ponedeljek, avgust 04, 2008

Samodestrukcija

Včasih imam občutek, da v meni "živita" dve popolnoma neodvisni polovici. Zadnjih nekaj mesecev je racionalna, disciplinirana in stroga osebnost, prevladala. Ta stroga polovica, ki je me ne glede na vreme in uro spravila na tek, sicer ista polovica, ki ni našla energije, da bi menjal službo, je skoraj podlegla mesec dni nazaj. In dokončno z velikim truščem padla prejšnji teden ter pustila na oder zenovsko, iracionalno in emocionalno.


Vendar življenje ne bi bilo to, kar je, če ne bi zmešalo zmede. Bivanje na asimptoti je popolnoma samozadostno, dokler ti lokalni maksimum ne pokaže, da je limita življenjske funkcije neskončnost. Ali pa prekinitev celičnega dihanja na (nas) realiste . Zen in trdo pristajanje na tleh nekako ne sodita skupaj in na srečo je čas tisti filter, ki vsaj malo zabriše meje. 

Za človek v času, ko so meje jasne med idejami in realnostjo in ko že v osnovi dela stvari, ki jih prej ni - in so osnovni izvor celotne situacije (namesto se izogibam termina problem), rahlo popusti zavore ustaljenosti. In gre po pol leta v kino, ad hoc. Ali gre, tako tudi prej enkrat na mesec, teč ob pol dveh zjutraj. Načrte je pač potrebno izpolniti.

In tako mi globoka introspekcija pove, da bom ta teden spet uničeval tekaške čevlje na PST-ju skoraj vsak dan. In da mi v službi ostaneta samo dve možnost. Apatična depresija, kombinirana z neobičajno prijaznostjo do pacientov - ker jih bom ta teden verjetno res razumel ali pa nemogoča sitnost do sodelavcev, kombinirana z naveličanostjo in konstantnim pogledovanjem na uro. 

Ta teden bo brez dvoma destruktiven*. Najraje bi naredil system restore na višek zenovske faze nekje v sredo okoli pol devete. Zelo nerad sem siten do samega sebe in predvsem ljudi, ki za mojo sitnobo niso krivi - torej nisem rad siten sploh. 

In ja, skrajni čas je, da spet objavim kakšno sliko. Jih imam nekaj na zalogi, samo še čakajo čarobni Lightroom touch.



*Sicer se menda redko motim, samo tokrat upam, da se.

2 komentarja:

Karmen pravi ...

Dobro je, da zmoreš samorefleksijo. In nikoli niso stvari samo črno bele, v beli je npr. cela mavrica.

Tomi pravi ...

Tale samorefleksija je zgolj posledica - že videnih vzorcev. Izkušnje so lahko najbolj kruta stvar.

Sicer je pa vse za nekaj dobro, da teden se bo veliko naredilo, potem bo pa življenje steklo naprej.