sobota, april 04, 2009

Prispevki ex catedra ali stimuliranje komunikacije

Sobotno prilogo berem zadnje čase precej poredko, in še to bolj kot ne samo takrat, ko gre za članek z področja farmacije ali zdravstva ali pa s tematiko arhitekture in urbanizma. Prispevki so načeloma dobri, vendar pa se pogosto zgodi, da se v določenih aspektih z avtorjem ne strinjam ali pa želim dodatno pojasnilo. Glede na to, da živimo v času informacijske tehnologije, ko je edini sprejemljivi odzivni čas "takoj", me čudi, da ne rečem moti, da avtorji prispevkov zelo redko ali nikoli ne objavijo svojih elektronskih naslovov. Sicer kratko iskanje pripelje do enakega rezultata, ampak grenak priokus ostaja.

Vzgibi za takšno početje mi sicer niso poznani, vendar jih ni težko nekaj našteti. Če se omejim samo na enega - glede na uredniško politiko, ki bralce opozori, da prispevek izraža stališče avtorja in ne uredništva, sklepam, da gre za linijo najmanjšega odpora avtorjev prispevkov. Zakaj bi bilo potrebno ex tempore pojasnjevati svoje besede, če lahko bralcem postavimo virtualno bariero in jim ne omogočimo takojšnje komunikacije. Pisma bralcev za aktivno populacijo žal niso ustrezen način, pa še pred očmi vseh se dogajajo.

Celoten koncept je s sodobnega vidika več kot zastarel. Družba ne išče več produkta, ampak storitev. Zato bi morali pisci internalizirati, da plačilo za prispevek ne pomeni samo objavljenega, ampak tudi dajanje feedbacka na komentarje. Kdor tega ni pripravljen početi, naj resno razmisli, če je sploh kompetenten za pisanje.

Komentarji na zgornji tekst so več kot zaželeni.

3 komentarji:

jin pravi ...

Meni se niti ne zdi smiselno, da bi avtor vsakomur odgovarjal na njegove komentarje. Teh zna biti absolutno preveč, če si malo bolj izpostavljen, njihova kvaliteta pa zna tudi bit vprašljiva. Gotovo bi v Sobotni prilogi objavljene tekste komentirali prej malo bolj izobraženi, kot drhal na RTV SLO ali kje drugje na spletu, ki se skriva za anonimnostjo in piše kar ji pač pade na pamet. Ampak kljub temu bi se avtorji, če bi bili soočeni z obilico vprašanj, lahko znašli v situaciji, da sploh ne bi imeli več časa za pisanje dobrih prispevkov, ker bi toliko časa debatirali z bralci, ki se z njimi pač ne bi strinjali. In te debate znajo biti velikokrat brezplodne, ker obe strani vztrajata na svojih straneh.

Tomi pravi ...

Ko sem še enkrat preletel prispevke, sem opazil, da ima večina zunanjih sodelavcev objavljene določene podatke, ki jih nedvoumno identificirajo. Omenjeni nima.

Navajanje kontaktnega naslova, predvsem elektronskega, nudi možnost malo manj formalne komunikacije, katere verjamem, ima večina bralcev Priloge tekom tedna čez glavo.

Še vedno je odločitev posameznega avtorja, ali bo na mail odgovoril ali ne, ter v kakšni meri. Tako kot ima tudi možnost, da recimo ne odgovori na pismo bralcev, čeprav pri tem tvega medijski linč.

Da ne bo pomote, sodelavci Dela (oz. zaposleni pri časopisni hiši) pač ne morejo odgovarjati vsem. "Padalci", ki imajo prispevek ali dva na daljše časovno obdobje, pa bi lahko.

Karmen pravi ...

Ko sem še redno objavljala članke v eni od revij, sem pogosto dobila pisma in e-pisma naslovljena name in so mi jih potem iz uredništva tudi posredovali. Na vsa sem z veseljem odgovorila. Če pišeš o neki specifični tematiki in te le ta zanima, je odziv bralcev nadvse dragocen in dober pokazatelj, kaj lahko napišeš še boljše.

Kar se pa Sobotne priloge tiče, nameravam sobotno izdajo Dela v kratkem odjaviti. Menim, da ima trenutno Dnevnikov Objektiv mnogo boljše članke.