali prave številke, dobili največji dobitek v vsaj zadnjih štirih, če ne kar 20 letih. V igri je preveč, da pri dogodku ne bi sodelovali.

Zato se v nedeljo udeležite volitev in recite NE cinizmu, ignoranci, zavajanju ljudstva in korupciji.

Recite glasen NE politiki Janeza Janše.

sreda, september 03, 2008

Fince spoštujem po novem še bolj

Do Finske sem vedno gojil veliko simpatijo, ki sem jo pred štiri leti tudi kronal z enomesečno poletno strokovno prakso v njihovi prestolnici in okolici. Finci so sicer zadržani, vendar načelni z v visoko stopnjo morale. Po tem zapisu jih spoštujem še bolj:

Direktor finske televizije YLE Mikael Jungner, na katerega je včeraj direktor Urada vlade za komuniciranje Anže Logar naslovil dopis z zahtevo, da bodisi predstavi konkretne dokaze za obtožbe v oddaji bodisi se opraviči, do danes ni odgovoril z dokumenti, ki bi hude obtožbe dokazovali, oziroma se ni opravičil.

Verjamem, da našega mrtvohladnega ciničnega premiera nič ne razjezi bolj kot hladni Finci, ki vztrajajo pri svojem. Ker je enostavno v njihovi naravi, da ničesar ne delajo brez premisleka. In se tudi nekdanjemu prvemu človeku EU ter tretjemu človeku štirikrat manjše države v odhodu ne pustijo. Vse čestitke.

ponedeljek, september 01, 2008

O Zdravi soli, evoluciji in marketinškemu prilagajanju

Minevajo že več kot štiri leta, ko sem na spletu zasledil takrat še staro in precej enostavno stran g. Sevčnikarja, Zdrava sol. Ker se kot naravoslovec z gospodom in njegovimi metodami nisem strinjal, sva takrat padla v ostro debato, v kateri pa on ni verjel mojim z dokazi, prakso in smernicami potrjenimi dejstvi, jaz pa ne njegovim idejam, ki so bile v nasprotju z načeli stroke.

Dve leti nazaj se je zadeva ponovila, takrat je bil povod televizijska reklama, ki sem jo zasledil, vendar poleg nekaj odzivov med komentarji, ki so se načeloma z mano strinjali, večjega učinka ni bilo. To pred nekaj dni, ko je zapis o Zdravi soli g. Sevčnikar potegnil iz naftalina.

Kljub temu, da se njegov način neposredne komunikacije ni spremenil, ker gre še vedno za postavljanje protivprašanj in izogibanje konkretnim odgovorom, pa me je presenetila nova spletna stran. Očitno so debate z meni podobnimi in mano pustile posledice, zato nova priporočila za uporabo zdrave soli g. Sevčnikarja vsebujejo termine in besedne zveze, kot so medicinsko priporočena povprečna dnevna količina, glej, da dnevno soli ne zaužiješ več, kot je priporoča medicina, biodieta ni nikakršno nadomestilo za zdravila, ali zamenjava za medicinsko in alternativno zdravljenje. Pred nekaj leti bi bilo takšne in podobne zapise brezupno pričakovati, saj je bila Zdrava sol rešitev za vse probleme, celo, kot sem napisal dve leti nazaj, diabetes tipa I.

Očitno je urgiranje s strani (meni podobno) razmišljujočih vendarle obrodilo sadove.


Reblog this post [with Zemanta]

nedelja, avgust 17, 2008

Tri muhe na en mah

Praznični petek je dajal vedeti, da bo ta podaljšan vikend eno lenobno poležavanje doma, začinjeno z današnjim tekom na Bledu. Vsaj do okoli pol četrte. Potem pa se je začel pravi "ljubljanski" vikend.

Ker je glava bila pripravljena na skok na morje, je terjalo samo provokativno iskro, 20 minut za hitre priprave in okoli 45 minut od Brda do Izole (človek v takih primerih enostavno mora oboževati predvolilna darila v obliki vinjet). Vreme sicer ni kazalo nekega navdušenja, je pa zato prvo od presenečenj skoraj uspelo - človek enostavno mora sovražiti tipsko gradnjo starih obmorskih mest, čeprav kakšen "haustor" v dežju pride še kako prav.

Spet delno je uspelo tudi drugo presenečenje (malo iz legitimnost in precej iz lagodnosti). Eno nevihtno noč, eno plezanje po piranskem obzidju, eno precej razburkano morje, v katerega si nihče (avtor izjema) dolgo časa ni upal, dva pika meduz, ena na kamnih porezana dlan in nekaj lepih sončnih opeklin (od jutri naprej bo Bepanthol moj najljubši prijatelj, sedaj je olivno olje v belobazi) ter skoraj natančno en dan kasneje od provokacije sem sicer bil spet na poti v Ljubljano, ker na Bled nekako nisem želel neprespan.

Da sta teorija in praksa dve zadevi, se ve, ampak mi je zjutraj kljub 4 uram spanja uspelo vstati prej kot kadarkoli med tednom, odteči Blejsko šestico, preskusiti, če je jezero še vedno mokro in v realnem času biti nazaj v Ljubljani. Kjer, sem, namesto, da bi šel spat - kar bi v končni fazi prijalo - raje šel na sprehod.

In Ljubljana je bila pravo nasprotje nekaj zadnjih vikendov. Napol prazna, zelo umirjena, celo nekaj parkirišč v samem centru je bilo nezasedenih. Najbolj me je presenetila počiščena Trubarjeva, kjer je mestni oblasti uspelo odstraniti vse nadležne grafite. Pa tudi loža ob Ljubljanici niti ni tako napačna pridobitev. In "horse" še vedno zelo tekne.


Nekako se glede tega vikenda res ne morem pritoževati.

ponedeljek, avgust 04, 2008

Preko Črnivca do Kamniške Bistrice

Ker obljuba dela dolg in ker mi je ta teden tako usojeno narediti skoraj vse, za kar v prejšnih nisem imel časa, mi je po dolgem času uspelo najti in objaviti več kot kakšno posamično fotografijo. Kot se za družinske izlete spodobi, se je vsem mudilo, zato časa za kvalitetno slikanje ni bilo na pretek, samo celo meni jih je nekaj všeč.

Torej, na kratko.

V Tiroseku nas je pričakalo opustošenje naravne katastrofe izpred nekaj tednov. V živo izglede vse skupaj še veliko bolj grozno kot v resnici.


Mojstri v debati - gospod na sredini je namreč lastnik lesarske delavnice, ki se ukvarja z izdelovo smrekovih miz. Samo pod hišo je vihar podrl za okoli 2000 m3 smrekovine, je povedal.


Pri izviru Kamniške Bistrice.


In nenazadnje, nenagradno vprašanje - kaj in kje je posneto tukaj?


Ostale slike v galeriji.

Samodestrukcija

Včasih imam občutek, da v meni "živita" dve popolnoma neodvisni polovici. Zadnjih nekaj mesecev je racionalna, disciplinirana in stroga osebnost, prevladala. Ta stroga polovica, ki je me ne glede na vreme in uro spravila na tek, sicer ista polovica, ki ni našla energije, da bi menjal službo, je skoraj podlegla mesec dni nazaj. In dokončno z velikim truščem padla prejšnji teden ter pustila na oder zenovsko, iracionalno in emocionalno.


Vendar življenje ne bi bilo to, kar je, če ne bi zmešalo zmede. Bivanje na asimptoti je popolnoma samozadostno, dokler ti lokalni maksimum ne pokaže, da je limita življenjske funkcije neskončnost. Ali pa prekinitev celičnega dihanja na (nas) realiste . Zen in trdo pristajanje na tleh nekako ne sodita skupaj in na srečo je čas tisti filter, ki vsaj malo zabriše meje. 

Za človek v času, ko so meje jasne med idejami in realnostjo in ko že v osnovi dela stvari, ki jih prej ni - in so osnovni izvor celotne situacije (namesto se izogibam termina problem), rahlo popusti zavore ustaljenosti. In gre po pol leta v kino, ad hoc. Ali gre, tako tudi prej enkrat na mesec, teč ob pol dveh zjutraj. Načrte je pač potrebno izpolniti.

In tako mi globoka introspekcija pove, da bom ta teden spet uničeval tekaške čevlje na PST-ju skoraj vsak dan. In da mi v službi ostaneta samo dve možnost. Apatična depresija, kombinirana z neobičajno prijaznostjo do pacientov - ker jih bom ta teden verjetno res razumel ali pa nemogoča sitnost do sodelavcev, kombinirana z naveličanostjo in konstantnim pogledovanjem na uro. 

Ta teden bo brez dvoma destruktiven*. Najraje bi naredil system restore na višek zenovske faze nekje v sredo okoli pol devete. Zelo nerad sem siten do samega sebe in predvsem ljudi, ki za mojo sitnobo niso krivi - torej nisem rad siten sploh. 

In ja, skrajni čas je, da spet objavim kakšno sliko. Jih imam nekaj na zalogi, samo še čakajo čarobni Lightroom touch.



*Sicer se menda redko motim, samo tokrat upam, da se.

nedelja, avgust 03, 2008

Nevihta

Kot smo navajeni iz narave, zadnje čase divjajo nevihte "rdeče" stopnje.  Po oblakih v moji glavi, sta trenutno obe hemisferi prekriti s težkimi sivimi oblaki, pod katerimi divja strašna nevihta.


Spet potrebujem tek. Ene zadeve se pač nikoli ne spremenijo. Oz. več njih.

Life really never can be simple. Vsaj zame ne.

nedelja, julij 27, 2008

Sadjarstvo pri Medvedu

Pri Medvedovih doma so že od časov, ko je gozd bil še mlad in zelen, imeli sadjarstvo. Zato so vsi mladi medvedje iz družine hodili v medvedje šole, kjer so jih naučili vse o sadju, na koncu pa so pred pisano komisijo, ki so jo sestavljali jež, veverica in izkušen stari medved, opravili še izpit. Potem so bili mladi medvedi pripravljeni, da bodo vsem živalim, ki si bodo zaželele sadja, znali izpolniti njihove želje.

Bila je lepa jesen in drevje je bogato rodilo. Vse živali od daleč in blizu so prišle k Medvedovim po sadje ali samo nasvet, kaj narediti s sadjem, ki so ga že kupili drugje, zato so imeli mlad, lep medved in dve medvedki polne roke dela. Mama medvedka jih je opozorila, da naj delajo počasi in natančno, posebej pa naj bodo pozorni na živali, ki bi želele iz njihovega sadja marmelado. Priprava marmelade namreč ni tako enostavna kot jemanje sadja iz zabojev, poleg tega pa so bili daleč naokoli še edino sadjarstvo, ki je sploh delalo marmelade, sokove in podobne izdelke iz sadja. Ker priprava marmelade terja čas, pozornost in natančnost, jim je zabičala, da naj se z živalmi dogovorijo, kdaj bi pripravljene dobrote prišle iskat. Ker samo tako bodo lahko ravno takšne, kot jih želijo, četudi bi se pokazalo, da se je vmes prikradla kakšna gnila hruška.

Medved in ena medvedka sta upoštevala mamo, druga medvedka pa je na vsak način hotela, da bi živali imele najrajši njo in je preslišala nasvete mame medvedke. Živali so še v večjem številu hodile po sadje in vedno več marmelade k Medvedovim, in ker je druga medvedka vedno ustregla njihovim željam, sta prva medvedka in medvek imela vedno več dela, celo toliko, da je morala pomagati mati medvedka. Vrste so se namreč začele viti mimo vseh meja gozda.

Na srečo so jež, veverica in izkušen star medved ugotovili, da imajo pri Medvedovih tako dobro sadjarstvo, da bi bilo škoda, če ne k njim v šolanje poslali še drugih nadebudnih medvedov. V času, ko so se vrste vile do roba gozda, so kmalu čedalje bolj razvajene živali hotele vedno več marmelade, sokov in ostalih proizvodov in to čimprej, so tako nadebudni mladi medvedi cele dneve samo še kuhali marmelado, stiskali sokove in lupili sadje. Da bi poslušali mladega medveda in medvedki, kako se posamezni živali najbolje svetuje, katero sadje potrebuje, pa že skoraj ni bilo časa.

Potem pa se je zgodilo, da so ostali v sadjarstvu na višku sezone brez mladih nadebudnih medvedjih vajencev, druga medvedka pa je ohlačala v sosednji gozd. Mladi medved, prva medvedka in medvedja mama so se utapljali v željah razvajenih živali. Na koncu se skoraj ni več dalo razločiti, kdo je hodil v medvedje šole in kdo o sadju več ve. 


Nauk: Marmelada je najboljša, ko se umedi. Zato si nikoli ne naredi medvedje usluge.


četrtek, julij 24, 2008

The clouds inside my head

Clouds - Oblaki - Source: http://metrodusa.blogspot.com/ id=
Moji trenutni občutki v glavi so podobni tem majskim oblakom nad Washingtonom. Na srečo obstaja zelo enostavna "rešitev" - ignoriranje problema. Tek. Takoj sedaj. Brez statistike. Brez iPoda.

Presenečenja

V službi opažam, kako predvidljivi in ponovljivi postajajo ljudje. Vedno bolj se mi zdi, da srečujem ene in iste ljudi, ki imajo vedno ene in iste težave. Kljub temu, glede na okoliščine in zakonitosti človeške družbe, nekaj povsem normalnega.

Večje presenečenje človek doživi, ko po tretjem mimohodu stopi v trgovino, kjer sicer vedno v času razprodaj kupi določen artikel, in ugotovi, da tudi sam ni imun na ukalupljanje. V mojem primeru gre za to, da se ne morem upreti srajcam, in ker podpiram slovensko industrijo, si vedno privoščim kakšno. In ker me pot zaradi določenih razlogov zadnje tedne večkrat pelje mimo določenega ministrstva, sem bil ta teden že tretjič v okolici. In tokrat sem za razliko od včeraj podlegel.

Pravi element suspenza je to, da me je ob vstopu čakala prava srajca prave številke, in da sem kasneje izvedel, da me je čakala že od včeraj. Ljudje imajo očitno dober spomin - kar sicer velja tudi zame, ker sem se spomnil debate od lanskega leta - in občutek, kaj komu paše.

Pa naj se kdo reče, da so osebni stilisti dragi.

nedelja, julij 20, 2008

Tokrat pa ni dežurnega krivca

Po Blogresu in Nestu 2008 mi je postalo precej jasno, da z neba ne bo nič padlo samo. Če hočem v resnici zadnji odstavek enega daljnega zapisa, bo potrebno pljuniti v roke. Denar mogoče res leži na cesti, problem je samo, da nihče ne pokliče in ga ponudi.


Škoda, da za to ne morem objektivno obtožiti premierja.

sreda, julij 16, 2008

Žalostna resnica dneva

Zakaj si je Janša ogledal prizadeta območja v zadnjem neurju?


Nesreča nikoli ne pride sama.

nedelja, julij 06, 2008

Tepež in prisilno delo

O vandalizmu, svojem mnenju o njem in o tem, kako se ga da lepo izkoreniti, sem tako ali drugače že pisal. Zadeva je blazno preprosta. Najprej, kot to počnejo v recimo Singapurju, zlikovca pod zdravniškim nadzorom lepo fino premlatiš, tako da poka koža. Potem - kot je v navadi v ZDA in še kje, istega zlikovca, ko si poliže rane, pošlješ na opravljat družbenokoristna dela - recimo negovanje nepokretnih, odstranjevanje smeti in posledic lastnih dejanj, jaz pa bi dodal še kakšen mesec ali dva fizičnega dela v obratu, ki proizvaja to, kar je uničil. Recimo lopatenje peska in proizvodnja apna za vse, ki grafitirajo, kakšna metalurška izkušnja za uničevanje ograj, znakov in podobnega. Potem bi marsikdo razmislil, kako in kaj bo naslednjič uničeval.

Zgodilo se je (spet, samo zadnjič je šlo v precej manjšem obsegu), da se je nekdo spravil na avtobusno postajo pred našim naseljem. Neuradno je malo po polnoči skupina treh mladeničev pustila za sabo tole razdejanje:





Da so bili mladeniči na "akcijo" pripravljeni, priča tole:


Sedaj pa naj še kdo reče, da si ne zaslužijo poštenega mlateža in počitnic nekje v steklarni, kjer jim bo namesto na plaži vroče ob talilnih pečeh...

četrtek, julij 03, 2008

Pribijanje na križ

Kot sta oba moja bralca že verjetno opazila, do večine naše vlade in predvsem našega premierja gojim zelo globoka in precej negativna čustva. In predvsem pri slednjem izkoristim kakšno od njegovih številnih političnih napak in ga z veseljem pribijem na križ in javnosti postavim na ogled sredi žgoče Golgote. Vseeno, ne glede na to, da je za stanje v državi v največji meri kriv sam premier in njegov sposoben kabinet (Virant in Turk izvzeta), ne morem verjeti, da lahko komentatorji ob najbolj uradni notranji novici zadnjih dni za odpadanje ometa krivijo prav Janšo in desničarje (ali levico, odvisno od pogleda). Saj je kriv naš predragi premier za slabo finančno in duševno blagostanje, ampak lukenj v omet pa ni šel vrtat.

Sem bil pa danes priča dokazu, da ima država zaradi napačnih in trmastih odločitev vlade, ne glede na to, kaj pravi evropski finančni minister nekaj let nazaj, proračunski primankljaj. Kaj drugega bi namreč, poleg recimo frustracije njunih nadrejenih, da bi MNZ poslal mladega policista in policistko pobirat kazen od nekaj ljudi, ki pred hotelom Slon vozijo po pasu za JPP. Okoli poldneva je bila v mestu že precej vroče, in še dodamo še opozorilni jopič mladine postave, ne vem, kdo se mi je smilil bolj, vsi nesrečniki, ki so plačali kazen, oba javna uslužbenca, ki sta morala izpolniti še kup birokratskih opravil, ali državljani, ki bomo morali tako ali drugače napolniti proračun.

Vendar, če dobro pomislim, desna vlada in vse njene napake spodbudno vplivajo na moje, lastno obnašanje na cesti in splošno. Vozim po predpisih, kupil sem vinjeto - sicer predvsem za to, ker se mi izplača - ker resno me mislim premierju dajati še več denarja, s katerim bo ravnal kot svinja z mehom. In ko se bo jeseni poslovil, naj se kar poslovi z minusom. Upam, da si bodo ljudje to zapomnili.

Globlje v svojem nestrinjanju pa ne bi šel - čeprav bi lahko. Mogoče kdaj drugič.

nedelja, junij 29, 2008

Se lahko spusti še nižje?

Resnično ne morem verjeti, da se lahko naš predragi predsednik vlade, ki mu bijejo zadnji meseci na Erjavčevi, tako plehek, da se je še enkrat spravil metati pesek v oči po njegovem mnenju naivnim volilcem ter se v času kislih kumaric - in očitno tudi možganov nekaj ljudi na Erjavčevi, spet spravil nad Ivana Zidarja. Edini naivni, pa naj si to prizna ali ne, je seveda samo premier sam.

V času, ko posle njegove vlade v zvezi z nakupom Partij preiskujejo Finci, v času, ko je ljudem potrebno dajati drobna darila v obliki vinjet in v času, ko končno podpora SDS pada pod vse meje, se premier bori s strahovi v svoji omari in še bolj s strahovi v svoji glavi. Ko je več kot jasno, da bo poenotenje v vrstah opozicije Janšo odneslo tako kot vse njegove marionete, pa naj bo to Arhar proti Jankoviću, Peterle proti Turku ali pa 4-milijonsko potrato denarja, imenovano referendum, se je premier spet spravil nad grešnega kozla v obliki SCT. Daleč od tega, da bi bilo posli čisti, ampak frustracij na račun tega, da je recimo Bela hiša enostavno ignorirala njegovo ljubico, ki ne samo, da ni smela biti na sprejemu predsednika, celo omenjena ni bila na sliki, kjer je več kot vidna, pač ne gre zdraviti z aretacijo medijske osebnost. Vsaj ne v predvolilinem času.

V tolikokrat omenjenem predvolilnem času se pokaže polna licemernost našega dragega tretjega človeka države. Če se upravičeno boji, da njegovi ljudje, ki po septembru ne bodo več zasedali mest, sedaj ne bi bili imenovani na mesta veleposlanikov, in pritiska na predsednika države, ki se seveda diplomatsko in brezbrižno me pusti izsiljevati, potem je to dvojnost morale. In ljudstov ni več tako slepo, kot je bilo mogoče pred slabimi štirimi leti.

In namesto, da bi naš premier koval zaroto proti navideznim sovražnikom - ki so tako ali tako po njegovem mnenju Kučanove marionete - bi se lahko premier v tem času spraševal, kaj točno je njegov kabinet naredil, v času vladanja. Res je težko narediti nekaj konkretnega, če leto ali dve samo nastavljaš ljudi, ki si jih zaradi poraznega obnašanja potem primoran odstaviti - ali kakor to pokažejo mediji, so ti ljudje odstopili iz osebnih razlogov - in če si toliko časa krojiš medije, da ta sod na koncu ekspodira v tvoj obraz. In potem vse menedžerje zmečeš v isti koš in začneš "pravično vojno" proti tajkunom - ali, kot je več kot očitno - zadnji boj, ki bi te lahko obdržal nad vodo in preprečil še en volilni fiasko. V tem duhu, razmišljanja namreč, bi se naš premier lahko tudi vprašal, kaj je dosegel s t.i. draginjskim dodatkom, ki ga je kot nič drugega kot miloščino dobila 1/8 ljudi, vsaj toliko pa bi ga še moralo. Je bolj hinavsko ponujanje minimalne vsote, ki nikogar, razen mogoče lastnega volilnega telesa, ne bo prepričala - za SDS pa tako vemo, da ga voli bolj kot ne neizobražena periferija -, dejstvo, da bi vsaj še enkrat toliko ljudi ta dodatek vsaj mesečno, ne enkratno, potreboval, ali pa, kot češnja na kupu smetane, dejstvo, kako sploh je država, ki jo je premier vodil, prišla tako daleč, da 1/4 ljudi potrebuje miloščino 100 in še nekaj evrov, da lahko recimo normalno preživi skozi mesec?

In potem se človek res vpraša, koliko pomenijo sloveči naslovi kot je "Evropski finančni minister leta" in bruseljsko trepljanje po rami? Ljudstvo, ki "raj" pod Alpami živi, gotovo nič.

nedelja, junij 22, 2008

Uspešen teden

Načeloma se ne hvalim (pretirano), ampak s tem tednom sem presneto zadovoljen, ker mi je v teh 168 ur uspelo stlačiti "celega hudiča".

  • v torek je imela podružnica določenega podjetja na idilični lokaciji prezentacijo svojih produktov ter odličen socialni program - vsekakor je podjetje še bolj utrdilo svoj položaj na moji preferenčni listi bodočih delodajalcev.
  • uspeli sta mi tako nepričakovana fleksibilnost in storilnost v službi (kaj pa mi je sicer ob delu na spodnji meji kadra in zgornji meji dela ostalo?), zgolj o 40-urnem delovniku sem lahko samo sanjal.
  • v petek je potekalo še Jabuk srečanje. Vtisi? Jabolčni zavitek je zakon, seveda!
  • in seveda krona tedna, Blogres. Bilo je zanimivo, poučno in zvečer v Čupiteriji tudi zabavno (saj poznate tisto, ko bi najprej šli domov s svojo linijo, potem z eno od nočnih, na koncu pa okoli dveh greste domov peš?). V živo sem poleg ostalih spoznal Karmen, Hada in Modro Lolo, da ne naštevam vseh. Pa tudi nekaj zelo dobrih debat je padlo. Naslednje leto bo treba spet priti.
  • in še malo slabe vesti za mojo "slabo vest" - kljub obupnemu vremenu in vsemu zgoraj napisanemu mi je uspelo preteči okoli 25 km.

Škoda, da se nisem lotil še iskanja nove službe. Ali pa sem mogoče nevede vendarle sem?


Checkmark Source=http://www.kapocius4judge.com/

sobota, junij 21, 2008

Blogres live

Bilo bi zelo naivno, če bi mislil, da sem edini, ki se v živo oglaša z drugega dne Blogresa, ker to gotovo dela vsaj Had eno vrsto pred mano. Ampak oba moja bralca dobro vesta, da sem rahlo trmast in če se odločim, da bi nekaj naredil, to tudi bom. Torej, kaj smo do sedaj slišali?

Žiga Turk

Če so njegova predavanja takšna, kot je bilo tole, potem je ministra škoda v trenutni vladi (o tem , da sta z Virantom verjetno edina sposobna član vlade v odhodu, ne bi tukaj, možnosti za ocenjevenje vlade bo še vedno dosti). Rahlo moteči so bili sicer provladni vložki - čeprav je treba priznati, da je politično korektna menjava teme prezentacije požela upravičeno odobravanje).

Zanimiv poudarek, sicer podoben vinjetni zgodbi, je ideja, da bi se 80% Slovenije pokrilo z brezplačnim wirelessom za "težkega" uporabnika neuporabne hitrosti okoli 512 kbps. O tem, ali je "darilo" takšno kot vinjete, pa samo en stavek. Izkoristi, kar ti koristi. Kdor razmišlja, se tako ne bo pustil podkupiti z predvolilnimi darilci. No, pa sta bila dva...

Herd Leonhard


"Zdrava" (narekovaji po želji) mera samopromocije, pogled na promocijsko in finančno plat “iz zadnje strani”. Blog ne sme biti tvorilec denarja sam po sebi, ampak samo pot. Treba poslušati v živo.

Crnkovič pa spet uporablja "težke" besede. Saj ne vem, ali mi je to všeč ali ne. Intelekt je "twisted thing".

petek, junij 20, 2008

Glavobol, ki ga ne odpravijo analgetiki

Preko brskanja za informacijami, kje dobiti iPhone 3G, ki ga Apple zaenkrat ne bo tržil v Sloveniji, sem naletel na zanimiv oglas. Oglas, ki mi povzroči neznosen strokovni glavobol.


O tem, da je samo besedilo verjetno enostaven copy-paste iz Wikipedie, da se človeku niti ni dalo potruditi in zadeve vsaj prevesti v slovenščino, je več kot očitno, da gre za nekoga, ki nima niti malo pojma o zdravstu. Proscar? Ja, v Sloveniji Prostide in vse generične izvedenke. Za začetek.

In še najbolj absurdna ideja od vseh, kdo je tako trapast, da bo pripravljen sprejeti jemanje Arimidexa in Nolvadexa, dveh pripravkov, ki imata zelo jasno indikacijo. Hormonsko odvisni karcinom dojke. Nadaljnji komentar verjetno ni potreben.


Človeška neumnost pač ne pozna meja... 

četrtek, junij 12, 2008

Z glavo v oblakih

With the head in the clouds - Z glavo v oblakih - Source: http://metrodusa.blogspot.com/
No comment needed, I guees?

sreda, junij 11, 2008

Odločitve

Vsak dan iz službe pridem vsaj apatičen, če ne še kaj več. Nova plačna politika bo vsaj nekaterim ponudila možnost za maščevanje, zlate ponudbe na srebrnem pladnju pa ni. Ergo, treba bo pljuniti v roke in najti nekaj na lastno pest.


Poleg tega me vsak dan bolj dajejo hormoni, hkrati pa glava pravi, da je treba paziti in slediti ciljem. Ampak, če dodam tisto apatijo od začetka, je odgovor vsaj logičen. Pa niti da se mi ne.

Hja, tile dnevi mi res niso pisani na kožo...

ponedeljek, junij 09, 2008

Zakaj se Bush in Janša tako dobro razumeta?

Sledeči zapis je kot miselni koncept vseboval tako rušenje koncepta socialne države na podlagi lastnega paradoksalno glede na izobrazbo neustreznega socialnega statusa kot seveda nekaj ciničnih glede cirkusa, imenovanega logistika Bushevega obiska 2008, seveda pa ne bi šlo brez pikrega napada na krivca za slovensko upravičeno nezadovoljstvo zadnje čase. Gospoda, čigar status "spremljevalke" je šel protokolu prvega gospoda tako v nos, da je medijski aparat drugega gospoda njeno odsotnost sicer neuspešno opravičil z verjetno najbolj neverjetno floskulo zadnje čase. Kot da laži in sprenevedanj v slovensko-ameriško-evropskih odnosih zadnje čase ni bilo zadosti.


Pa bom zgolj podal ugotovitev iz zaključka miselnega konstrukta. Naj omenjena ljubiteljska igralca na tankem političnem ledu uživata še zadnje poletje. Jesen bo v vseh primerih prinesla katarzo. 

sreda, junij 04, 2008

Rain over Atlantic

Ker ravno urejam slike iz zadnjega potovanja in je zunaj podobno vreme, en utrinek.

Rain over Atlanic - Dež z Atlantika - Source: http://metrodusa.blogspot.com/

četrtek, maj 29, 2008

Lost and found

Letalski prevoznik mi je danes končno dostavil izgubljeno prtljago. Glede na to, da je bila že 20. oz. 21 maja v Frankfurtu, si je nekdo - carina, vsaj glede na to, kako je bil kovček premetan - vzel cel teden časa, da je kovček predvčerajšnjim zvečer prišel v Ljubljano. 


No, vsaj vsebina ni preveč zmečkana. Guess nobody deserves a mercy shot for now. But the list is long, anyway.

torek, maj 27, 2008

O ukradenem avtu, izgubljeni prtljagi in še čem

Po tem, ko so mi z letalske družbe sporočili, da še vedno niso našli kovčka z mojimi darili in ostalo Klemnovo vsebino - pa čeprav sem iz ZDA po zapletih, prišel če 10 dni nazaj - me je ob vhodu v garažo čakal šok. Avto imam vedno parkiran ob velikem terencu, tokrat pa je bilo videti samo sosedovega terenca.

Popolnoma prepričan, da sem avto parkiral pravilno, ker sem bil med zadnjimi v vrsti, sta bili samo dve možnosti - da so mi avto ukradli, kar je ob vseh dražjih v garaži zelo neverjetno, ali pa da je nekdo parkiral narobe. Na srečo je bila slednja opcija pravilna.

O zasliševanju na javnem - nikjer ni znaka, da je zasebno - parkirišču, če sem prebivalec, pa tokrat ne bi. Če začnem naštevati vse tegobe danajšnega dne, bi trajalo predolgo.

Pa še pomlad me je začela dajati. Ob razgledu, ki se ponuja, tako ali tako ni nič čudnega.

ponedeljek, maj 26, 2008

Učinkovitost

Zadnjih nekaj dni od dopusta pridno spet nabiram kilometre na presneto temnem PST-ju (pomlad je svoje naredila v nekaj tednih, ko me ni bilo), da malo nadoknadim zaostanek iz Bostona, kjer mi je lenobi uspelo samo trikrat teči - čeprav, letni načrt mi je uspelo narediti ravno prejšnji teden. Posledično imam zaradi tega ogromno energije, kar se najbolj vidi v povečani storilnosti ali po domače, stvari čedalje manj prelagam na jutri.


Poleg vseh bizarnih malenkosti se mi je danes uspelo kljub včerajšnji skepsi prijaviti na Blogres. Zato tudi ikona Macbook Proja ob strani - v spomin na presneto srečo na naši carini po vsem tem. Vsaj nekaj.

No, mogoče mi pa celo uspe obdelati kakšno sliko danes... Čeprav 550 se sliši grozno veliko.

sobota, maj 24, 2008

Prekletstvo RSS readerjev ali Blogres da ali ne

Že tako malo ali nič časa, ki mi ga zadnje čase ostaja, je potem okupirano z idejo, da bi šel na Blogres - vsaj v soboto, ker dopust je zadnje čase kriza.


Če že vsi toliko pišejo o tem... 

sreda, maj 21, 2008

Ko špekulacije postanejo javne

Direktorja Ljubljanskih lekarn zaradi njegovega populizma, nestrokovnosti in kvarjenja ugleda stroke, katere niti predstavnik ni, kot je razvidno iz več zapisov, ne odobravam. Pred nekaj dnevi pa je v javnost prišla informacija, ki je na strokovnih srečanjih krožila med udeleženci že nekaj mesecev.


V Financah tako zasledimo, da "Jaklič denimo za 12 obiskov zastopnika farmacevtske družb po pol ure zahteva plačilo 10 tisoč evrov, oziroma 1.667 evrov na uro". Številka je naravnost absurdna, in četudi se jo razlaga s časom, ki ga obisk farmakoinformatorja pobere kadru, pretirana. Gre samo še za en prikaz dejstva, da njegovo imenovanje ni nič drugega kot nadaljevanje miniranja temeljev in ugleda stroke. Sicer nisem prepričan, kaj je bil točen povod, da se je mlademu japiju farmacija zamerila, vendar je na poti do njenega poskusa razvrednotenja precej vztrajen. Če bi takšno mero stamine uporabil vprid končnemu uporabniku, bi njihove poslovalnice postale oaza bolne in ne tako bolne populacije. Vendar žal bolj pomembno subtilno dirigiranje smiselnosti preferiranja določenih izdelov ali znamk z metodo korenčka in palice gospodu direktorju pobere preveč časa.

Vse to zgolj z namenom, da bo poslovanje na koncu leta rekordno in da bo takšna tudi njegova nagrada. Oziroma, če ne uporabim cinizma, z namenom najvišjega možnega zadovoljstva pacienta. Ja, gospod Jaklič je kot svetilnik sredi morja temnih oblakov, ki so se zgrnili nad stroko.


petek, maj 16, 2008

Odisejada iz Bostona v Evropo

Boston international, 15.5.2008 17:05 local time

Tale zapis zna biti plod preveč dolgih ur na letališčih in posledično tudi bolj kronološkega stila. Pa da ne bom takoj začel s težavami in dilemami na letališčih, še nekaj o Washingtonu.

S Klemnom sva imela recimo precej sreče, kar se vremena tiče. Ker je bilo cel teden napovedano slabo vreme, je bil skoraj mali čudež, da je bilo dva od treh dni v DC-ju celo sonce ali pa vsaj da ni deževalo. Prvo presenečenje, ki ga DC ponudi, je neverjetno lepa, čista, pregledna in hitra podzemna železnica. Res je, da so jo začeli graditi nekje pred 30 leti in da so bili zadnji odseki končani pred par leti, vendar gre pohvala vseh, ki jo vzdržujejo. Za razliko recimo od New Yorka.

Drugače se DC-ju pozna, da je prestolnica, ker je lep, čist in urejen. Predsednik naju sicer utegnil pozdraviti, ker je bil odsoten (na srečo, verjetno), so pa na ogled pustili vse velika spomenike na osi pod Belo hišo. Presenetljivo sem ugotovil, kako so dejansko Kapitol, Washingtonovo in Lincolnovo obeležje oddaljeni. Kamera res pokaže drugače, je pa recimo sama Bela hiša veliko manjša, kot nam jo želijo pokazati.

Omembe vredno je tudi (ja, res je) pokopališče v Arlingtonu. Veliko, negovano, sicer polno patritizma, ampak ne pretirano. Evropejci imamo velikokrat marsikaj povedati o tem, kako so Američani ponosni na svojo državo, vendar ne bi bilo slabo, da bi se nekaj tega navzeli tudi sami. Potem sem prepričan, da ne bi imeli težav s tem, kjer poteka meja s Hrvaško - ker bi bila nekje pri Reki.

Toliko za sedaj o Washingtonu, treba se bo posvetiti sedanjim problemom. Samo še ena opazka o majhnosti sveta. Včeraj sem se vračal od Luke - ki mi je prijazno razkazal MIT-jevo Stato, da ne naštevam vse, hvala, Luka, ker vem, da tole bereš - in se na nabito polni podzemni iz Harvarda mladeniča poleg mene pogovarjata o varnosti nogometnih tekem v Evropi. Ponavadi se sicer ne vpletam v pogovore, tokrat pa sem se, in kot se je izkazalo, kavkazijsko izgledajoč od mladeničev je bil Slovenec, trenutno na Harvard kolidžu. Res je majhen svet in Evropejci smo razseljeni po celem svetu - tako da ni ravno primerno koga v (pol)domačem jeziku kjerkoli pošiljati v njihov izvor.

Boston international, 15.5.2008 17:26 lokalnega časa.

Že od zjutraj sem imel tisti "gut" občutek, da bo nekaj narobe. Ali da bom zamudil na let, ali da bom imel preveč prtljage ali pa da bo nekaj drugega. No, prvo se ni zgodilo, se je pa Lufthansa rahlo usekala in je prebukirala let. Ker nekako nisem vezan na čas, mi je bilo rahlo žal, da nisem imel samo majhnega kovčka (ustrezne teđe, seveda) in torbe s prenosnikom in fotoaparatom, ker je družba ponujala 600 evrov, prenočišče v Hiltonu in še določene zadeve, če bi ostal dodaten dan v Bostonu, Ker sem na žalost otovorjen ko mula, pa še seveda prtljage sem imel rahlo preveč, nekako ni zneslo. Ne bi bilo pa slabo.

Tako da sedaj sicer čekiran čakam na, vendar je moj sedež nekje v zraku, tako kot moj let v Ljubljano - čeprav, zamujamo tri ure in med letoma imam skoraj pet. Človek res mora biti blazno fleksibilen zadnje čase. Nadaljevanje sledi.

Frankfurt international, 16.5.2008 10:42 lokalnega časa

Kljub temu, da so mogoče na začetku leta v Bostonu imeli rahle težave, se je Lufthansina nemška natančnost izkazala. Let je bil res hiter, tako da smo v Frankfurt prispeli prej, kot je bilo predvideno, vseeno pa sem zamudil moj let v Ljubljano. Ampak, kot bi rekel Klemen, saj si v Evropi in bo kar držalo. Let to mi res časovno ugodno prebukirali čez Muenchen, bo pač še en let več.

Na letalu se mi pa kar nekako ni dalo nič napisati, verjetno zaradi tega, ker sem se celo solidno naspal. Star recept, ki sem ga prvič preskusil lani na poti v Hong Kong, je spet deloval. Kozarček ob kosilu in kozarček potem, nizek pritisk in nizka vlažnost poskrbita, da gre res skoraj takoj v glavo. S tem mislim, da je moja potovalna odisejada končana. Slike po izkušnjah čez kakšnega pol leta, če bo čas. Lahko pa tudi prej.

Preko Muenchna in Brnika nazaj domov. Sedaj čakam samo še na spanje. 16.5.2008 20:01 lokalnega časa.

petek, maj 09, 2008

ZDA, drugič

Za nekoga, ki ima vse možnosti za objavljanje na spletu in še recimo kolikor toliko časa, sem presneto len. Ampak dopust je pač čas, ko ni potrebno slediti vsakodnevni rutini - kot da recimo redno pa objavljam kaj bolj redno. 


Kaj se je torej zgodilo od zadnje objave. Šel sem v New York in bil skoraj malo razočaran. Saj ne, da recimo Peta Avenija, Centralni park in nekateri deli downtowna niso lepi, ampak v celoti je Manhattan ena kopica nametanih nebotičnikov, ki se mešajo s stavbami irskega in nizozemskega sloga.

O cenah v ZDA in dejstvu, da mi gre res močan evro zelo na roko, ne bi, samo kot zanimivost. Za pot od Bostona do New Yorka sem vzel enega od lokalnih ponudnikov, in celotna pot me je stala 20 evrov  v obe smeri. S tem, da gre za celotno pot okoli 700 km. Ne verjamem, da bi se lahko pri nas dobilo kaj podobnega, razen mogoče vlaka.

Toliko spet za sedaj, preden odrinem v Washington.

Lokalni čas: petek, 9.5.2008 11:30
Zadnji Starbucks: grande cream based Java chip, številka že previsoka

nedelja, maj 04, 2008

Prvi vtisi

Treba je priznati, da je recesija lahko prav zanimiva stvar. Če imaš plačo v evrih in če se nahajaš v deželi, ki ima trenutno zelo podcenjeno valuto. Res pa je, da se potem človek vpraša, kako to, da je vse v Evropi tako blazno drago.


Vsem opozorilom navkljub je bila pot do Združenih držav popolnoma neproblematična. Nobenega strogega preverjanja vnosa na letalo, dvojne kontrole ali ostalih zadev, s katerimi so nas polnili mediji še nekaj časa nazaj. Še zloglasna imigracijska služba se je izkazala za povsem človeško in veliko bolj toleratnto in manj natančno kot recimo avstralska.

Res je, da je menda Boston veliko bolj prijazen in človeški kot ostala Amerika in kar verjamem. Ker se človek počuti kot doma oz. na trenutke celo bolj. Prvi dan celo nisem videl pregovorno "postavnih" ameriških dam, ljudje so prijazni in ustrežljivi in nikjer ni videti bojazni, ki so jo spet hoteli prikazati mediji. 

Toliko za danes, ker sta bila zadnja dva dneva precej dolga in današnji še precej vetroven - vsaj na morju, kjer so nam kiti pripravili slabemu vremenu navkljub lepo predstavo. Slike, če je kakšna uspela, kasneje (saj se spomnite, kdaj je bil London objavljen, ane).


Lokalni čas:  1:25 4. maja
Zadnji nakup v Starbucksu: grande cream based Java chip  

ponedeljek, april 28, 2008

Dolg iz Londona

Minilo je že več kot pol leta od izleta v London (in mojega zadnjega malo bolj resnega dopusta - in še česa), tako da je skrajni čas, da gredo slike v javnost. Ampak neažurnost je moj vzdevek, kar se tiče slikanja zadnje čase. Z izjemo Portoroža, samo tam se pa res naužil energije.



Slike iz ene od svetovnih metropol so torej tukaj. Ena pa prihaja naslednji mesec.

petek, april 25, 2008

Zategovanje pasu

Cenjeni premier je povedal, da bo potrebno, posebej v javnem sektorju, zategniti pas. Še en žebelj v njegovo politično krsto na srečo, kljub temu, da to pomeni slabše finančno stanje zame. Mimogrede, se mogoče vidi, da mi gre paranoik pošteno na živce in da komaj čakam jesen?

V duhu prejšnje izjave, pozna kdo kakšno primerno delovno mesto zame? Sem skromen, saj bi imel samo fleksibilen delovni čas, pisarniško delo, vsaj 10 službenih poti v tujino letno, službeni avto in vsaj 30.000 letno. Brez dodatkov za uspešnost.

sobota, april 19, 2008

Pomladni tek v Portorožu

Danes sem se vrnil s seminarja v Portorožu - in našel še en razlog, da bo res potrebno menjati službo, saj je trenutni delodajalec zelo "skop" glede strokovnega izobraževanja. In ker te zadeve res "sedejo", in ker se celo danes našel, kljub dejstvu, da cel teden nisem skoraj nič spal in da je bil celoten teden nabito poln, energijo, da sem že obdelal danajšnje slike.

Za razliko od mojih običajnih zapisov, ko nekoga moram pograjati, tokrat nimam pripomb. Pohvaliti je treba organizatorja za res dobro organizacijo, izbiro lokacije in udobja, predavatelje, celo vreme nam je šlo kljub slabi napovedi na roko. Našli smo se celo trije intuzaisti, ki smo včeraj čas po predavanjih in pred večerjo izkoristili za relaksirajoči tek do Pirana - in seveda poželi nekaj "kakšni norci" pogledov - s strani lokalnih prebivalcev, ki so polnili lokale.

Najbolj me je od vseh presenetila stilistka Lea Pisani. Sicer so udeleženci prejšnjih izvedb povedali, da se jo res splača poslušati - sklepam da bolj zaradi ekstravagantih mnenj - sem kmalu videl, da ima ženska fenomenalen način razmišljanja. Mogoče zato, ker je zelo podobno mojemu - subjektivno mnenje, da ne bo pomote, da sem tako ošaben in egocentričen - in ker gospa Pisani enostavno obvlada svoje področje. Teoretično in praktično. Pa pustimo dejstvo, da sem skoraj vedel vnaprej, kaj bo povedala, ker je bilo, kot da bi poslušal sebe v drugi osebi.

Dve sliki za vtis sta spodaj, ostalo pa v galeriji.



nedelja, april 13, 2008

Nič več...

...ne bom prakticiral teka ob najbolj bizarnih urah na neosvetljeni Poti spominov in tovarištva. Če ker verjeti zapisu v tedniku Dobro jutro, ki pravi, da si rekreativci, posebej še sprehajalci in tekači, lahko še letos na delu poti med Koseškim bajerjem in Brdom obetajo osvetlitev te poti.

Glede na vse neprijetnosti, če se skromno izrazim, ki se mi zadnje čase dogajajo, pa prav neverjetno moje ideje in želje, ki so povezave z rekreacijo, postajajo načrt ali resnica. Tako so dobrih 14 dni po tem, ko sem razmišljal, kako bi prijal urejen pločnik med Kemofarmacijo in Estom, uredili tega, sedaj se nam obeta osvetljava "elitnega" dela PST, naslednji korak pa bo verjetno povezan z ureditvijo študentskega kampusa ob biotehniški fakulteti. Tako počasi Brdo res postaja verjetno najlepši del Ljubljane, z zelenjem, bližino mesta in dostopom na avtocesto. Ko bo narejen še šentviški predor, bo še Krvavec samo par minut stran.

O simbolnem pomenu PST-ja, ki ga čedalje bolj opažam in o tem, kako si lahko vsak korak po tej poti razlagamo kot nov žebelj v krsto določenega paranoika, pa kdaj drugič.

Murphy me spremlja še naprej

Če je bil prejšnji vikend zanič, ni ta teden nič kaj boljši. Zavod za zaposlovanje mi je poslal verjetno subtilen namig, da bi rad nekaj denarja nazaj, ker ni dovolj, da človek plačuje šolnino, naredi strokovni izpit in še plačuje davke, oni bi hoteli še nek drobiž nazaj.

Po drugi strani pa je isti javni sistem tako prijazen, da spet gleda na vsak cent, kar sem opazil pri dohodnimi. Moj (upam, da kmalu bivši) delodajalec mi je za lani (verjetno) izplačal polovico premalo regresa za dopust. Finance letos res niso na moji strani.


Na srečo vemo, kdo je kriv za vse to in da bo jeseni metla pometla z njegovo eksistenco na Erjavčevi.

ponedeljek, april 07, 2008

Ta vikend res ni bil moj teden

Tako bi znani slovenski nogometaš časovno umestil dogodke zadnjih nekaj dni, ki sicer niso ravno vikend, ampak se je vse skupaj začelo nekje v četrtek zvečer. Lep večer, primeren za tek, in meni se je zahotelo na iPod dodati nove glasbe. Lepo in prav, če ne bi Apple bil tako zaščitniški, da pretakanje podatkov na predvajalnik kar nekako sesuje ne samo seznamov skladb, ampak celotno bazo. Long story short, po dveurnem preklinjanju, zakaj je treba vse reševalne programe plačati, da delujejo, mi je nekako le uspelo in odličen program, imenovan Floola, ki je sicer tudi odličen iPod upravljalnik, je rešil problem. Tek je bil pač potem nekje med četrtkom in petkom.

Sobota zjutraj, ravno na poti v službo ter nato domov, poln avto, naša parkirna hiša. Avto zakašlja in umre. Diagnoza: akumulatoritis. Na srečo je bil promet ljudi zjutraj že tako velik, da smo avto spravili v pogon, potem pa sem na poti domov iz službe upal, da mi bo brez vmešavanja tretje strani uspela popolna avtošolska vožnja. Baterija se je namreč popolnoma spraznila, zato ugašanje avtomobila ni prišlo v poštev. Cena te neprijetnosti: en kup živcev in okoli 80 €.

In danes, kljub temu, da se je dan dobro začel, mi je najprej en od Vistinih updatov povozil ZoneAlarm, poleg tega pa sem po petkovem poizvedovanju danes dobil namig, da nisem primeren kandidat za razpisano mesto. Ob dejstvu, da komaj čakam, da menjam službo. Bo res treba napeti možgane in dejansko napisati kakšno ponudbo?

In še sklepa (čeprav se prvega verjetno ne bom držal):

  • on tam nekje, ki orkestriraš moje tegobe, če je krivo moje odlaganje dogodkov s katerokoli od vpletenih, bom naslednjič direktno povedal, da me ne zanimajo. Bo kruto, samo očitno boljše.
  • vsem mlajšim kolegom, ki se jim mudi diplomirat, bom na srce položil, da naj ne poslušajo akademske sfere, ki nima ravno stika z realnostjo mladih diplomantov in jih prepričuje, da je edini pravi način hitra diploma, da si potem prej zaposljiv. Ja, če imaš delovno mesto, ki ti ustreza, zagotovoljeno. Drugače pa, izkoristite kakšno leto ali več med študijem in delajte preko servisa v kakšni firmi iz stroke. Ker vas strokovni čaka pred diplomo, vam tudi tukaj ne bodo dihali za ovratnik, potem pa se boste na kakšno pisarniško mesto zavihteli prej kot vsak, ki se mu je "mudilo". Pa naj vrag vzame dejstvo, da bo njihova lagodnost plačana iz mojega, davkoplačevalskega žepa. I learned my lesson painfully.

torek, april 01, 2008

The best of London

Po retro, modernem in razgledničnem Londonu, še meni najljubša. Za zaključek zgodbe. Poročila ne bo, ker je že predaleč nazaj. Edino, najbolj v oči bodeče dejstvo - v petih dneh oktobra, ko sem bil tam, je sijalo samo sonce. Na dan, ko sem odšel, se je pa pooblačilo. Go figure.


The London Eye - Source: http://metrodusa.blogspot.com/Slikano tukaj.

nedelja, marec 30, 2008

Pomlad je res prišla

Čeprav je bilo zadnjo zimo nekaj res lepih in toplih dni, ki so bili več kot primerni za preskušanje letne športne opreme, je danes verjetno res prvi pomladni tekaški dan. Po tem, ko sem v začetku tedna PST spoznal še v snežnem metežu (in nekaj dni zatem še zimski idilo na Krvavcu) in še mi je včerajšnje mrzlo zgodnje jutro ob sončnem vzhodu družbo delala samo en štorklja, so danes množice preplavile ljubljansko promenado v naravi. Od zimskih zaspancev v plaščih in bundah do mladih dam v kratkih majčkah, ta kombinacija adrenalina in testosterona pomeni samo eno - gnečo.

Sicer je lepo za oko, samo slalom med ljudmi, ki menijo, da je nekaj več kot 4 metre široka pot samo njihova, je naporen. Ob takih urah Pot za kaj drugega kot sprehod ni. In ja, čeprav je komaj odšla, že pogrešam zimo, ko si srečal res samo prave intuziaste (ali, kot bi večina rekla - norce). Kratke majčke gor ali dol, tek prestavljam na večerne ure.


četrtek, marec 27, 2008

Za ostra ušesa

Klemnu Slakonji, kot veliko ostalim Slovencem - avtor tega zapisa je v prvih vrstah - gre Janez Janša pošteno na živce. Več kot očitno je, da je njegova imitacija Plestenjaka namenjena odpiranju dvomov o namenu zveze med Urško B. in Janezom J., in da je tudi imitacija Siddharte protivladna. Še vedno pa mi ni uspelo razvozlati besedila te pesmi od 2:20 naprej. Podzavest sicer sliši globoko nestrinjanje s (še) sedanjim premierjem, vendar bolj po fragmentih. Tako da, če ima kdo od vseh treh bralcev dober sluh, se priporočam za podnapise.



Na trenutke dobim občutek, kot da bi bil obseden z Janezom Janšo. Potem pa se zavem, da gre samo za željo po dobrostanju naroda.

nedelja, marec 16, 2008

O Bratu, Nini O, Primorcih in emezi

Če ne bi imeli sodelavke, ki je tako fanatična spremljevalka vseh nepomembnih dogodkov, da se sprašujem, kje sploh še najde čas za svoje življenje, verjetno niti ne bi vedel, da se je začela še ena repriza še enega v vrsti resničnostnih šovov v Sloveniji. In, kakor sem v kratkih subemetičnih (recimo par minut, nato pa vsaj pol ure premora) odmerkih videl, nas čaka brilijantna izvedba, polna nepredvidenih dogodkov in globokih zapletov. Kar bom, če res ne bom našel energije in menjal službe v kratkem, izvedel pri vsaki jutranji kavi - enim pač ne bi bil kos niti Hopkins.

Me pa v luči videnega zanima sledeče:

  • ali v Sloveniji res nimamo druge voditeljice, kot je Nina Osenar, ki enkrat za spremembo ne bi igrala vloge zdolgočasene, enoplastne in (pod)povprečne ljubljanske srednješolke?
  • zakaj so vsi Primorci, ki sem jih videl v takšnih in podobnih oddajah - ne glede na to, da televizije skoraj ne spremljam, imam smolo, da je takrat, ko se ji ne morem izogniti, na sporedu vedno kakšna inteligentna oddaja - naduti, važni in razvajeni?
  • ali ustvarjalci šova res mislijo, da smo tako naivni, da nismo opazili, da so recimo nosili prazne kovčke?
  • je lahko zadeva sploh še slabša?
  • in ali je povprečen Slovenec res tako sofisticiran gledalec, da je zadeva komercialno še upravičljiva?

sreda, marec 12, 2008

Postcard London

Ker se mi ne da o politiki, danajšni mini navidezni beli stavki v službi ali o tem in onem, še ena od zadnjih slik iz Londona. Enjoy.


The Houses of Parliament - London - Source: http://metrodusa.blogspot.com/

torek, marec 04, 2008

Modern London

Počasi, ampak res zelo počasi izpolnjujem svoje fotografske dolgove iz Londona. Recimo, da sem dolg iz Tajvana že pokril - NOT. Še objava ali dve, pa bo. Vsaj London. Počasi.

The Thames Embankment - London - Source: http://metrodusa.blogspot.com/
Dockland - London - Source: http://metrodusa.blogspot.com/
Btw, I once again started to believe there migth be something that the general population refers to as love.

- neznani avtor -

nedelja, marec 02, 2008

And now for something completely different

Tale specifični zapis pišem za novo, veliko, svetlo in lepo delovno mizo, ki ima toliko prostora, da se bom mogoče celo lotil v prihodnje seminarja za biofarmacijo, ki mi je ostal. Ne glede na napoved, da miza dostavljena prišla prej, kot so me priklopili, se je očitno zgodilo obratno. Zgodba potrpežljivosti čakanja se je končala 85. dan po zadnjem roku, ki so ga pri prodajalcu zastavili kot zadnjega. In skoraj mesec in pol po tem, ko je pregovorno počasi Siol priklopil povezavo v širni svet - še vedno pomnim odlično masažo, ki je bila nujno potrebna zaradi omenjenih zamud.

Kakorkoli, ne glede na skandinavsko podrobna navodila in celo en komplet uporabniku prijaznih navojinih distančnikov (vsi, ki ste kadarkoli sestavljali pohištvo, veste, kar je najbolj zoprn del) so me na koncu pošteno bolele roke - posledica dejstva, da nimam ravno vsega orodja pri roki - zato v prihodnje, posebej, ko bo tega več, gotovo plačam nekoga, da se muči s to peklensko nalogo. Vseeno, občutek na koncu je zadovoljujoč.

(in sedaj še nekaj kritiziranja, ker brez pač ne gre)

Po dolgem času sem danes namesto na tek na PST odšel na sprehod. Izkazalo se je tako za prijetno (po dolgem času sem šel na Rožnik) in koristno (gneča za dol past, da vetra niti ne omenjam). V Ljubljani je bilo okoli 20 stopinj, zato se kar nisem mogel načuditi vsem množicah v zimskih jaknam, vetrovkam in šalih (ne, ni šala). Bilo je namreč kljub vetru več kot primerno za kratke rokave (ter flis brezrokavnih). Očitno nekateri ljudje težko razumejo, da je oblačenje funkcija zunanjih pogojev in ne letnega časa. Casual varianta, seveda. Čeprav še celo poslovni svet poleti dopušča odmike.

sreda, februar 27, 2008

O normalnosti, vladanju ali komu se sedaj meša?

Slovenska blogosfera je v zadnjih dneh dobila nov mejnik. Po tem, ko smo mislili, da nas Dajana ne more presenetiti z ničemer več, je udarila z novim razsvetljenjem. Vendar vse za svojo ceno.

Modrosti željni bralci smo množično drli na stran in se avtorici v komentarjih zahvaljevali za Luč v temi, strežnik, ki gosti njeno stran, pa je začel klecati po navalom. Bilo je sladko, a kratko.

Vedno ti bomo hvaležni, Dajana, ker nam odpiraš oči in učiš, kaj v življenju je pravilno in normalno.

torek, februar 19, 2008

Stopimo od dejanj k besedam

Težko si je predstavljati, da lahko nekaj menda preveč kubičnih metrov armiranega betona že več kot teden dni tako ali drugače polni medije. Zapleti okoli letališkega stolpa na Letališču Brnik so bili najprej navidezni povod za še eno v vrsti predvolilih zgodb in kupovanju točk, javnemu medijskemu linču sedmerice ali osmerice ljudi, sedaj pa je ogrožena sama eksistenca omenjenega stolpa.

Prav čudno je dejstvo, da je logičen korak v širjenju letališkega mesta na Letališču Brnik, izgradnja kontrolnega stolpa, ki bi bil s svojo momumentalnostjo in žlahtnim pedigrejem arhitekturnih očetov elegantno, a vendar ravno prav izstopajoče umeščen v okolje rastočega mesta, vsaj na papirju potekal tako gladko. Do omenjene gradbeniške afere.

Nima smisla razpravljati, koliko bodo morebitne prekinitve vplivale na samo gradnjo in njeno estetiko, koliko dodatnega denarja bo potrebno zagotoviti in kdo se pri tem lahko okoristi. Bolj zanimivo je dejstvo, kje dejansko tiči razlog za omenjene zaplete.

Napak bi bilo razmišljanje, da je za godljo kriv idejni vodja lova na čarovnice, tako imenovane tajkune, kajti v času, ko bo zgodba dobila epilog, bo tako ali tako (spet) vodja opozicije. Minister Žerjav tako mora plesati, kot igra veliki šef, še manj pa je kriv direktor Kontrole zračnega prometa Srečko Janša, ki ga že tako tepe, da deli priimek s po vsej verjetnosti najmanj priljubljenim človekom v Sloveniji ta čas. Kje je računico, kot ekonomist, našel Matej Lahovnik, pa tako presega okvire racionalnega razmišljanja. Pravi razlog, da je sploh prišlo do medijskega pranja perila glede višine, je slovenska nezmožnost za izstopanje.

Domača laična javnost je že nekaj časa nesposobna preiti okvire svoje ozkoglednosti in samopromocije in dopustiti, da bi v državi končno začeli z realizacijo projektov, ki so zazrti v prihodnost. Kompleks majhnosti in pokorščine je še vedno globoko zasidran v marsikateri duši, in, namesto da bi, kot so zanjo narediti v sosednjih državah, bolestno zavist do lastnega individualnega soseda znali pretvoriti v zdravo tekmovalnost v regiji - kar bi se lahko mimogrede naučili od množice slovenskih podjetij, ki vidijo dlje od svojega nosu, se velik del Slovencev boji vsakega, tudi pozitivnega odstopanja od povprečja. Ni čudno, da je takšna miselnost kot gojišče, kjer kot gobe po dežju rastejo različne civilne iniciative in združenja "Vstavi poljubni termin ne damo".

Če bi slovensko miselnost delili ostali narodi, ne bi civilizacija nikoli občudovala piramid v Gizi, Eiffelovega stolpa ali se povzpela na tajpejski nebotičnik Taipei 101, Dubaj pa bi bil zgolj in samo znanstvena fantastika.

Oh ja, I feel Slovenia. In včasih prav pošteno boli.




sreda, februar 13, 2008

Ko slabi postanejo dobri...

Do pred nekaj ur, ko sem končno imel čas, da sem preveril, kako napreduje trenutno gradbeniška farsa, sem do celotnega dogajanja zavzemal povsem indiferentno stališče. Ljudi, ki verjetno res nimajo najbolj čiste vesti, so preprosti priprli, kot se to dogaja v večini normalnih zahodnih držav. Vendar je zgolj površen pregled (ne)odzivov pokazal kristalno čisto sliko, da gre še za eno farso prvega slovenskega paranoika.

Zanimivo je, da lahko mogoče res določenih nečednosti krivi ljudje (ki so zaenkrat sicer res še nedolžni) postanejo povsem normalni, ko jih postavimo ob bok glavnemu kuharju celotne zgodbe. Avtor zadnjega v vrsti prividov v puščavi, prvi slovenski paranoik, idealist, cinik, populist ter anafilakitični alergik na vse nianse rdeče barve in njihove naslednike, je sestavil na videz idealen plan, kako barko, ki se nekaj mesecev pred volitvami hitro potaplja, ohraniti nad vodo in ob neenotnosti levice mogoče jeseni popeljati še na en krog.

Ob medijski obsedenosti in ljudskem iskanju je našel nekaj ljudi, ki ustrezajo t.i. tajkunu. Da bo farsa bolj prepričljiva, tako na levi kot na desni strani. Navdušeno ljudstvo, preobremenjeno z iskanjem najbolj krutih in primitivnih idej, kako kaznovati linčane, bo v nadaljnem mesecu spregledalo vse napake trenutnih prvih violin naroda, domačo in mednarodno kakofonijo, ki jo ta orkester zadnja tri in še malo leta, predvsem intenzivno pa zadnjega pol leta, igra, razni na videz obrobni sklepi pa bodo omenjeni v drobnem tisku na n-ti strani. Ljudstvu je pač potrebno dati kruha in iger, sebi pa zagotoviti možnost za popravni izpit, pa čeprav bi vsak zunanji opazovalec že zdavnaj obupal nad tako nerodnim in trmastim učencem.

Prav tako mora ljudstvo dobiti moralno zadoščenje, da je trenutno v državi vse v najlepšem redu. Barabe bodo v zaporu, ljudstvo pa si bo razrezalo kos milijonske pogače, ki jo je usklajena in premišljena akcija prihranila proračunu. Vsi bodo srečni, v državi bo vladala blaginja in avtor miselnega diverza bo kapitan svoje barke, ki bo zatonu rdečega sonca plula po črnem, kot olje
mirnem morju. Dokler ne bo kot Titanik zadeva svoje ledene gore.

Na svojo nesrečo, ali pa predvsem zaradi svoje ozkoglednosti se avtor obstaja utemeljen sum, da zgodba šepa. Več kot na dlani je scenarij, kjer pravi v vrsti teh barab ne bodo plačani neposredno, ampak preko odškodninskih tožb zaradi nepravilnost postopka proti njim. Te iste nepravilnosti bodo seveda tudi razlog za ovrg vseh sumov proti osumljenih. Prav tako šepa dejstvo, da nekdo, ki se smatra za in alfo in omego države in bi operativno moral vedeti, kaj se v deželi, ki mu je bila skrbno (in naivno) dana v skrb, dogaja, tega ne ve. Oziroma ni seznanjem. Sicer mu ob dejstvu, da tudi nasplošno, razen kadar ga notranji plamen le ne žge preveč, pokaže toliko čustev kot otrla belouška, trosenje raznih "belih laži" ne predstavlja problema, ni težavno hladno odgovoriti javnosti.

Dragi avtor, zidanje gradov v oblakih, pa naj bodo izvajalci izbrani preko poštenega razpisa ali podkupljenih uradnikov, je minljivo. Zaresna plima jih bo že kmalu podrla. In ta nepreklicno prihaja.

nedelja, februar 10, 2008

Tudi televizija boljša od seksa?

Po tem, ko sem vas spraševal, zakaj je tek boljši kot seks, sem naletel na res bizarno anketo. Na Gizmodu so bralce (teoretično tudi bralke) spraševali, kako dolgo so pripravljeni abstinirati, če kot nadomestilo dobijo TV času abstinence sorazmerno velike diagonale. Rezultati so šokantni - za ogled je potrebno najprej glasovati.

petek, februar 08, 2008

Big brother gleda

Še malo London Zone 1&2 scene na obrobju Ljubljane.

Tehnološki park Ljubljana Brdo - Big Brother - Source: http://metrodusa.blogspot.com/
Na srečo je kontrast par korakov stran.

PST - Pot spominov in tovarištva - Zeleni obroč - Source: http://metrodusa.blogspot.com/

torek, februar 05, 2008

Ne boj, mesarsko klanje

Danajšnja poteza mestnega sveta MOL, da za direktorja Ljubljanskih lekarn imenuje Marka Jakliča, je vsaj po mojem mnenju prva velika črna točka županovanja ljubljanskega župana. Verjamem, da se za tem skrivajo določeno ekonomski razlogi in da ima imenovanje gotovo kakšno pozitivno lastnost, vendar se ne morem otresti mnenja, da gre podobno situacijo, kot da bi med ovce za pastirja postavil volka. Pa ne samo zaradi dejstva, da je g. Jaklič še vedno zobnik v kolesju poslovnega partnerja vseh javnih zavodov na področju zdravstva, torej Vzajemne, ampak zaradi občutka, da nalogi preprosti ne bo kos.

Moje nestrinjanje z g. Jakličem se začenja najkasneje s sporom med javnimi lekarnami in Vzajemno, katerega vrh je bilo televizijsko soočenje, kjer je takrat še predsednik uprave Vzajemne pokazal poleg populističnega nastopa še blazno nepoznavanje stroke. Stroke, ki že stoletja uspešno vodi vejo, kateri priprava tudi zavod, ki ga sedaj sam vodi. Da se od tistih časov ni veliko sremenilo, priča izjava g. Jakliča (Radijski dnevnik, 5.2.2008 ob 19.00 - v času pisanja zapis še ni dostopen v arhivu), da bo par mesecev preživel v spoznavanju delovanja zavoda, ki ga vodi, hkrati pa velikopotezno napoveduje spremembe.

Predvsem me zanima to, kako bo v svoji želji, da bi pošteno nagradil nadpovprečno uspešne delavce, ugotovil, kaj to povprečje je. Če sklepam iz izjave, da po novem v Ljubljanskih lekarnah ne bo povprečnih delavcev, pridem do zaključka, da je v času od svoje družboslovne diplome pozabil ali znanje statistike (in bi lahko postal politik, ki bi v predvolilnem času vsem obljubil višje plače od povprečne) ali semantike, ali je zgolj površen in ne navaja referenc, obstaja pa seveda še zadnja možnost - da gre še za eno populistično izjavo. Možnost, da bi bili vsi enako nadpovprečni, pa je primerna samo za otroke v vrtcih in podobne naivneže.

In kje sedaj tu nastopi mesarsko klanje? Verjetno se spomnite dogodkov izpred nekaj let, ko je večja multinacionalka prevzela uspešno slovensko podjetje. Fluktuacija dobrega kadra v predstavništva je bila enormna. In verjetno se bo enako, samo v manjši meri, zgodilo sedaj. Želja po dobičku in ambiciozen, ali bolje rečeno nadut vodja, za zaposlene ne pomeni nič dobrega.


Če zadnji odstavek drži, potem je skrajni čas, da pozabim na slabe izkušnje iz razgovorov. Čez nekaj mesecev bodo kadrovski oddelki tujih firm v Sloveniji zasuti z vlogami bodočih bivših nezadovoljnih in preobremenjenih zaposlenih Ljubljanskih lekarn.

nedelja, februar 03, 2008

Tate Modern

Ker ste hoteli še.

Because it was requested, as I recall.


Tate Modern - Installation - London - Source: http://metrodusa.blogspot.com/
Tate Modern - London - Source: http://metrodusa.blogspot.com/Both locations here.

četrtek, januar 31, 2008

Starbucks končno v Slovenijo?

Ko sem naprej prebral tale sestavek, me je spet prijel tisti zoprn občutek, ki ga dobim ob omembi Čehov in Poljakov - čeprav mi je Praga res všeč, pa tudi recimo Krakow je lep, samo prebivalci, jezik in predvsem njihovo obnašanje mi gre pa res pošteno na živce. Spet bodo v nečem boljši od nas...

Samo mi je pa del, ki pravi " This year, the chain aims to expand into Central Europe, as well as Portugal and Bulgaria," dal občutek, da je nekoga končno srečala pamet.

Če ima kdo slučajno pomislek, da Slovenija ne sodi v srednjo Evropo, naj svojo glavo in najbližjo steno sooča toliko časa, dokler ga ne sreča pamet.

sreda, januar 30, 2008

Vreme in ljudje

Danes je vreme za na Prozac, ljudje pa so tako že vsak na svojem antidepresivu in/ali sedativu... meni pa se dan zdi prav simpatičen. Dejansko je tako malo potrebno, da je človek povprečju navkljub dobre volje, ne glede na to, da mora cel dan gledati, prenašati in se pogajati z depresivnimi, agitiranimi ali apatičnimi ljudmi. Človekova (ali človeška) dobra volja na dni, kot je danes, je verjetno bolj kot ne posledica tega, koga srečaš. Imel sem srečo, da so znanci (pa tudi kakšna pol-ne-znanka) vsi bili dobre volje, čeprav so nas vse obkrožali, kot bi rekel Kreslin, sami bivši ljudje. In, dneva še ni konec...

nedelja, januar 27, 2008

Jure Tanko vrača udarec

Po tem, ko je pred volitvami mladenič po imenu Jure Tanko po preveč elektronskih naslovih vsiljeval antipropagando sedanjemu predsedniku, se je danes od iste osebe prejel tole:

Za boljše življenje proti Tajkunom

Šurla: Vse sledi vodijo h Golobiču in Kučanu


...in tako naprej.. Naprej ne bom objavljal, ker se mi zdi neumnost razširjati populistične novice, ki našo vlado nekako vlečejo iznad vode. In ker verjamem, da boste imeli smolo in omenjeni mail prejeli sami.

Zato, draga vlada in spoštovani gospod Jože Tanko, ali ste res tako slepi, da se iz primera proti-
Türk niste ničesar naučili?

in

Cenjeni Janez J, zakaj si ne morete Kučana izbiti iz glave in ga ne blatiti še v svojem labodjem spevu?