Sadjarstvo pri Medvedu

Pri Medvedovih doma so že od časov, ko je gozd bil še mlad in zelen, imeli sadjarstvo. Zato so vsi mladi medvedje iz družine hodili v medvedje šole, kjer so jih naučili vse o sadju, na koncu pa so pred pisano komisijo, ki so jo sestavljali jež, veverica in izkušen stari medved, opravili še izpit. Potem so bili mladi medvedi pripravljeni, da bodo vsem živalim, ki si bodo zaželele sadja, znali izpolniti njihove želje.

Bila je lepa jesen in drevje je bogato rodilo. Vse živali od daleč in blizu so prišle k Medvedovim po sadje ali samo nasvet, kaj narediti s sadjem, ki so ga že kupili drugje, zato so imeli mlad, lep medved in dve medvedki polne roke dela. Mama medvedka jih je opozorila, da naj delajo počasi in natančno, posebej pa naj bodo pozorni na živali, ki bi želele iz njihovega sadja marmelado. Priprava marmelade namreč ni tako enostavna kot jemanje sadja iz zabojev, poleg tega pa so bili daleč naokoli še edino sadjarstvo, ki je sploh delalo marmelade, sokove in podobne izdelke iz sadja. Ker priprava marmelade terja čas, pozornost in natančnost, jim je zabičala, da naj se z živalmi dogovorijo, kdaj bi pripravljene dobrote prišle iskat. Ker samo tako bodo lahko ravno takšne, kot jih želijo, četudi bi se pokazalo, da se je vmes prikradla kakšna gnila hruška.

Medved in ena medvedka sta upoštevala mamo, druga medvedka pa je na vsak način hotela, da bi živali imele najrajši njo in je preslišala nasvete mame medvedke. Živali so še v večjem številu hodile po sadje in vedno več marmelade k Medvedovim, in ker je druga medvedka vedno ustregla njihovim željam, sta prva medvedka in medvek imela vedno več dela, celo toliko, da je morala pomagati mati medvedka. Vrste so se namreč začele viti mimo vseh meja gozda.

Na srečo so jež, veverica in izkušen star medved ugotovili, da imajo pri Medvedovih tako dobro sadjarstvo, da bi bilo škoda, če ne k njim v šolanje poslali še drugih nadebudnih medvedov. V času, ko so se vrste vile do roba gozda, so kmalu čedalje bolj razvajene živali hotele vedno več marmelade, sokov in ostalih proizvodov in to čimprej, so tako nadebudni mladi medvedi cele dneve samo še kuhali marmelado, stiskali sokove in lupili sadje. Da bi poslušali mladega medveda in medvedki, kako se posamezni živali najbolje svetuje, katero sadje potrebuje, pa že skoraj ni bilo časa.

Potem pa se je zgodilo, da so ostali v sadjarstvu na višku sezone brez mladih nadebudnih medvedjih vajencev, druga medvedka pa je ohlačala v sosednji gozd. Mladi medved, prva medvedka in medvedja mama so se utapljali v željah razvajenih živali. Na koncu se skoraj ni več dalo razločiti, kdo je hodil v medvedje šole in kdo o sadju več ve. 

Nauk: Marmelada je najboljša, ko se umedi. Zato si nikoli ne naredi medvedje usluge.

The clouds inside my head

Moji trenutni občutki v glavi so podobni tem majskim oblakom nad Washingtonom. Na srečo obstaja zelo enostavna "rešitev" - ignoriranje problema. Tek. Takoj sedaj. Brez statistike. Brez iPoda.

Presenečenja

V službi opažam, kako predvidljivi in ponovljivi postajajo ljudje. Vedno bolj se mi zdi, da srečujem ene in iste ljudi, ki imajo vedno ene in iste težave. Kljub temu, glede na okoliščine in zakonitosti človeške družbe, nekaj povsem normalnega.

Večje presenečenje človek doživi, ko po tretjem mimohodu stopi v trgovino, kjer sicer vedno v času razprodaj kupi določen artikel, in ugotovi, da tudi sam ni imun na ukalupljanje. V mojem primeru gre za to, da se ne morem upreti srajcam, in ker podpiram slovensko industrijo, si vedno privoščim kakšno. In ker me pot zaradi določenih razlogov zadnje tedne večkrat pelje mimo določenega ministrstva, sem bil ta teden že tretjič v okolici. In tokrat sem za razliko od včeraj podlegel.

Pravi element suspenza je to, da me je ob vstopu čakala prava srajca prave številke, in da sem kasneje izvedel, da me je čakala že od včeraj. Ljudje imajo očitno dober spomin - kar sicer velja tudi zame, ker sem se spomnil debate od lanskega leta - in občutek, kaj komu paše.

Pa naj se kdo reče, da so osebni stilisti dragi.

Tokrat pa ni dežurnega krivca

Po Blogresu in Nestu 2008 mi je postalo precej jasno, da z neba ne bo nič padlo samo. Če hočem v resnici zadnji odstavek enega daljnega zapisa, bo potrebno pljuniti v roke. Denar mogoče res leži na cesti, problem je samo, da nihče ne pokliče in ga ponudi.


Škoda, da za to ne morem objektivno obtožiti premierja.

Žalostna resnica dneva

Zakaj si je Janša ogledal prizadeta območja v zadnjem neurju?

Nesreča nikoli ne pride sama.

Tepež in prisilno delo

O vandalizmu, svojem mnenju o njem in o tem, kako se ga da lepo izkoreniti, sem tako ali drugače že pisal. Zadeva je blazno preprosta. Najprej, kot to počnejo v recimo Singapurju, zlikovca pod zdravniškim nadzorom lepo fino premlatiš, tako da poka koža. Potem - kot je v navadi v ZDA in še kje, istega zlikovca, ko si poliže rane, pošlješ na opravljat družbenokoristna dela - recimo negovanje nepokretnih, odstranjevanje smeti in posledic lastnih dejanj, jaz pa bi dodal še kakšen mesec ali dva fizičnega dela v obratu, ki proizvaja to, kar je uničil. Recimo lopatenje peska in proizvodnja apna za vse, ki grafitirajo, kakšna metalurška izkušnja za uničevanje ograj, znakov in podobnega. Potem bi marsikdo razmislil, kako in kaj bo naslednjič uničeval.

Zgodilo se je (spet, samo zadnjič je šlo v precej manjšem obsegu), da se je nekdo spravil na avtobusno postajo pred našim naseljem. Neuradno je malo po polnoči skupina treh mladeničev pustila za sabo tole razdejanje:





Da so bili mladeniči na "akcijo" pripravljeni, priča tole:


Sedaj pa naj še kdo reče, da si ne zaslužijo poštenega mlateža in počitnic nekje v steklarni, kjer jim bo namesto na plaži vroče ob talilnih pečeh...

Pribijanje na križ

Kot sta oba moja bralca že verjetno opazila, do večine naše vlade in predvsem našega premierja gojim zelo globoka in precej negativna čustva. In predvsem pri slednjem izkoristim kakšno od njegovih številnih političnih napak in ga z veseljem pribijem na križ in javnosti postavim na ogled sredi žgoče Golgote. Vseeno, ne glede na to, da je za stanje v državi v največji meri kriv sam premier in njegov sposoben kabinet (Virant in Turk izvzeta), ne morem verjeti, da lahko komentatorji ob najbolj uradni notranji novici zadnjih dni za odpadanje ometa krivijo prav Janšo in desničarje (ali levico, odvisno od pogleda). Saj je kriv naš predragi premier za slabo finančno in duševno blagostanje, ampak lukenj v omet pa ni šel vrtat.

Sem bil pa danes priča dokazu, da ima država zaradi napačnih in trmastih odločitev vlade, ne glede na to, kaj pravi evropski finančni minister nekaj let nazaj, proračunski primankljaj. Kaj drugega bi namreč, poleg recimo frustracije njunih nadrejenih, da bi MNZ poslal mladega policista in policistko pobirat kazen od nekaj ljudi, ki pred hotelom Slon vozijo po pasu za JPP. Okoli poldneva je bila v mestu že precej vroče, in še dodamo še opozorilni jopič mladine postave, ne vem, kdo se mi je smilil bolj, vsi nesrečniki, ki so plačali kazen, oba javna uslužbenca, ki sta morala izpolniti še kup birokratskih opravil, ali državljani, ki bomo morali tako ali drugače napolniti proračun.

Vendar, če dobro pomislim, desna vlada in vse njene napake spodbudno vplivajo na moje, lastno obnašanje na cesti in splošno. Vozim po predpisih, kupil sem vinjeto - sicer predvsem za to, ker se mi izplača - ker resno me mislim premierju dajati še več denarja, s katerim bo ravnal kot svinja z mehom. In ko se bo jeseni poslovil, naj se kar poslovi z minusom. Upam, da si bodo ljudje to zapomnili.

Globlje v svojem nestrinjanju pa ne bi šel - čeprav bi lahko. Mogoče kdaj drugič.