Po prvi uradni desetki

Danes sem tudi uradno pretekel desetko, nekaj, za kar bi moj osnovnošolski športni pedagog včasih gotovo dal roko v ogenj, da je nemogoče. In sem zelo zadovoljen, ne samo s časom, ki je bil boljši, kot sem pričakoval, ampak zaradi splošno prijetno preživetega dne.

Za čas se sicer lahko verjetno zahvalim množici, ki te vodi naprej - celo iPod je bil neraben do okoli 7-8 km, za preostanek pa sponzorju, ki se je res potrudil. Nič skrbi za opremo, najet lep lokal "in the thick of things", pa še kolektiv me je res presenetil. Vsekakor so se uvrstili na seznam potencialnih delodajalcev. Sedaj manjka samo še kakšna masaža.

Me pa sedaj zanima, koliko bo ljudi ob vseh nemogočih urah na PST-ju...