Tri muhe na en mah

Praznični petek je dajal vedeti, da bo ta podaljšan vikend eno lenobno poležavanje doma, začinjeno z današnjim tekom na Bledu. Vsaj do okoli pol četrte. Potem pa se je začel pravi "ljubljanski" vikend.

Ker je glava bila pripravljena na skok na morje, je terjalo samo provokativno iskro, 20 minut za hitre priprave in okoli 45 minut od Brda do Izole (človek v takih primerih enostavno mora oboževati predvolilna darila v obliki vinjet). Vreme sicer ni kazalo nekega navdušenja, je pa zato prvo od presenečenj skoraj uspelo - človek enostavno mora sovražiti tipsko gradnjo starih obmorskih mest, čeprav kakšen "haustor" v dežju pride še kako prav.

Spet delno je uspelo tudi drugo presenečenje (malo iz legitimnost in precej iz lagodnosti). Eno nevihtno noč, eno plezanje po piranskem obzidju, eno precej razburkano morje, v katerega si nihče (avtor izjema) dolgo časa ni upal, dva pika meduz, ena na kamnih porezana dlan in nekaj lepih sončnih opeklin (od jutri naprej bo Bepanthol moj najljubši prijatelj, sedaj je olivno olje v belobazi) ter skoraj natančno en dan kasneje od provokacije sem sicer bil spet na poti v Ljubljano, ker na Bled nekako nisem želel neprespan.

Da sta teorija in praksa dve zadevi, se ve, ampak mi je zjutraj kljub 4 uram spanja uspelo vstati prej kot kadarkoli med tednom, odteči Blejsko šestico, preskusiti, če je jezero še vedno mokro in v realnem času biti nazaj v Ljubljani. Kjer, sem, namesto, da bi šel spat - kar bi v končni fazi prijalo - raje šel na sprehod.

In Ljubljana je bila pravo nasprotje nekaj zadnjih vikendov. Napol prazna, zelo umirjena, celo nekaj parkirišč v samem centru je bilo nezasedenih. Najbolj me je presenetila počiščena Trubarjeva, kjer je mestni oblasti uspelo odstraniti vse nadležne grafite. Pa tudi loža ob Ljubljanici niti ni tako napačna pridobitev. In "horse" še vedno zelo tekne.


Nekako se glede tega vikenda res ne morem pritoževati.

Preko Črnivca do Kamniške Bistrice

Ker obljuba dela dolg in ker mi je ta teden tako usojeno narediti skoraj vse, za kar v prejšnih nisem imel časa, mi je po dolgem času uspelo najti in objaviti več kot kakšno posamično fotografijo. Kot se za družinske izlete spodobi, se je vsem mudilo, zato časa za kvalitetno slikanje ni bilo na pretek, samo celo meni jih je nekaj všeč.

Torej, na kratko.

V Tiroseku nas je pričakalo opustošenje naravne katastrofe izpred nekaj tednov. V živo izglede vse skupaj še veliko bolj grozno kot v resnici.


Mojstri v debati - gospod na sredini je namreč lastnik lesarske delavnice, ki se ukvarja z izdelovo smrekovih miz. Samo pod hišo je vihar podrl za okoli 2000 m3 smrekovine, je povedal.


Pri izviru Kamniške Bistrice.


In nenazadnje, nenagradno vprašanje - kaj in kje je posneto tukaj?


Ostale slike v galeriji.

Samodestrukcija

Včasih imam občutek, da v meni "živita" dve popolnoma neodvisni polovici. Zadnjih nekaj mesecev je racionalna, disciplinirana in stroga osebnost, prevladala. Ta stroga polovica, ki je me ne glede na vreme in uro spravila na tek, sicer ista polovica, ki ni našla energije, da bi menjal službo, je skoraj podlegla mesec dni nazaj. In dokončno z velikim truščem padla prejšnji teden ter pustila na oder zenovsko, iracionalno in emocionalno.

Vendar življenje ne bi bilo to, kar je, če ne bi zmešalo zmede. Bivanje na asimptoti je popolnoma samozadostno, dokler ti lokalni maksimum ne pokaže, da je limita življenjske funkcije neskončnost. Ali pa prekinitev celičnega dihanja na (nas) realiste . Zen in trdo pristajanje na tleh nekako ne sodita skupaj in na srečo je čas tisti filter, ki vsaj malo zabriše meje. 

Za človek v času, ko so meje jasne med idejami in realnostjo in ko že v osnovi dela stvari, ki jih prej ni - in so osnovni izvor celotne situacije (namesto se izogibam termina problem), rahlo popusti zavore ustaljenosti. In gre po pol leta v kino, ad hoc. Ali gre, tako tudi prej enkrat na mesec, teč ob pol dveh zjutraj. Načrte je pač potrebno izpolniti.

In tako mi globoka introspekcija pove, da bom ta teden spet uničeval tekaške čevlje na PST-ju skoraj vsak dan. In da mi v službi ostaneta samo dve možnost. Apatična depresija, kombinirana z neobičajno prijaznostjo do pacientov - ker jih bom ta teden verjetno res razumel ali pa nemogoča sitnost do sodelavcev, kombinirana z naveličanostjo in konstantnim pogledovanjem na uro. 

Ta teden bo brez dvoma destruktiven*. Najraje bi naredil system restore na višek zenovske faze nekje v sredo okoli pol devete. Zelo nerad sem siten do samega sebe in predvsem ljudi, ki za mojo sitnobo niso krivi - torej nisem rad siten sploh. 

In ja, skrajni čas je, da spet objavim kakšno sliko. Jih imam nekaj na zalogi, samo še čakajo čarobni Lightroom touch.

*Sicer se menda redko motim, samo tokrat upam, da se.

Nevihta

Kot smo navajeni iz narave, zadnje čase divjajo nevihte "rdeče" stopnje.  Po oblakih v moji glavi, sta trenutno obe hemisferi prekriti s težkimi sivimi oblaki, pod katerimi divja strašna nevihta.

Spet potrebujem tek. Ene zadeve se pač nikoli ne spremenijo. Oz. več njih.

Life really never can be simple. Vsaj zame ne.