sreda, februar 13, 2008

Ko slabi postanejo dobri...

Do pred nekaj ur, ko sem končno imel čas, da sem preveril, kako napreduje trenutno gradbeniška farsa, sem do celotnega dogajanja zavzemal povsem indiferentno stališče. Ljudi, ki verjetno res nimajo najbolj čiste vesti, so preprosti priprli, kot se to dogaja v večini normalnih zahodnih držav. Vendar je zgolj površen pregled (ne)odzivov pokazal kristalno čisto sliko, da gre še za eno farso prvega slovenskega paranoika.

Zanimivo je, da lahko mogoče res določenih nečednosti krivi ljudje (ki so zaenkrat sicer res še nedolžni) postanejo povsem normalni, ko jih postavimo ob bok glavnemu kuharju celotne zgodbe. Avtor zadnjega v vrsti prividov v puščavi, prvi slovenski paranoik, idealist, cinik, populist ter anafilakitični alergik na vse nianse rdeče barve in njihove naslednike, je sestavil na videz idealen plan, kako barko, ki se nekaj mesecev pred volitvami hitro potaplja, ohraniti nad vodo in ob neenotnosti levice mogoče jeseni popeljati še na en krog.

Ob medijski obsedenosti in ljudskem iskanju je našel nekaj ljudi, ki ustrezajo t.i. tajkunu. Da bo farsa bolj prepričljiva, tako na levi kot na desni strani. Navdušeno ljudstvo, preobremenjeno z iskanjem najbolj krutih in primitivnih idej, kako kaznovati linčane, bo v nadaljnem mesecu spregledalo vse napake trenutnih prvih violin naroda, domačo in mednarodno kakofonijo, ki jo ta orkester zadnja tri in še malo leta, predvsem intenzivno pa zadnjega pol leta, igra, razni na videz obrobni sklepi pa bodo omenjeni v drobnem tisku na n-ti strani. Ljudstvu je pač potrebno dati kruha in iger, sebi pa zagotoviti možnost za popravni izpit, pa čeprav bi vsak zunanji opazovalec že zdavnaj obupal nad tako nerodnim in trmastim učencem.

Prav tako mora ljudstvo dobiti moralno zadoščenje, da je trenutno v državi vse v najlepšem redu. Barabe bodo v zaporu, ljudstvo pa si bo razrezalo kos milijonske pogače, ki jo je usklajena in premišljena akcija prihranila proračunu. Vsi bodo srečni, v državi bo vladala blaginja in avtor miselnega diverza bo kapitan svoje barke, ki bo zatonu rdečega sonca plula po črnem, kot olje
mirnem morju. Dokler ne bo kot Titanik zadeva svoje ledene gore.

Na svojo nesrečo, ali pa predvsem zaradi svoje ozkoglednosti se avtor obstaja utemeljen sum, da zgodba šepa. Več kot na dlani je scenarij, kjer pravi v vrsti teh barab ne bodo plačani neposredno, ampak preko odškodninskih tožb zaradi nepravilnost postopka proti njim. Te iste nepravilnosti bodo seveda tudi razlog za ovrg vseh sumov proti osumljenih. Prav tako šepa dejstvo, da nekdo, ki se smatra za in alfo in omego države in bi operativno moral vedeti, kaj se v deželi, ki mu je bila skrbno (in naivno) dana v skrb, dogaja, tega ne ve. Oziroma ni seznanjem. Sicer mu ob dejstvu, da tudi nasplošno, razen kadar ga notranji plamen le ne žge preveč, pokaže toliko čustev kot otrla belouška, trosenje raznih "belih laži" ne predstavlja problema, ni težavno hladno odgovoriti javnosti.

Dragi avtor, zidanje gradov v oblakih, pa naj bodo izvajalci izbrani preko poštenega razpisa ali podkupljenih uradnikov, je minljivo. Zaresna plima jih bo že kmalu podrla. In ta nepreklicno prihaja.

3 komentarji:

ervin pravi ...

Zdravo Tomi, te je moral pa nekdo dodobra razjeziti in z belino rdecine podkuriti tvojo pisno ustvarjalnost, prelito s crnino slovenskega trenutka.
Skoraj se mi je zazdelo, da sem pri uri rimskega prava janeza kranjca, kjer je bilo tako zlahka zatavati v daljavo...

Tomi pravi ...

Metode te osebe, ki so vedno na meji okusnosti, me vedno motijo. In moti me omejenost razmišljanja, ki ga čedalje bolj opažam pri Slovencih.

Travel broadens the mind kar drži.

Christchurch Ave Kilburn pravi ...

pa kaj lahko drugega pricakujes od dveh milijonov na pol skreganih. Pol rdecih, pol crnih. Preprosto ni potrebne kriticne mase idej,kapitala,kriticnosti,tolerance,neodvisnosti...
Nekje sem precital, da se kriticna masa za moderni narod pricne pri okoli 40 milijonov, ker za nas res ni dobro, ceprav izjeme potrjujejo pravilo