nedelja, oktober 26, 2008

Po prvi uradni desetki

Danes sem tudi uradno pretekel desetko, nekaj, za kar bi moj osnovnošolski športni pedagog včasih gotovo dal roko v ogenj, da je nemogoče. In sem zelo zadovoljen, ne samo s časom, ki je bil boljši, kot sem pričakoval, ampak zaradi splošno prijetno preživetega dne.

Za čas se sicer lahko verjetno zahvalim množici, ki te vodi naprej - celo iPod je bil neraben do okoli 7-8 km, za preostanek pa sponzorju, ki se je res potrudil. Nič skrbi za opremo, najet lep lokal "in the thick of things", pa še kolektiv me je res presenetil. Vsekakor so se uvrstili na seznam potencialnih delodajalcev. Sedaj manjka samo še kakšna masaža.

Me pa sedaj zanima, koliko bo ljudi ob vseh nemogočih urah na PST-ju...

ponedeljek, oktober 13, 2008

O kadrovanju, rekreaciji in dokazovanju

Moja karierna situacija me po novem spremlja tudi tam, kjer načeloma ne mislim prav ničesar, se pol in še nekaj ure prepustim, da me vodi telo samo - ker glava pozna že verjetno vsak kamen na poti, med tekom, torej.

Samo po sebi se je zastavilo vprašanje, kako je možno, da za tek (skoraj) nikoli ne najdem izgovora, da ne bi šel, prej obratno. Vedno najdem razlog, da grem. In če razumem, da je bila motivacija do prvega letnega cilja (ki je, mimogrede, sedaj še 1,5x presežen) močna, ker samemu sebi težko odpustim, da določenega cilja ne dosežem, gre sedaj za čisti presežek in užitek.

In spet se sama po sebi postavi analogija, kje pa potem je razlika, da me pri rekreaciji - ki bi jo dosti ljudi označilo za muko, nepotrebno in potrato časa - ne ustavi skoraj nič, ko pa bi lahko konkretno izboljšal svoje finančno stanje in osebno zadovoljstvo, pa ni prave motivacije.

Pustimo ob strani dejstvo, da mi sploh ne gre tako slabo in da večina prav tako vsaj nekaj časa preživi in nabira izkušnje na manj priljubljenih delovnih mestih v stroki, in da je trenutno glavna motivacija za menjavo nepriznavanje poraza in izogibanje neprijetnim vprašanjem, na katere nimam odgovora. Kljub temu, da je bila večina krvi v vitalnih organih in mišicah, so možgani brez težav našli odgovor. Pri rekreaciji sem odvisen samo od sebe. Sam pogledam skozi okno ter vidim, ali pogoji so znosni (in načeloma, razen izjem, so), sam ocenim, kaj pravi radarska slika padavin, in v končni fazi, samo od moje pripravljenosti je odvisno, ali bom na cilj prišel kot načrtovano ali ne.

V drugi situaciji pa me obdaja oblak pro et contra nefiltriranih informacij, katerih kredibilnost ni vedno neizpodbitna. Kadrovik, vodja oddelka in v končni fazi vodja firme, ki lahko ima slab ali dober dan. Da je slika popolna, pa še kompetitivni agonisti in kanček snobovstva. Enostavno preveč neznank in premalo povezav med njimi, da bi se jih dalo povezati v enačbo, ki bi imela analitsko rešitev. Obstaja samo numerična, zanjo pa se ve, kako se razreši.



Če bi vsaj del energije, ki jo potrošim, da pokažem, da se nečesa ne da narediti, vložil v rešitev problema, tega verjetno ne bi brali.

Reblog this post [with Zemanta]