četrtek, maj 29, 2008

Lost and found

Letalski prevoznik mi je danes končno dostavil izgubljeno prtljago. Glede na to, da je bila že 20. oz. 21 maja v Frankfurtu, si je nekdo - carina, vsaj glede na to, kako je bil kovček premetan - vzel cel teden časa, da je kovček predvčerajšnjim zvečer prišel v Ljubljano. 


No, vsaj vsebina ni preveč zmečkana. Guess nobody deserves a mercy shot for now. But the list is long, anyway.

torek, maj 27, 2008

O ukradenem avtu, izgubljeni prtljagi in še čem

Po tem, ko so mi z letalske družbe sporočili, da še vedno niso našli kovčka z mojimi darili in ostalo Klemnovo vsebino - pa čeprav sem iz ZDA po zapletih, prišel če 10 dni nazaj - me je ob vhodu v garažo čakal šok. Avto imam vedno parkiran ob velikem terencu, tokrat pa je bilo videti samo sosedovega terenca.

Popolnoma prepričan, da sem avto parkiral pravilno, ker sem bil med zadnjimi v vrsti, sta bili samo dve možnosti - da so mi avto ukradli, kar je ob vseh dražjih v garaži zelo neverjetno, ali pa da je nekdo parkiral narobe. Na srečo je bila slednja opcija pravilna.

O zasliševanju na javnem - nikjer ni znaka, da je zasebno - parkirišču, če sem prebivalec, pa tokrat ne bi. Če začnem naštevati vse tegobe danajšnega dne, bi trajalo predolgo.

Pa še pomlad me je začela dajati. Ob razgledu, ki se ponuja, tako ali tako ni nič čudnega.

ponedeljek, maj 26, 2008

Učinkovitost

Zadnjih nekaj dni od dopusta pridno spet nabiram kilometre na presneto temnem PST-ju (pomlad je svoje naredila v nekaj tednih, ko me ni bilo), da malo nadoknadim zaostanek iz Bostona, kjer mi je lenobi uspelo samo trikrat teči - čeprav, letni načrt mi je uspelo narediti ravno prejšnji teden. Posledično imam zaradi tega ogromno energije, kar se najbolj vidi v povečani storilnosti ali po domače, stvari čedalje manj prelagam na jutri.


Poleg vseh bizarnih malenkosti se mi je danes uspelo kljub včerajšnji skepsi prijaviti na Blogres. Zato tudi ikona Macbook Proja ob strani - v spomin na presneto srečo na naši carini po vsem tem. Vsaj nekaj.

No, mogoče mi pa celo uspe obdelati kakšno sliko danes... Čeprav 550 se sliši grozno veliko.

sobota, maj 24, 2008

Prekletstvo RSS readerjev ali Blogres da ali ne

Že tako malo ali nič časa, ki mi ga zadnje čase ostaja, je potem okupirano z idejo, da bi šel na Blogres - vsaj v soboto, ker dopust je zadnje čase kriza.


Če že vsi toliko pišejo o tem... 

sreda, maj 21, 2008

Ko špekulacije postanejo javne

Direktorja Ljubljanskih lekarn zaradi njegovega populizma, nestrokovnosti in kvarjenja ugleda stroke, katere niti predstavnik ni, kot je razvidno iz več zapisov, ne odobravam. Pred nekaj dnevi pa je v javnost prišla informacija, ki je na strokovnih srečanjih krožila med udeleženci že nekaj mesecev.


V Financah tako zasledimo, da "Jaklič denimo za 12 obiskov zastopnika farmacevtske družb po pol ure zahteva plačilo 10 tisoč evrov, oziroma 1.667 evrov na uro". Številka je naravnost absurdna, in četudi se jo razlaga s časom, ki ga obisk farmakoinformatorja pobere kadru, pretirana. Gre samo še za en prikaz dejstva, da njegovo imenovanje ni nič drugega kot nadaljevanje miniranja temeljev in ugleda stroke. Sicer nisem prepričan, kaj je bil točen povod, da se je mlademu japiju farmacija zamerila, vendar je na poti do njenega poskusa razvrednotenja precej vztrajen. Če bi takšno mero stamine uporabil vprid končnemu uporabniku, bi njihove poslovalnice postale oaza bolne in ne tako bolne populacije. Vendar žal bolj pomembno subtilno dirigiranje smiselnosti preferiranja določenih izdelov ali znamk z metodo korenčka in palice gospodu direktorju pobere preveč časa.

Vse to zgolj z namenom, da bo poslovanje na koncu leta rekordno in da bo takšna tudi njegova nagrada. Oziroma, če ne uporabim cinizma, z namenom najvišjega možnega zadovoljstva pacienta. Ja, gospod Jaklič je kot svetilnik sredi morja temnih oblakov, ki so se zgrnili nad stroko.


petek, maj 16, 2008

Odisejada iz Bostona v Evropo

Boston international, 15.5.2008 17:05 local time

Tale zapis zna biti plod preveč dolgih ur na letališčih in posledično tudi bolj kronološkega stila. Pa da ne bom takoj začel s težavami in dilemami na letališčih, še nekaj o Washingtonu.

S Klemnom sva imela recimo precej sreče, kar se vremena tiče. Ker je bilo cel teden napovedano slabo vreme, je bil skoraj mali čudež, da je bilo dva od treh dni v DC-ju celo sonce ali pa vsaj da ni deževalo. Prvo presenečenje, ki ga DC ponudi, je neverjetno lepa, čista, pregledna in hitra podzemna železnica. Res je, da so jo začeli graditi nekje pred 30 leti in da so bili zadnji odseki končani pred par leti, vendar gre pohvala vseh, ki jo vzdržujejo. Za razliko recimo od New Yorka.

Drugače se DC-ju pozna, da je prestolnica, ker je lep, čist in urejen. Predsednik naju sicer utegnil pozdraviti, ker je bil odsoten (na srečo, verjetno), so pa na ogled pustili vse velika spomenike na osi pod Belo hišo. Presenetljivo sem ugotovil, kako so dejansko Kapitol, Washingtonovo in Lincolnovo obeležje oddaljeni. Kamera res pokaže drugače, je pa recimo sama Bela hiša veliko manjša, kot nam jo želijo pokazati.

Omembe vredno je tudi (ja, res je) pokopališče v Arlingtonu. Veliko, negovano, sicer polno patritizma, ampak ne pretirano. Evropejci imamo velikokrat marsikaj povedati o tem, kako so Američani ponosni na svojo državo, vendar ne bi bilo slabo, da bi se nekaj tega navzeli tudi sami. Potem sem prepričan, da ne bi imeli težav s tem, kjer poteka meja s Hrvaško - ker bi bila nekje pri Reki.

Toliko za sedaj o Washingtonu, treba se bo posvetiti sedanjim problemom. Samo še ena opazka o majhnosti sveta. Včeraj sem se vračal od Luke - ki mi je prijazno razkazal MIT-jevo Stato, da ne naštevam vse, hvala, Luka, ker vem, da tole bereš - in se na nabito polni podzemni iz Harvarda mladeniča poleg mene pogovarjata o varnosti nogometnih tekem v Evropi. Ponavadi se sicer ne vpletam v pogovore, tokrat pa sem se, in kot se je izkazalo, kavkazijsko izgledajoč od mladeničev je bil Slovenec, trenutno na Harvard kolidžu. Res je majhen svet in Evropejci smo razseljeni po celem svetu - tako da ni ravno primerno koga v (pol)domačem jeziku kjerkoli pošiljati v njihov izvor.

Boston international, 15.5.2008 17:26 lokalnega časa.

Že od zjutraj sem imel tisti "gut" občutek, da bo nekaj narobe. Ali da bom zamudil na let, ali da bom imel preveč prtljage ali pa da bo nekaj drugega. No, prvo se ni zgodilo, se je pa Lufthansa rahlo usekala in je prebukirala let. Ker nekako nisem vezan na čas, mi je bilo rahlo žal, da nisem imel samo majhnega kovčka (ustrezne teđe, seveda) in torbe s prenosnikom in fotoaparatom, ker je družba ponujala 600 evrov, prenočišče v Hiltonu in še določene zadeve, če bi ostal dodaten dan v Bostonu, Ker sem na žalost otovorjen ko mula, pa še seveda prtljage sem imel rahlo preveč, nekako ni zneslo. Ne bi bilo pa slabo.

Tako da sedaj sicer čekiran čakam na, vendar je moj sedež nekje v zraku, tako kot moj let v Ljubljano - čeprav, zamujamo tri ure in med letoma imam skoraj pet. Človek res mora biti blazno fleksibilen zadnje čase. Nadaljevanje sledi.

Frankfurt international, 16.5.2008 10:42 lokalnega časa

Kljub temu, da so mogoče na začetku leta v Bostonu imeli rahle težave, se je Lufthansina nemška natančnost izkazala. Let je bil res hiter, tako da smo v Frankfurt prispeli prej, kot je bilo predvideno, vseeno pa sem zamudil moj let v Ljubljano. Ampak, kot bi rekel Klemen, saj si v Evropi in bo kar držalo. Let to mi res časovno ugodno prebukirali čez Muenchen, bo pač še en let več.

Na letalu se mi pa kar nekako ni dalo nič napisati, verjetno zaradi tega, ker sem se celo solidno naspal. Star recept, ki sem ga prvič preskusil lani na poti v Hong Kong, je spet deloval. Kozarček ob kosilu in kozarček potem, nizek pritisk in nizka vlažnost poskrbita, da gre res skoraj takoj v glavo. S tem mislim, da je moja potovalna odisejada končana. Slike po izkušnjah čez kakšnega pol leta, če bo čas. Lahko pa tudi prej.

Preko Muenchna in Brnika nazaj domov. Sedaj čakam samo še na spanje. 16.5.2008 20:01 lokalnega časa.

petek, maj 09, 2008

ZDA, drugič

Za nekoga, ki ima vse možnosti za objavljanje na spletu in še recimo kolikor toliko časa, sem presneto len. Ampak dopust je pač čas, ko ni potrebno slediti vsakodnevni rutini - kot da recimo redno pa objavljam kaj bolj redno. 


Kaj se je torej zgodilo od zadnje objave. Šel sem v New York in bil skoraj malo razočaran. Saj ne, da recimo Peta Avenija, Centralni park in nekateri deli downtowna niso lepi, ampak v celoti je Manhattan ena kopica nametanih nebotičnikov, ki se mešajo s stavbami irskega in nizozemskega sloga.

O cenah v ZDA in dejstvu, da mi gre res močan evro zelo na roko, ne bi, samo kot zanimivost. Za pot od Bostona do New Yorka sem vzel enega od lokalnih ponudnikov, in celotna pot me je stala 20 evrov  v obe smeri. S tem, da gre za celotno pot okoli 700 km. Ne verjamem, da bi se lahko pri nas dobilo kaj podobnega, razen mogoče vlaka.

Toliko spet za sedaj, preden odrinem v Washington.

Lokalni čas: petek, 9.5.2008 11:30
Zadnji Starbucks: grande cream based Java chip, številka že previsoka

nedelja, maj 04, 2008

Prvi vtisi

Treba je priznati, da je recesija lahko prav zanimiva stvar. Če imaš plačo v evrih in če se nahajaš v deželi, ki ima trenutno zelo podcenjeno valuto. Res pa je, da se potem človek vpraša, kako to, da je vse v Evropi tako blazno drago.


Vsem opozorilom navkljub je bila pot do Združenih držav popolnoma neproblematična. Nobenega strogega preverjanja vnosa na letalo, dvojne kontrole ali ostalih zadev, s katerimi so nas polnili mediji še nekaj časa nazaj. Še zloglasna imigracijska služba se je izkazala za povsem človeško in veliko bolj toleratnto in manj natančno kot recimo avstralska.

Res je, da je menda Boston veliko bolj prijazen in človeški kot ostala Amerika in kar verjamem. Ker se človek počuti kot doma oz. na trenutke celo bolj. Prvi dan celo nisem videl pregovorno "postavnih" ameriških dam, ljudje so prijazni in ustrežljivi in nikjer ni videti bojazni, ki so jo spet hoteli prikazati mediji. 

Toliko za danes, ker sta bila zadnja dva dneva precej dolga in današnji še precej vetroven - vsaj na morju, kjer so nam kiti pripravili slabemu vremenu navkljub lepo predstavo. Slike, če je kakšna uspela, kasneje (saj se spomnite, kdaj je bil London objavljen, ane).


Lokalni čas:  1:25 4. maja
Zadnji nakup v Starbucksu: grande cream based Java chip