ponedeljek, oktober 05, 2009

Dogma recesije

Recesija je. Za razliko od veliko ljudi, ki verjamejo vsem, kar jim natvezijo, je to edina dogma, ki ji tudi sam brezpogojno verjamem. Kljub dejstvu, da me kot naravoslovca do kosti le stežka kdo spelje na led, ker vedno želim preveriti, če so "dejstva", ki mi jih kot razloge, zakaj se nečesa ne da storiti, navajajo drugi, če ne drugače, vsaj teoretično, je omenjeni zgoraj navedeni stavek tisti, ki tudi v meni vzbudi določeno strahospoštovanje in popolnoma ubije željo, da bi sploh preverjal, če je možna kakšna rešitev, kaj šele, da bi jo izvedel. In kaj me je pripeljalo do tega spoznanja?

Krivda leži v stavku, ki mi je skoraj cel dan, predvsem pa vseh slabih 45 minut, ki sem jih ravnokar potreboval za večerni tek, odmeval po glavi. Namreč na enem od laičnih arhitekturnih in urbanističnih forumov, ki jih kot hobi obiskujem, sem zasledil stavek tole: "Občutek dobivam, da je kapitala kolikor hočeš, samo da cel svet čaka, da bo nekdo rekel "konec krize" in vsi se bodo iz nizkega štarta zapodili." Sam sicer ne vem, kakšno je stanje na področju kreditov, sem pa preko lastnih spoznanj ugotovil, da se lahko ta vzorec aplicira na več sfer življenja in dela.

Kmalu bodo minila tri leta pri trenutnem delodajalcu in več okoliščin mi daje vedeti, da počasi prihaja čas, ko bo potrebno prekiniti vezi in poiskati nove karierne izzive (vse tri zadnje besede bi sicer lahko skoraj dal v oklepaje). In kljub temu, da spada farmacija med eno od področij, ki jih recesija ni prizadela, tudi sam čakam, da se bo v medijih pojavila dobra novica, da je recesije konec. Kar je v bistvu popolnoma nesmiselno, ker podjetja ne glede na splošno atmosfero glede na lastne potrebe iščejo kader. In čeprav je opaziti nekaj manj razpisov, je to verjetno posledica tega, da je precej ljudi zaznalo, da se bo kadrovski "pool" psihološko zmanjšal in tu našlo priložnost. Kot sem nekje omenil, je naš kolektiv v času recesije zapustilo več ljudi kot prej v času konjunkture.

Kakorkoli, večina čaka na novico, da je recesijska pošast premaga, kar samo po sebi zastavlja še eno vprašanje. Zakaj bi lastniki kapitala, ki so povečini tudi lastniki medijev, sploh naredili tako nesmiselno potezo, da bi objavili konec recesije? Ta je namreč ne samo razlog, ampak predvsem dober izgovor in način, kako obvladovati večino. Prej ali slej se bo gospodastvo pobralo, dobički se bodo vrnili na stare vrednosti, in če lahko ljudi še vedno prepričujejo, da so časi slabi, bo tako zanje ostalo več smetane. Efekt, ki so ga ustvarili mediji, je namreč dodobra pokoril večino. Postalo je samoumevno, da se ukinjajo določeni privilegiji, vse v duhu recesije. Javni sektor bo recimo precej mirno požrl dejstvo, da se bo odrekel kar polovici uskladitve, vse v duhu recesije. Da odpovedovanja stimulaciji, izobražavenju in še čemu ne omenjam, vse v duhu recesije. Upokojenci bodo recimo hočeš nočeš doživeli zamzrnitev pokojnin, vse v duhu recesije. In nenazadnje, ljudje so veliko bolj pokorjeni, vse v duhu recesije.

Zato je dejstvo, da velike novice o koncu recesije nikoli ne bomo dočakali, ker bo ali zminorizirana, zavlačevana v neskončnost ali celo soupadala z veliko pomembnejšim dogodkom, ker kapitalu enostavno ni v interesu, da bi se kriza končala. In začaran krog se konča.

Vse, kar nam kot rešitev ostane, so veze in poznanstva.

nedelja, september 06, 2009

Septembrsko spanje

Štiri leta nazaj je september veliko obetal. Diploma, potem pa po načrtovani poti do strokovnega in akademskega naziva. Žal september tri leta nazaj ni kazal več tako rožnate slike. Strokovni naziv se je šele izrisoval, od akademskega sta bila uresničena dva izpita. September dve leti nazaj je sicer skoraj že pozabil strokovni naziv, kajti ta cilj je bil uresničen konec maja, pri akademskem pa je bilo približno enako kot lani. Tako sem lanskega septembra bil že prepričan, da se tisti nesrečni 26.9, paradoksalno neuradno dan slovenske farmacije, nižje že ne more spustiti. In potem je oktobra tudi Slovenijo prizadela recesija, za katero sem marca izračunal, da mi bo oklestila samo okoli 400 € prihodkov. Mimogrede, delodajalec nam je šele nekaj dni nazaj dal v podpis aneks k pogodbi, s katerim se strinjamo (kaj pa nam drugega preostane) z zamrznitvijo plač.

In potem je prišel nesrečen konec poletja 2009, dve odpovedi v kolektivu, ki sta popolnoma spremenili odnose med sodelavci (in mislim, da name delujeta tako posredno kot neposredno), danes pa še predlog vlade, da nam plače znižajo za cca 6, tistim od 30. razreda naprej pa menda celo za 8%. Niti pomisliti si ne upam, kaj bo prinesel september 2010.

Očitno bi bilo res najbolje, da bi celoten september enostavno prespal.

Vseeno je vsota, ki mi jo bosta vzeli recesija in ukrep vlade - ocenjeno na okoli 1000 €, pravi drobiž v primerjavi z vsoto, ki mi jo letno jemlje pasivna politika zaposlovanja in neuresničevanje pričakovanj drugega sektorja. Ta se letno giblje okoli 6 do 8 tisoč evrov. Toliko očitno stane načelnost.

sreda, september 02, 2009

Dolg iz Zagreba




Ostalih nekaj slik je tukaj.

nedelja, avgust 02, 2009

Opozorila

Zadnjič sem bil opozorjen, da sem zadnji zapis objavil že dva meseca nazaj. In to ravno v trenutku, ko sem imel namen napisati kratek zapis o opažanjih iz Zagreba. Česa drugega kot to, da se očitno spreminjam, nisem mogel povedati v zagovor, in bolj kot sem razmišljal o tem, bolj sem ugotavljal, da se dejansko spreminjam.

Med enim od zadnjih tekov sem ugotovil, da se je dejansko spremenil moj pogled na dogodke in stanja, ki so me pred časom precej motila. Čeprav mi je že več ljudi posredno in neposredno potrdilo, da je življenje na dvoru precej prijetnejše kot ono izven, sem se dokončno odločil, da bom ostal zvest svojim načelom in ne bom popustil muham razvajene princeske. Konec koncev je tudi svoboda vrednota, ki ima svojo ceno. Pa dovolj o tem, ker je bilo na to temo tukaj napisanih (in izbrisanih) že precej ničel in enk, hotel sem govoriti o nečem drugem.

Ker nikoli nisem bil pretiran pristaš konformizma, ko mi ta ni ustrezal, sem za obisk prestolnice naše južne sosede izbral dve kontraverzni nasprotji. Dejstvo, da kljub temu, da je Zagreb nam geografsko najbližja prestolnica, tam dotedaj še nisem bil, ter to, da glede na to, kar so nam skuhali naši politiki, predvsem prejšnja vlada, Hrvatje naj ne bi bili pretirano naklonjeni svojim severnih razvitim sosedom. Kar je, po mojih izkušnjah, precej daleč od resnice in tudi slovensko se mi zdi, da ljudje veliko bolj razumejo, kot so v časih, ko je bil Jadran meka slovenskih turistov.

Mestu se vidi, da je začelo svojo pot razvoja po vojni, ki pa je trenutno zelo oviran zaradi precej nezavidljive ekonomske situacije, ki jo doživljata tako realni kot javni sektor. Tako imajo po eni strani nove, moderne tramvaje (lastne izdelave, da denar kroži kontrolirano) in napovednike prihodov na postajah v centru, hkrati pa nikogar, ki bi zbrisal grafite s postaj par ulic stran. Ali pa recimo zgledno urejen Jelačičev in Gornji trg ter res lepe parke s fontanami v središču mesta, v ulice, kamor turisti načeloma ne zahajajo, pa pročelja, ki že desetletja niso videla drugega kot spreje. Bandič se lahko pred Jankovičem tu skrije, kolikor je širok, kar niti ni tako malo.

Najbolj klavrna podoba propadajoče ekonomije pa so vsekakor upokojenci, ki za lastno preživetje pobirajo in prodajajo plastenke. Sicer jih za dober evro morajo prodati 14, vendar se očitno splača. Najprej sem bil presenečen, ko me je starejša gospa na ulici vprašala, če mislim svojo (prazno) plastenko odvreči, ker se mi je zdelo logično, da ja. Potem sem šele ugotovil, v katerem grmu tiči zajec, ko sem se jaz njej zahvalil, ker mi ni bilo treba iskati smetnjaka, ona pa meni, ker sem ji prepustil tisto banalno majhno vrednost. Tako se potem človek navadi na včasih res urejene dame, ki morajo za vzdrževanje svojih (verjetno prevelikih meščanskih) stanovanj v centru po mestu reciklirati, na koncu pa ga ne čudi niti to, da na glavni železniški postajo mine samo par sekund med padcem plastenke v smetnjak in tem, da jo nekdo pospravi v veliko plastično vrečko.

Se pa da z Ljubljano potegniti precej vzporednic. Lokali v strogem centru so prav tako polni turistov in ljudi, ki finančno uspešno plavajo nad površjem, in tudi cene so primerljivo podobne. Celo Ulične svetilke, ki so ekvivalent naših Kraljev ulice, brezdomci podobno (ne)vsiljivo prodajajo za dober evro. In ženske, ki iščejo sočutje s slabo fotokopiranimi izvidi če sploh svojih otrok ter upajo, da bodo ljudje nasedli na glave dokumentov in nazive spodaj podpisanega zdravnika, so kopija ljubljanskih. Ali prej obratno, glede na to, da naše ne govorijo slovensko.

In še beseda o poti. Če niste ravno čustveno vezani na svoje vozilo, je vlak najugodnejša izbira. Za nekaj manj kot 20 €, kot stane povratna karta, ste v dveh urah in pol od centra do centra, vendar se splača imeti nekaj časovne tolerance zaradi zamud in dokaj strogega nadzora na meji. Pet bomb in načrtovan in preprečen atentat naredijo svoje. Je pa vseeno dober občutek na meji, ko organi nadzora samo bežno pogledajo našo osebno, pri ostalih neschengenskih potnikih pa je še vedno čutiti precej nervoze.

Če potegnem črto, sem z izletom zelo zadovoljen. Izbral sem res lep (mogoče sicer malo prevroč, kajti temperatura je dosegla 32 stopinj) dan, in mesto je vredno ogleda. Slike sledijo, upam da kmalu.

nedelja, maj 31, 2009

Evropske volitve 2009

Kljub intenzivnemu toku informacij, s katerim nas zadnjih 14 dni politične stranke prepričujejo, da so ravno one najbolj primerne za zastopanje interesov Slovenije v Evropskem parlamentu, sem prepričan, da je še vedno velik del državljanov, ki za volitve sploh ne vedo, še precej večji pa je delež, ki se jih ne bo udeležil.

Čeprav sam rezultat ne bo imel prav posebnega vpliva na življenje slovenskega posameznika, pa je za razvoj politične scene v prihodnjih mesecih njihov rezultat ključnega pomena. Prvič po ljubljanskih županskih volitvah, volitvah predsednika države in predvsem po lanskih parlamentarnih volitvah se lahko zgodi, da se bo Janez Janša realno, čeprav ne upravičeno, proglasil za zmagovalca. Glede na te tri precej boleče udarce v njegov ego bi to bil odličen obliž na njegovo vse globljo politično rano.

Janša verjetno ni ne dober politik, še manj vodja, je pa odličen demagog, kot se za diplomanta FDV pravzaprav spodobi. Zato ga lahko njegova interpretacija rezultatov v očeh neukega laika prikaže, sploh če bodo veljali kazalci javnomnenjskih anket, kot relativnega zmagovalca. Potrebno se je zavedati, da povprečnih volilcev, ki so se lani naveličani cinizma in arogance takratne vlade v večjem številu kot ponavadi aktivno udeležili volitev, evropske volitve pravzaprav ne zanimajo. Prav tako istega volilnega telesa recesija ni prizadela (v enem od prejšnih zapisov sem ugotovil, da mi bo recesija na letni ravni pobrala okoli 400 €, realno še manj, če pa ne bi bil načelen, pa bi lahko dejansko bil finančno na boljšem kot pred njo) in ne goji neupravičenih zamer do trenutne vlade.

Po drugi strani je povprečen volilec SDS nižje izobražen in/ali slabšega materialnega statusa, predvsem pa verjetno na lastni koži čuti posledice gospodarske krize in neupravičeno za svoje razmere krivi sedanjo vlado, kljub temu, da je ravno prejšnja bila tista, ki je z nepremišljenimi potezami omogočila prosperiranje tajkunov ter pozabila, da je potrebno v času konjunkture misliti tudi na deževne dni. Predvsem pa je, kot pravi konzervativec, politično močno agitiran s strani posvetne in cerkvene avtoritete, in se bo volitev v vsakem primeru udeležil. In ravno ti lahko tehtnico premaknejo na desno.

Sedaj je vsaj tako kot lani ali pa celo še bolj pomembno, da vsi, ki smo lani Slovenijo obrnili na pravo pot, tudi prihodnjo nedeljo izrazimo svojo voljo. V nasprotnem primeru bo Janez Janša spet poln - samega sebe.

nedelja, april 19, 2009

Čiščenje preteklosti

Preteklost je zanimiva zadeva, ki ne samo, da aktivno vpliva na našo sedanjost, ima tudi precej pomemben vpliv na našo prihodnost. Zato je vsake toliko nujno potrebno narediti red med fizičnim, ki se nam nabira v predalih, kljub temu, da je to rahlo dvorezen meč. Pa tokrat ne bom o tem, kako nas določeni predmeti, pa naj gre za kaj oprijemljevega ali samo za trivialne račune ali vabila na dogodke, spominjajo na stvari, ki so bile in jih predvsem sedaj ni. Človek načeloma pač ohrani lepe spomine, razen, ko ugotovi, da je trenutno precej na slabšem, kot je bil. Tako je pač življenje.

Bolj kot sentimentalnost so mi dali misliti - bančni izpiski. Matematika odpove ob dejstvu, da sem imel kot pripravnik s približno 2/3 sedanje plače večje prihranke kot sedaj, ko imam polno, kljub temu, da sedaj realno gledano precej manj izdatkov. Če mi je po diplomi uspelo vsako leto obiskati eno bolj ali manj oddaljeno državo, recimo Avstralijo in Singapur pred dvema letoma, Tajvan in London predlani in Vzhod ZDA lani (in ob tem še izdatno zapravljati), je letos dopust bolj privid, čeprav je od zadnjega minilo že skoraj leto, pa še edino izobraževanje, na katerega nas delodajalec pošlje (plača pa sponzor) se mi je premaknilo na oktober.

Sicer ne mislim nikogar poimensko obtoževati (čeprav je ena oseba objektivno kriva), sta krivca več kot znana. Recesija in splet nesrečnih dogodkov, podrobno opisan v enem od prejšnjih zapisov. Nekaj se bo moralo konkretno spremeniti, čeprav sem počasi že brez idej, na koga vplivati, da bi se stvari popravile.

Bottom line: čiščenje je depresivno opravilo. Splača se ga izogibati.

nedelja, april 12, 2009

Pure simplicity

Življenje je kot Schroedingerjeva mačka - ne nudi nam potrebnih in točnih podatkov v pravem trenutku, zato je vsako dejanje poseganje v škatlo z vsemi posledicami le-tega.

sobota, april 04, 2009

Prispevki ex catedra ali stimuliranje komunikacije

Sobotno prilogo berem zadnje čase precej poredko, in še to bolj kot ne samo takrat, ko gre za članek z področja farmacije ali zdravstva ali pa s tematiko arhitekture in urbanizma. Prispevki so načeloma dobri, vendar pa se pogosto zgodi, da se v določenih aspektih z avtorjem ne strinjam ali pa želim dodatno pojasnilo. Glede na to, da živimo v času informacijske tehnologije, ko je edini sprejemljivi odzivni čas "takoj", me čudi, da ne rečem moti, da avtorji prispevkov zelo redko ali nikoli ne objavijo svojih elektronskih naslovov. Sicer kratko iskanje pripelje do enakega rezultata, ampak grenak priokus ostaja.

Vzgibi za takšno početje mi sicer niso poznani, vendar jih ni težko nekaj našteti. Če se omejim samo na enega - glede na uredniško politiko, ki bralce opozori, da prispevek izraža stališče avtorja in ne uredništva, sklepam, da gre za linijo najmanjšega odpora avtorjev prispevkov. Zakaj bi bilo potrebno ex tempore pojasnjevati svoje besede, če lahko bralcem postavimo virtualno bariero in jim ne omogočimo takojšnje komunikacije. Pisma bralcev za aktivno populacijo žal niso ustrezen način, pa še pred očmi vseh se dogajajo.

Celoten koncept je s sodobnega vidika več kot zastarel. Družba ne išče več produkta, ampak storitev. Zato bi morali pisci internalizirati, da plačilo za prispevek ne pomeni samo objavljenega, ampak tudi dajanje feedbacka na komentarje. Kdor tega ni pripravljen početi, naj resno razmisli, če je sploh kompetenten za pisanje.

Komentarji na zgornji tekst so več kot zaželeni.

nedelja, marec 22, 2009

Recesija

Recesija ni prizadela samo svetovnega in slovenskega gospodarstva, ampak je, več kot očitno, prizadela tudi blog, ki ga ravnokar berete. Odkar sem začel pisati, se mi še ni zgodilo, da bi imel več kot mesečno pavzo. Če nič drugega, mi je vedno šlo kaj v nos, kljub temu pa sem že pred časom ugotovil, da se pravzaprav nima smisla pritoževati, gojiti osebnih zamer do akterjev ali pa se počutiti pošteno ogoljufanega. Žal je tako, da se bo moral zgoditi pošten čudež, predvsem se bo moralo umiriti gospodarstvo. Ali bo čudež v tem, da bom imel srečo in neformalno srečal vplivne ljudi, ali pa bo kdo od znanih prišel do položaja in začel vračati usluge, se še nisem odločil.

Sem pa za lastno zadovoljstvo izračunal, koliko bo dejansko recesija v obdobju od 1.4.2009 do 31.3.2010 prizadela moj transakcijski račun. Upošteval sem Dogovor o ukrepih na področju plač v javnem sektorju za obdobje 2009-2010, torej 2% (glede na lanske podatke) julijsko (ne)uskladitev rasti življenskih stroškov, zamik 3. uskladitve plač s 1.9.2009 na 1.1.2010, ne pa tudi primankljaja redne delovne uspešnost, ker je v zadnjih 2,5 letih nikoli nisem dobil in je verjetno tudi v tem obdobju ne bi. Številka me je po svoje presenetila, saj znaša samo 392 € na letni ravni. Sem se psihično pripravil na veliko višjo vsoto.

sreda, februar 18, 2009

Snežena Ljubljana

Spremnega besedila danes žal ni. Se mi rahlo mudi.





sreda, januar 28, 2009

1000 pieces in seventy-five seconds

Background

The two things came at almost the same time. The One year in 40 seconds by Eirik Solheim and my new passion for jigsaw puzzles (I obviously have too much time). The conclusion is not difficult to make.

So from this
became this
and this is what went on inbetween.


Full video can be found on Vimeo.

Shooting and editing

Approximately 200 pictures of which 170 were usefull were taken by Canon EOS 300D using a tripod. Usefull shots were edited by Adobe Lightroom 2 and aligned and cropped using Photoshop PS3 (basically following Solheim's method). Video was cut in iMovie '08. All the software was running on Mac OS X Leopard. Background music is by Grieg.

Conclusion

Since the lighting conditions were terrible and I'm currenty looking for an inexpensive DIY softbox. I intent to redo a similar project soon (to try out iMovie '09), this time in HDR. And last, but not least, I definitely need a new camera. And a new wide lens. And...

Edit:

It seems that the embedded Vimeo video does not work well. This one works fine:



sobota, januar 24, 2009

Okoliščine

Mineva že štirinajsti dan, odkar sem zadnjič pisal. Enostavno ni bilo časa in prave motivacije. Če strnem, so razlogi sledeči:

-ugotovil sem, da se glede stvari enostavno nima smisla pritoževati, ker samo besede stvari ne bodo spremenile, kvečjemu še bolj v slabo voljo me bodo spravile. Tistih, ki bi morali (ali pa lahko, če sem prijazen do njih) stvari urediti na svoji strani in rešiti moje težave, pa tako ne bodo dosegle. Prav tako sem precej sit ljudi, ki mi vsiljujejo svoje ideje oz. rešitve. Žal je vedno tako, da je med idejo in njeno implementacijo v resničnem življenju velik prepad in prepričan sem, da niti 5% ljudi, ki so polni besed, sami ne bi bili sposobni narediti koraka, ki mi ga predlagajo.

-zgodila se mi je določena stvar v zasebnem življenju, ki mi je dala na voljo nekaj dodatnega prostega časa, ki sem ga zapolnil z aktivnostmi, ki mi sicer poberejo še več časa, me pa zaposlijo v tej meri, da uspešno kompenzirajo manko. In upam, da bo tako, dokler se na nove razmere enostavno ne bom navadil.

-precej časa pa je pobralo tudi iskanje krivca za prej omenjeni dogodek, ki pa je bilo glede na zaprtost kroga in bolj kot ne a priori izključitev enega akterja in pogojno izključitev drugega vse prej kot lahko. In še vedno ni končano, čeprav verjamem, da vem, kje ga najti.

Zadeva, ki me sedaj polno zaposluje, in za katero upam, da bo uspela, pa bo online, takoj, ko bo gotova.


(Prosim, da se vzdržite komentarjev v smislu "zakaj simptomatsko, če je etiološka rešitev boljša", čeprav je to jasno razvidno iz konteksta. Prihranite mi nekaj klikov, kolikor jih terja brisanje le-teh.)

sobota, januar 10, 2009

263 K

Obstajata vsaj dve stvarnosti na tem svetu, pri katerih bi se moral močno potruditi, da bi našel v njiju kaj negativnega. Dva pojma, ki sta pri meni tako povezana, da razen v nekaj izjemah, drug brez drugega sploh ne koeksistirata. Tek in PST.

V skoraj desetih letih, kar skoraj dnevno živim v Ljubljani, sem porabil skoraj tri četrtine tega časa, da sem ugotovil, da Pot sploh obstaja. Čeprav sem vedno živel v Rožni dolini ali na Viču. Sedaj pa je, tako kot tek, postala stalnica. Zeleni obroč, predvsem del med Brdom in Mostecom, je čudovit ne glede na letni čas. Predvsem pozno spomladi, ko drevoredi ozelenijo, in pa pozno jeseni, ko odpada listje.

In naravnost čaroben je že zadnji teden. Kljub temu, da je pred dobro uro zunaj bilo okoli -10, je telo potrebovalo tek. In za vztrajnost sem bil poplačan z najboljših doslej. Po dolgem času se je zgodilo, da sem bil ves čas popolnoma sam. Če ne štejem Lune, zvezd in 40 minut škripanja snega pod nogami. Niti tistega zajca, ki je dva dni nazaj stekel proti bajerju, tokrat ni bilo.

In kljub temu, da je bilo tako hladno, da je pot na laseh dobesedno zmrzoval na meni, sploh nisem imel občutka, da je zunaj res tako mrzlo, kot je bilo. Jasna noč, okoliška voda in zima pač delajo svoje. Bilo pa je - še sreča, da nisem, kot sedaj pogosto ne, vzel iPoda s sabo - kot da poleg škripanja snega na svetu nič ne bi obstajalo. Občutek brezčasnosti, brez najmanjše utrujenosti, popolni mir skoraj sredi mesta. In še idilična narava, zamrznjena v času in prostoru. Trenutek, ki se ga ne da opisati, ampak ga je potrebno doživeti. Na kratko, idealen tek.

PST - Pot spominov in tovarištva - Zeleni obroč - Source: http://metrodusa.blogspot.com/

P.S: ima mogoče Luna vpliv na tole noč?