sreda, januar 28, 2009

1000 pieces in seventy-five seconds

Background

The two things came at almost the same time. The One year in 40 seconds by Eirik Solheim and my new passion for jigsaw puzzles (I obviously have too much time). The conclusion is not difficult to make.

So from this
became this
and this is what went on inbetween.


Full video can be found on Vimeo.

Shooting and editing

Approximately 200 pictures of which 170 were usefull were taken by Canon EOS 300D using a tripod. Usefull shots were edited by Adobe Lightroom 2 and aligned and cropped using Photoshop PS3 (basically following Solheim's method). Video was cut in iMovie '08. All the software was running on Mac OS X Leopard. Background music is by Grieg.

Conclusion

Since the lighting conditions were terrible and I'm currenty looking for an inexpensive DIY softbox. I intent to redo a similar project soon (to try out iMovie '09), this time in HDR. And last, but not least, I definitely need a new camera. And a new wide lens. And...

Edit:

It seems that the embedded Vimeo video does not work well. This one works fine:



sobota, januar 24, 2009

Okoliščine

Mineva že štirinajsti dan, odkar sem zadnjič pisal. Enostavno ni bilo časa in prave motivacije. Če strnem, so razlogi sledeči:

-ugotovil sem, da se glede stvari enostavno nima smisla pritoževati, ker samo besede stvari ne bodo spremenile, kvečjemu še bolj v slabo voljo me bodo spravile. Tistih, ki bi morali (ali pa lahko, če sem prijazen do njih) stvari urediti na svoji strani in rešiti moje težave, pa tako ne bodo dosegle. Prav tako sem precej sit ljudi, ki mi vsiljujejo svoje ideje oz. rešitve. Žal je vedno tako, da je med idejo in njeno implementacijo v resničnem življenju velik prepad in prepričan sem, da niti 5% ljudi, ki so polni besed, sami ne bi bili sposobni narediti koraka, ki mi ga predlagajo.

-zgodila se mi je določena stvar v zasebnem življenju, ki mi je dala na voljo nekaj dodatnega prostega časa, ki sem ga zapolnil z aktivnostmi, ki mi sicer poberejo še več časa, me pa zaposlijo v tej meri, da uspešno kompenzirajo manko. In upam, da bo tako, dokler se na nove razmere enostavno ne bom navadil.

-precej časa pa je pobralo tudi iskanje krivca za prej omenjeni dogodek, ki pa je bilo glede na zaprtost kroga in bolj kot ne a priori izključitev enega akterja in pogojno izključitev drugega vse prej kot lahko. In še vedno ni končano, čeprav verjamem, da vem, kje ga najti.

Zadeva, ki me sedaj polno zaposluje, in za katero upam, da bo uspela, pa bo online, takoj, ko bo gotova.


(Prosim, da se vzdržite komentarjev v smislu "zakaj simptomatsko, če je etiološka rešitev boljša", čeprav je to jasno razvidno iz konteksta. Prihranite mi nekaj klikov, kolikor jih terja brisanje le-teh.)

sobota, januar 10, 2009

263 K

Obstajata vsaj dve stvarnosti na tem svetu, pri katerih bi se moral močno potruditi, da bi našel v njiju kaj negativnega. Dva pojma, ki sta pri meni tako povezana, da razen v nekaj izjemah, drug brez drugega sploh ne koeksistirata. Tek in PST.

V skoraj desetih letih, kar skoraj dnevno živim v Ljubljani, sem porabil skoraj tri četrtine tega časa, da sem ugotovil, da Pot sploh obstaja. Čeprav sem vedno živel v Rožni dolini ali na Viču. Sedaj pa je, tako kot tek, postala stalnica. Zeleni obroč, predvsem del med Brdom in Mostecom, je čudovit ne glede na letni čas. Predvsem pozno spomladi, ko drevoredi ozelenijo, in pa pozno jeseni, ko odpada listje.

In naravnost čaroben je že zadnji teden. Kljub temu, da je pred dobro uro zunaj bilo okoli -10, je telo potrebovalo tek. In za vztrajnost sem bil poplačan z najboljših doslej. Po dolgem času se je zgodilo, da sem bil ves čas popolnoma sam. Če ne štejem Lune, zvezd in 40 minut škripanja snega pod nogami. Niti tistega zajca, ki je dva dni nazaj stekel proti bajerju, tokrat ni bilo.

In kljub temu, da je bilo tako hladno, da je pot na laseh dobesedno zmrzoval na meni, sploh nisem imel občutka, da je zunaj res tako mrzlo, kot je bilo. Jasna noč, okoliška voda in zima pač delajo svoje. Bilo pa je - še sreča, da nisem, kot sedaj pogosto ne, vzel iPoda s sabo - kot da poleg škripanja snega na svetu nič ne bi obstajalo. Občutek brezčasnosti, brez najmanjše utrujenosti, popolni mir skoraj sredi mesta. In še idilična narava, zamrznjena v času in prostoru. Trenutek, ki se ga ne da opisati, ampak ga je potrebno doživeti. Na kratko, idealen tek.

PST - Pot spominov in tovarištva - Zeleni obroč - Source: http://metrodusa.blogspot.com/

P.S: ima mogoče Luna vpliv na tole noč?