sreda, januar 02, 2008

Zakaj bi si kompliciral življenje?

Kot sem na tihem sklenil lani, bom z novim letom začel malo bolj egocentrično in politično. In, ker je mazohizem nekako skregam z lastnim udobjem, bo potrebna korekcija sklepov za letošnje leto. Revidirana verzija tega zapisa se torej v spremenjem delu glasi:

Sklepi za leto 2008:
-če mi v sedanji službi dajo še eno pogodbo za določen čas do pol leta, menjam službo
-končno priklop na (računam) optiko
-opravljen najbolj zoprn seminar in izpit za podiplomca
-tukaj bom objavil za nazaj še slike iz vseh preteklih dogodkov, takoj ko bo uresničena druga točka Sklepov

Zakaj tako konzervativna in na prvi pogled avtodestruktivna sprememba?

Prvo dejstvo, ki mi je postalo kristalno jasno, je strokovnost in neobremenjenost. Verjetno vam je večini iz stroke jasno dejstvo, da naš zavod trenutno deli težnja Kliničnega oddelka za revmatologijo, da bi postali v okviru UKC neodvisen inštitut (ki bi še vedno užival ugodnosti velikega sistema, vendar bi bil upravitelj svojega proračuna - verjetno želja vsakega posameznika in organizacije). V ozadju je poleg resda boljšega načina obravnave pacientov zaznati tudi veliko verjetnost po plačni difenciaciji istih profilov znotraj sistema (trenutna kolektivna pogodba namreč ne omogoča večjega nagrajevanja). Posledično bi to povzročilo razkol v sistemu, veliko verjetnost splošne stavke in finančni propad sistema. Kdor bo sedaj omenil, da gre tudi med javnim in zasebnim sektorjem za velika plačna nesorazmerja, bo imel sicer prav, hkrati pa bo podal odlično iztočnico. Namreč zasebni sektor deluje povsem drugače kot javni, in dobro motiviran delavec posledično prinese več prednosti delodajalcu kot njegova stimulacija organizacijo stane. Na žalost pa lahko motivacija pomeni tudi določeno fleksibilnost pri strokovnosti, ki pa je velika prednost uravnanega javnega sistema. Ker konkretno moja plača ni odvisna od mojega finančnega outputa, lahko na prvo mesto res postavim stroko. In mislim, da bi morala stroka biti vedno prej osebnimi koristmi. Pa čeprav zato človek potencialno "žrtvuje " trinajsto plačo, malo regresa za dopust, kakšno "službeno" potovanje in recimo službeni telefon.

Drugo dejstvo je posledica zelo slabe izkušnje, ki sem jo doživel nekaj časa nazaj. Bil sem informativno na razgovoru za določeno delovno mesto v zasebnem sektorju, in za mojo žalost sem bil edini, ki sem imel vsaj nekaj delovnih izkušenj. Kar pa je se je namesto kot prednost pokazalo kot velik hendikap. Glede na to, kako so raztrgali to dejstvo in kako trapasto sem se počutil o tem, bi bilo boljše, če bi vse skupaj zamolčal.

In nenazadnje, kljub temu, da stanje trenutno ni ravno rožnato, sem pa tako trmast, da se jim ne pustim. In tudi to nekaj šteje.

1 komentar:

ervin pravi ...

Tomi,
mislim, da imas kar prav glede zamolcanja resnice o delovnih izkusnjah. Jaz sem v Sloveniji delal le kot privatnik, ko pa sem sel v tujino in sem bil prisiljen delati za druge (se privaditi novemu jeziku in navadam), sem sluzbo dobil, sele po izbrisu "bogatih delovnih izkusenj" in referenc iz mojega zivljenjepisa. Mislim tudi, da je kar najbolje, ce pri odlocitvah poslusas svoj notranji glas, ki zastopa podzavest.