nedelja, avgust 02, 2009

Opozorila

Zadnjič sem bil opozorjen, da sem zadnji zapis objavil že dva meseca nazaj. In to ravno v trenutku, ko sem imel namen napisati kratek zapis o opažanjih iz Zagreba. Česa drugega kot to, da se očitno spreminjam, nisem mogel povedati v zagovor, in bolj kot sem razmišljal o tem, bolj sem ugotavljal, da se dejansko spreminjam.

Med enim od zadnjih tekov sem ugotovil, da se je dejansko spremenil moj pogled na dogodke in stanja, ki so me pred časom precej motila. Čeprav mi je že več ljudi posredno in neposredno potrdilo, da je življenje na dvoru precej prijetnejše kot ono izven, sem se dokončno odločil, da bom ostal zvest svojim načelom in ne bom popustil muham razvajene princeske. Konec koncev je tudi svoboda vrednota, ki ima svojo ceno. Pa dovolj o tem, ker je bilo na to temo tukaj napisanih (in izbrisanih) že precej ničel in enk, hotel sem govoriti o nečem drugem.

Ker nikoli nisem bil pretiran pristaš konformizma, ko mi ta ni ustrezal, sem za obisk prestolnice naše južne sosede izbral dve kontraverzni nasprotji. Dejstvo, da kljub temu, da je Zagreb nam geografsko najbližja prestolnica, tam dotedaj še nisem bil, ter to, da glede na to, kar so nam skuhali naši politiki, predvsem prejšnja vlada, Hrvatje naj ne bi bili pretirano naklonjeni svojim severnih razvitim sosedom. Kar je, po mojih izkušnjah, precej daleč od resnice in tudi slovensko se mi zdi, da ljudje veliko bolj razumejo, kot so v časih, ko je bil Jadran meka slovenskih turistov.

Mestu se vidi, da je začelo svojo pot razvoja po vojni, ki pa je trenutno zelo oviran zaradi precej nezavidljive ekonomske situacije, ki jo doživljata tako realni kot javni sektor. Tako imajo po eni strani nove, moderne tramvaje (lastne izdelave, da denar kroži kontrolirano) in napovednike prihodov na postajah v centru, hkrati pa nikogar, ki bi zbrisal grafite s postaj par ulic stran. Ali pa recimo zgledno urejen Jelačičev in Gornji trg ter res lepe parke s fontanami v središču mesta, v ulice, kamor turisti načeloma ne zahajajo, pa pročelja, ki že desetletja niso videla drugega kot spreje. Bandič se lahko pred Jankovičem tu skrije, kolikor je širok, kar niti ni tako malo.

Najbolj klavrna podoba propadajoče ekonomije pa so vsekakor upokojenci, ki za lastno preživetje pobirajo in prodajajo plastenke. Sicer jih za dober evro morajo prodati 14, vendar se očitno splača. Najprej sem bil presenečen, ko me je starejša gospa na ulici vprašala, če mislim svojo (prazno) plastenko odvreči, ker se mi je zdelo logično, da ja. Potem sem šele ugotovil, v katerem grmu tiči zajec, ko sem se jaz njej zahvalil, ker mi ni bilo treba iskati smetnjaka, ona pa meni, ker sem ji prepustil tisto banalno majhno vrednost. Tako se potem človek navadi na včasih res urejene dame, ki morajo za vzdrževanje svojih (verjetno prevelikih meščanskih) stanovanj v centru po mestu reciklirati, na koncu pa ga ne čudi niti to, da na glavni železniški postajo mine samo par sekund med padcem plastenke v smetnjak in tem, da jo nekdo pospravi v veliko plastično vrečko.

Se pa da z Ljubljano potegniti precej vzporednic. Lokali v strogem centru so prav tako polni turistov in ljudi, ki finančno uspešno plavajo nad površjem, in tudi cene so primerljivo podobne. Celo Ulične svetilke, ki so ekvivalent naših Kraljev ulice, brezdomci podobno (ne)vsiljivo prodajajo za dober evro. In ženske, ki iščejo sočutje s slabo fotokopiranimi izvidi če sploh svojih otrok ter upajo, da bodo ljudje nasedli na glave dokumentov in nazive spodaj podpisanega zdravnika, so kopija ljubljanskih. Ali prej obratno, glede na to, da naše ne govorijo slovensko.

In še beseda o poti. Če niste ravno čustveno vezani na svoje vozilo, je vlak najugodnejša izbira. Za nekaj manj kot 20 €, kot stane povratna karta, ste v dveh urah in pol od centra do centra, vendar se splača imeti nekaj časovne tolerance zaradi zamud in dokaj strogega nadzora na meji. Pet bomb in načrtovan in preprečen atentat naredijo svoje. Je pa vseeno dober občutek na meji, ko organi nadzora samo bežno pogledajo našo osebno, pri ostalih neschengenskih potnikih pa je še vedno čutiti precej nervoze.

Če potegnem črto, sem z izletom zelo zadovoljen. Izbral sem res lep (mogoče sicer malo prevroč, kajti temperatura je dosegla 32 stopinj) dan, in mesto je vredno ogleda. Slike sledijo, upam da kmalu.

1 komentar:

bojan pravi ...

V Zagreb se pa tudi sam že nekaj časa spravljam, ker je minilo že vsaj 15 let od zadnjega obiska. Glede plastenk pa je res zanimiva zadeva in je tega tudi na morju ponavadi dosti videti.