ponedeljek, oktober 05, 2009

Dogma recesije

Recesija je. Za razliko od veliko ljudi, ki verjamejo vsem, kar jim natvezijo, je to edina dogma, ki ji tudi sam brezpogojno verjamem. Kljub dejstvu, da me kot naravoslovca do kosti le stežka kdo spelje na led, ker vedno želim preveriti, če so "dejstva", ki mi jih kot razloge, zakaj se nečesa ne da storiti, navajajo drugi, če ne drugače, vsaj teoretično, je omenjeni zgoraj navedeni stavek tisti, ki tudi v meni vzbudi določeno strahospoštovanje in popolnoma ubije željo, da bi sploh preverjal, če je možna kakšna rešitev, kaj šele, da bi jo izvedel. In kaj me je pripeljalo do tega spoznanja?

Krivda leži v stavku, ki mi je skoraj cel dan, predvsem pa vseh slabih 45 minut, ki sem jih ravnokar potreboval za večerni tek, odmeval po glavi. Namreč na enem od laičnih arhitekturnih in urbanističnih forumov, ki jih kot hobi obiskujem, sem zasledil stavek tole: "Občutek dobivam, da je kapitala kolikor hočeš, samo da cel svet čaka, da bo nekdo rekel "konec krize" in vsi se bodo iz nizkega štarta zapodili." Sam sicer ne vem, kakšno je stanje na področju kreditov, sem pa preko lastnih spoznanj ugotovil, da se lahko ta vzorec aplicira na več sfer življenja in dela.

Kmalu bodo minila tri leta pri trenutnem delodajalcu in več okoliščin mi daje vedeti, da počasi prihaja čas, ko bo potrebno prekiniti vezi in poiskati nove karierne izzive (vse tri zadnje besede bi sicer lahko skoraj dal v oklepaje). In kljub temu, da spada farmacija med eno od področij, ki jih recesija ni prizadela, tudi sam čakam, da se bo v medijih pojavila dobra novica, da je recesije konec. Kar je v bistvu popolnoma nesmiselno, ker podjetja ne glede na splošno atmosfero glede na lastne potrebe iščejo kader. In čeprav je opaziti nekaj manj razpisov, je to verjetno posledica tega, da je precej ljudi zaznalo, da se bo kadrovski "pool" psihološko zmanjšal in tu našlo priložnost. Kot sem nekje omenil, je naš kolektiv v času recesije zapustilo več ljudi kot prej v času konjunkture.

Kakorkoli, večina čaka na novico, da je recesijska pošast premaga, kar samo po sebi zastavlja še eno vprašanje. Zakaj bi lastniki kapitala, ki so povečini tudi lastniki medijev, sploh naredili tako nesmiselno potezo, da bi objavili konec recesije? Ta je namreč ne samo razlog, ampak predvsem dober izgovor in način, kako obvladovati večino. Prej ali slej se bo gospodastvo pobralo, dobički se bodo vrnili na stare vrednosti, in če lahko ljudi še vedno prepričujejo, da so časi slabi, bo tako zanje ostalo več smetane. Efekt, ki so ga ustvarili mediji, je namreč dodobra pokoril večino. Postalo je samoumevno, da se ukinjajo določeni privilegiji, vse v duhu recesije. Javni sektor bo recimo precej mirno požrl dejstvo, da se bo odrekel kar polovici uskladitve, vse v duhu recesije. Da odpovedovanja stimulaciji, izobražavenju in še čemu ne omenjam, vse v duhu recesije. Upokojenci bodo recimo hočeš nočeš doživeli zamzrnitev pokojnin, vse v duhu recesije. In nenazadnje, ljudje so veliko bolj pokorjeni, vse v duhu recesije.

Zato je dejstvo, da velike novice o koncu recesije nikoli ne bomo dočakali, ker bo ali zminorizirana, zavlačevana v neskončnost ali celo soupadala z veliko pomembnejšim dogodkom, ker kapitalu enostavno ni v interesu, da bi se kriza končala. In začaran krog se konča.

Vse, kar nam kot rešitev ostane, so veze in poznanstva.