ponedeljek, oktober 13, 2008

O kadrovanju, rekreaciji in dokazovanju

Moja karierna situacija me po novem spremlja tudi tam, kjer načeloma ne mislim prav ničesar, se pol in še nekaj ure prepustim, da me vodi telo samo - ker glava pozna že verjetno vsak kamen na poti, med tekom, torej.

Samo po sebi se je zastavilo vprašanje, kako je možno, da za tek (skoraj) nikoli ne najdem izgovora, da ne bi šel, prej obratno. Vedno najdem razlog, da grem. In če razumem, da je bila motivacija do prvega letnega cilja (ki je, mimogrede, sedaj še 1,5x presežen) močna, ker samemu sebi težko odpustim, da določenega cilja ne dosežem, gre sedaj za čisti presežek in užitek.

In spet se sama po sebi postavi analogija, kje pa potem je razlika, da me pri rekreaciji - ki bi jo dosti ljudi označilo za muko, nepotrebno in potrato časa - ne ustavi skoraj nič, ko pa bi lahko konkretno izboljšal svoje finančno stanje in osebno zadovoljstvo, pa ni prave motivacije.

Pustimo ob strani dejstvo, da mi sploh ne gre tako slabo in da večina prav tako vsaj nekaj časa preživi in nabira izkušnje na manj priljubljenih delovnih mestih v stroki, in da je trenutno glavna motivacija za menjavo nepriznavanje poraza in izogibanje neprijetnim vprašanjem, na katere nimam odgovora. Kljub temu, da je bila večina krvi v vitalnih organih in mišicah, so možgani brez težav našli odgovor. Pri rekreaciji sem odvisen samo od sebe. Sam pogledam skozi okno ter vidim, ali pogoji so znosni (in načeloma, razen izjem, so), sam ocenim, kaj pravi radarska slika padavin, in v končni fazi, samo od moje pripravljenosti je odvisno, ali bom na cilj prišel kot načrtovano ali ne.

V drugi situaciji pa me obdaja oblak pro et contra nefiltriranih informacij, katerih kredibilnost ni vedno neizpodbitna. Kadrovik, vodja oddelka in v končni fazi vodja firme, ki lahko ima slab ali dober dan. Da je slika popolna, pa še kompetitivni agonisti in kanček snobovstva. Enostavno preveč neznank in premalo povezav med njimi, da bi se jih dalo povezati v enačbo, ki bi imela analitsko rešitev. Obstaja samo numerična, zanjo pa se ve, kako se razreši.



Če bi vsaj del energije, ki jo potrošim, da pokažem, da se nečesa ne da narediti, vložil v rešitev problema, tega verjetno ne bi brali.

Reblog this post [with Zemanta]

2 komentarja:

Anonimni pravi ...

sosed
zdej je konec enega poglavja
zdej imas spet cas za iskanje sluzbe;) zdaj, ko ni vec velikega T v tvojem zivljenju, hihi

Tomi pravi ...

V ponedeljek sem celo bil na enem razgovoru. Sicer nekaj, česar ne bi delal, ampak tako, da ne padem iz forme ;-)