sreda, februar 27, 2008

O normalnosti, vladanju ali komu se sedaj meša?

Slovenska blogosfera je v zadnjih dneh dobila nov mejnik. Po tem, ko smo mislili, da nas Dajana ne more presenetiti z ničemer več, je udarila z novim razsvetljenjem. Vendar vse za svojo ceno.

Modrosti željni bralci smo množično drli na stran in se avtorici v komentarjih zahvaljevali za Luč v temi, strežnik, ki gosti njeno stran, pa je začel klecati po navalom. Bilo je sladko, a kratko.

Vedno ti bomo hvaležni, Dajana, ker nam odpiraš oči in učiš, kaj v življenju je pravilno in normalno.

torek, februar 19, 2008

Stopimo od dejanj k besedam

Težko si je predstavljati, da lahko nekaj menda preveč kubičnih metrov armiranega betona že več kot teden dni tako ali drugače polni medije. Zapleti okoli letališkega stolpa na Letališču Brnik so bili najprej navidezni povod za še eno v vrsti predvolilih zgodb in kupovanju točk, javnemu medijskemu linču sedmerice ali osmerice ljudi, sedaj pa je ogrožena sama eksistenca omenjenega stolpa.

Prav čudno je dejstvo, da je logičen korak v širjenju letališkega mesta na Letališču Brnik, izgradnja kontrolnega stolpa, ki bi bil s svojo momumentalnostjo in žlahtnim pedigrejem arhitekturnih očetov elegantno, a vendar ravno prav izstopajoče umeščen v okolje rastočega mesta, vsaj na papirju potekal tako gladko. Do omenjene gradbeniške afere.

Nima smisla razpravljati, koliko bodo morebitne prekinitve vplivale na samo gradnjo in njeno estetiko, koliko dodatnega denarja bo potrebno zagotoviti in kdo se pri tem lahko okoristi. Bolj zanimivo je dejstvo, kje dejansko tiči razlog za omenjene zaplete.

Napak bi bilo razmišljanje, da je za godljo kriv idejni vodja lova na čarovnice, tako imenovane tajkune, kajti v času, ko bo zgodba dobila epilog, bo tako ali tako (spet) vodja opozicije. Minister Žerjav tako mora plesati, kot igra veliki šef, še manj pa je kriv direktor Kontrole zračnega prometa Srečko Janša, ki ga že tako tepe, da deli priimek s po vsej verjetnosti najmanj priljubljenim človekom v Sloveniji ta čas. Kje je računico, kot ekonomist, našel Matej Lahovnik, pa tako presega okvire racionalnega razmišljanja. Pravi razlog, da je sploh prišlo do medijskega pranja perila glede višine, je slovenska nezmožnost za izstopanje.

Domača laična javnost je že nekaj časa nesposobna preiti okvire svoje ozkoglednosti in samopromocije in dopustiti, da bi v državi končno začeli z realizacijo projektov, ki so zazrti v prihodnost. Kompleks majhnosti in pokorščine je še vedno globoko zasidran v marsikateri duši, in, namesto da bi, kot so zanjo narediti v sosednjih državah, bolestno zavist do lastnega individualnega soseda znali pretvoriti v zdravo tekmovalnost v regiji - kar bi se lahko mimogrede naučili od množice slovenskih podjetij, ki vidijo dlje od svojega nosu, se velik del Slovencev boji vsakega, tudi pozitivnega odstopanja od povprečja. Ni čudno, da je takšna miselnost kot gojišče, kjer kot gobe po dežju rastejo različne civilne iniciative in združenja "Vstavi poljubni termin ne damo".

Če bi slovensko miselnost delili ostali narodi, ne bi civilizacija nikoli občudovala piramid v Gizi, Eiffelovega stolpa ali se povzpela na tajpejski nebotičnik Taipei 101, Dubaj pa bi bil zgolj in samo znanstvena fantastika.

Oh ja, I feel Slovenia. In včasih prav pošteno boli.




sreda, februar 13, 2008

Ko slabi postanejo dobri...

Do pred nekaj ur, ko sem končno imel čas, da sem preveril, kako napreduje trenutno gradbeniška farsa, sem do celotnega dogajanja zavzemal povsem indiferentno stališče. Ljudi, ki verjetno res nimajo najbolj čiste vesti, so preprosti priprli, kot se to dogaja v večini normalnih zahodnih držav. Vendar je zgolj površen pregled (ne)odzivov pokazal kristalno čisto sliko, da gre še za eno farso prvega slovenskega paranoika.

Zanimivo je, da lahko mogoče res določenih nečednosti krivi ljudje (ki so zaenkrat sicer res še nedolžni) postanejo povsem normalni, ko jih postavimo ob bok glavnemu kuharju celotne zgodbe. Avtor zadnjega v vrsti prividov v puščavi, prvi slovenski paranoik, idealist, cinik, populist ter anafilakitični alergik na vse nianse rdeče barve in njihove naslednike, je sestavil na videz idealen plan, kako barko, ki se nekaj mesecev pred volitvami hitro potaplja, ohraniti nad vodo in ob neenotnosti levice mogoče jeseni popeljati še na en krog.

Ob medijski obsedenosti in ljudskem iskanju je našel nekaj ljudi, ki ustrezajo t.i. tajkunu. Da bo farsa bolj prepričljiva, tako na levi kot na desni strani. Navdušeno ljudstvo, preobremenjeno z iskanjem najbolj krutih in primitivnih idej, kako kaznovati linčane, bo v nadaljnem mesecu spregledalo vse napake trenutnih prvih violin naroda, domačo in mednarodno kakofonijo, ki jo ta orkester zadnja tri in še malo leta, predvsem intenzivno pa zadnjega pol leta, igra, razni na videz obrobni sklepi pa bodo omenjeni v drobnem tisku na n-ti strani. Ljudstvu je pač potrebno dati kruha in iger, sebi pa zagotoviti možnost za popravni izpit, pa čeprav bi vsak zunanji opazovalec že zdavnaj obupal nad tako nerodnim in trmastim učencem.

Prav tako mora ljudstvo dobiti moralno zadoščenje, da je trenutno v državi vse v najlepšem redu. Barabe bodo v zaporu, ljudstvo pa si bo razrezalo kos milijonske pogače, ki jo je usklajena in premišljena akcija prihranila proračunu. Vsi bodo srečni, v državi bo vladala blaginja in avtor miselnega diverza bo kapitan svoje barke, ki bo zatonu rdečega sonca plula po črnem, kot olje
mirnem morju. Dokler ne bo kot Titanik zadeva svoje ledene gore.

Na svojo nesrečo, ali pa predvsem zaradi svoje ozkoglednosti se avtor obstaja utemeljen sum, da zgodba šepa. Več kot na dlani je scenarij, kjer pravi v vrsti teh barab ne bodo plačani neposredno, ampak preko odškodninskih tožb zaradi nepravilnost postopka proti njim. Te iste nepravilnosti bodo seveda tudi razlog za ovrg vseh sumov proti osumljenih. Prav tako šepa dejstvo, da nekdo, ki se smatra za in alfo in omego države in bi operativno moral vedeti, kaj se v deželi, ki mu je bila skrbno (in naivno) dana v skrb, dogaja, tega ne ve. Oziroma ni seznanjem. Sicer mu ob dejstvu, da tudi nasplošno, razen kadar ga notranji plamen le ne žge preveč, pokaže toliko čustev kot otrla belouška, trosenje raznih "belih laži" ne predstavlja problema, ni težavno hladno odgovoriti javnosti.

Dragi avtor, zidanje gradov v oblakih, pa naj bodo izvajalci izbrani preko poštenega razpisa ali podkupljenih uradnikov, je minljivo. Zaresna plima jih bo že kmalu podrla. In ta nepreklicno prihaja.

nedelja, februar 10, 2008

Tudi televizija boljša od seksa?

Po tem, ko sem vas spraševal, zakaj je tek boljši kot seks, sem naletel na res bizarno anketo. Na Gizmodu so bralce (teoretično tudi bralke) spraševali, kako dolgo so pripravljeni abstinirati, če kot nadomestilo dobijo TV času abstinence sorazmerno velike diagonale. Rezultati so šokantni - za ogled je potrebno najprej glasovati.

petek, februar 08, 2008

Big brother gleda

Še malo London Zone 1&2 scene na obrobju Ljubljane.

Tehnološki park Ljubljana Brdo - Big Brother - Source: http://metrodusa.blogspot.com/
Na srečo je kontrast par korakov stran.

PST - Pot spominov in tovarištva - Zeleni obroč - Source: http://metrodusa.blogspot.com/

torek, februar 05, 2008

Ne boj, mesarsko klanje

Danajšnja poteza mestnega sveta MOL, da za direktorja Ljubljanskih lekarn imenuje Marka Jakliča, je vsaj po mojem mnenju prva velika črna točka županovanja ljubljanskega župana. Verjamem, da se za tem skrivajo določeno ekonomski razlogi in da ima imenovanje gotovo kakšno pozitivno lastnost, vendar se ne morem otresti mnenja, da gre podobno situacijo, kot da bi med ovce za pastirja postavil volka. Pa ne samo zaradi dejstva, da je g. Jaklič še vedno zobnik v kolesju poslovnega partnerja vseh javnih zavodov na področju zdravstva, torej Vzajemne, ampak zaradi občutka, da nalogi preprosti ne bo kos.

Moje nestrinjanje z g. Jakličem se začenja najkasneje s sporom med javnimi lekarnami in Vzajemno, katerega vrh je bilo televizijsko soočenje, kjer je takrat še predsednik uprave Vzajemne pokazal poleg populističnega nastopa še blazno nepoznavanje stroke. Stroke, ki že stoletja uspešno vodi vejo, kateri priprava tudi zavod, ki ga sedaj sam vodi. Da se od tistih časov ni veliko sremenilo, priča izjava g. Jakliča (Radijski dnevnik, 5.2.2008 ob 19.00 - v času pisanja zapis še ni dostopen v arhivu), da bo par mesecev preživel v spoznavanju delovanja zavoda, ki ga vodi, hkrati pa velikopotezno napoveduje spremembe.

Predvsem me zanima to, kako bo v svoji želji, da bi pošteno nagradil nadpovprečno uspešne delavce, ugotovil, kaj to povprečje je. Če sklepam iz izjave, da po novem v Ljubljanskih lekarnah ne bo povprečnih delavcev, pridem do zaključka, da je v času od svoje družboslovne diplome pozabil ali znanje statistike (in bi lahko postal politik, ki bi v predvolilnem času vsem obljubil višje plače od povprečne) ali semantike, ali je zgolj površen in ne navaja referenc, obstaja pa seveda še zadnja možnost - da gre še za eno populistično izjavo. Možnost, da bi bili vsi enako nadpovprečni, pa je primerna samo za otroke v vrtcih in podobne naivneže.

In kje sedaj tu nastopi mesarsko klanje? Verjetno se spomnite dogodkov izpred nekaj let, ko je večja multinacionalka prevzela uspešno slovensko podjetje. Fluktuacija dobrega kadra v predstavništva je bila enormna. In verjetno se bo enako, samo v manjši meri, zgodilo sedaj. Želja po dobičku in ambiciozen, ali bolje rečeno nadut vodja, za zaposlene ne pomeni nič dobrega.


Če zadnji odstavek drži, potem je skrajni čas, da pozabim na slabe izkušnje iz razgovorov. Čez nekaj mesecev bodo kadrovski oddelki tujih firm v Sloveniji zasuti z vlogami bodočih bivših nezadovoljnih in preobremenjenih zaposlenih Ljubljanskih lekarn.

nedelja, februar 03, 2008

Tate Modern

Ker ste hoteli še.

Because it was requested, as I recall.


Tate Modern - Installation - London - Source: http://metrodusa.blogspot.com/
Tate Modern - London - Source: http://metrodusa.blogspot.com/Both locations here.