sobota, januar 10, 2009

263 K

Obstajata vsaj dve stvarnosti na tem svetu, pri katerih bi se moral močno potruditi, da bi našel v njiju kaj negativnega. Dva pojma, ki sta pri meni tako povezana, da razen v nekaj izjemah, drug brez drugega sploh ne koeksistirata. Tek in PST.

V skoraj desetih letih, kar skoraj dnevno živim v Ljubljani, sem porabil skoraj tri četrtine tega časa, da sem ugotovil, da Pot sploh obstaja. Čeprav sem vedno živel v Rožni dolini ali na Viču. Sedaj pa je, tako kot tek, postala stalnica. Zeleni obroč, predvsem del med Brdom in Mostecom, je čudovit ne glede na letni čas. Predvsem pozno spomladi, ko drevoredi ozelenijo, in pa pozno jeseni, ko odpada listje.

In naravnost čaroben je že zadnji teden. Kljub temu, da je pred dobro uro zunaj bilo okoli -10, je telo potrebovalo tek. In za vztrajnost sem bil poplačan z najboljših doslej. Po dolgem času se je zgodilo, da sem bil ves čas popolnoma sam. Če ne štejem Lune, zvezd in 40 minut škripanja snega pod nogami. Niti tistega zajca, ki je dva dni nazaj stekel proti bajerju, tokrat ni bilo.

In kljub temu, da je bilo tako hladno, da je pot na laseh dobesedno zmrzoval na meni, sploh nisem imel občutka, da je zunaj res tako mrzlo, kot je bilo. Jasna noč, okoliška voda in zima pač delajo svoje. Bilo pa je - še sreča, da nisem, kot sedaj pogosto ne, vzel iPoda s sabo - kot da poleg škripanja snega na svetu nič ne bi obstajalo. Občutek brezčasnosti, brez najmanjše utrujenosti, popolni mir skoraj sredi mesta. In še idilična narava, zamrznjena v času in prostoru. Trenutek, ki se ga ne da opisati, ampak ga je potrebno doživeti. Na kratko, idealen tek.

PST - Pot spominov in tovarištva - Zeleni obroč - Source: http://metrodusa.blogspot.com/

P.S: ima mogoče Luna vpliv na tole noč?

3 komentarji:

Anonimni pravi ...

Me veseli, da si bil sam. Jaz sem bil tudi, na drugem koncu mesta :)

Wega pravi ...

Res je bilo neverjetno. Skupek srečnih okoliščin - sneg, jasna noč, luna v perigeju in sploh. A veš, da so eni ostali doma češ, po tem mrazu pa že ne grem teč?

Tomi pravi ...

Wega: vsakemu svoje, samo pač ne vedo, kaj zamujajo. Je bilo pa ravnokar spet super, tako lepo počasi se je zvečerilo. Pa nisem se mogel upreti teku čez bajer, ko je ravno zamrznil :-)