ponedeljek, oktober 05, 2009

Dogma recesije

Recesija je. Za razliko od veliko ljudi, ki verjamejo vsem, kar jim natvezijo, je to edina dogma, ki ji tudi sam brezpogojno verjamem. Kljub dejstvu, da me kot naravoslovca do kosti le stežka kdo spelje na led, ker vedno želim preveriti, če so "dejstva", ki mi jih kot razloge, zakaj se nečesa ne da storiti, navajajo drugi, če ne drugače, vsaj teoretično, je omenjeni zgoraj navedeni stavek tisti, ki tudi v meni vzbudi določeno strahospoštovanje in popolnoma ubije željo, da bi sploh preverjal, če je možna kakšna rešitev, kaj šele, da bi jo izvedel. In kaj me je pripeljalo do tega spoznanja?

Krivda leži v stavku, ki mi je skoraj cel dan, predvsem pa vseh slabih 45 minut, ki sem jih ravnokar potreboval za večerni tek, odmeval po glavi. Namreč na enem od laičnih arhitekturnih in urbanističnih forumov, ki jih kot hobi obiskujem, sem zasledil stavek tole: "Občutek dobivam, da je kapitala kolikor hočeš, samo da cel svet čaka, da bo nekdo rekel "konec krize" in vsi se bodo iz nizkega štarta zapodili." Sam sicer ne vem, kakšno je stanje na področju kreditov, sem pa preko lastnih spoznanj ugotovil, da se lahko ta vzorec aplicira na več sfer življenja in dela.

Kmalu bodo minila tri leta pri trenutnem delodajalcu in več okoliščin mi daje vedeti, da počasi prihaja čas, ko bo potrebno prekiniti vezi in poiskati nove karierne izzive (vse tri zadnje besede bi sicer lahko skoraj dal v oklepaje). In kljub temu, da spada farmacija med eno od področij, ki jih recesija ni prizadela, tudi sam čakam, da se bo v medijih pojavila dobra novica, da je recesije konec. Kar je v bistvu popolnoma nesmiselno, ker podjetja ne glede na splošno atmosfero glede na lastne potrebe iščejo kader. In čeprav je opaziti nekaj manj razpisov, je to verjetno posledica tega, da je precej ljudi zaznalo, da se bo kadrovski "pool" psihološko zmanjšal in tu našlo priložnost. Kot sem nekje omenil, je naš kolektiv v času recesije zapustilo več ljudi kot prej v času konjunkture.

Kakorkoli, večina čaka na novico, da je recesijska pošast premaga, kar samo po sebi zastavlja še eno vprašanje. Zakaj bi lastniki kapitala, ki so povečini tudi lastniki medijev, sploh naredili tako nesmiselno potezo, da bi objavili konec recesije? Ta je namreč ne samo razlog, ampak predvsem dober izgovor in način, kako obvladovati večino. Prej ali slej se bo gospodastvo pobralo, dobički se bodo vrnili na stare vrednosti, in če lahko ljudi še vedno prepričujejo, da so časi slabi, bo tako zanje ostalo več smetane. Efekt, ki so ga ustvarili mediji, je namreč dodobra pokoril večino. Postalo je samoumevno, da se ukinjajo določeni privilegiji, vse v duhu recesije. Javni sektor bo recimo precej mirno požrl dejstvo, da se bo odrekel kar polovici uskladitve, vse v duhu recesije. Da odpovedovanja stimulaciji, izobražavenju in še čemu ne omenjam, vse v duhu recesije. Upokojenci bodo recimo hočeš nočeš doživeli zamzrnitev pokojnin, vse v duhu recesije. In nenazadnje, ljudje so veliko bolj pokorjeni, vse v duhu recesije.

Zato je dejstvo, da velike novice o koncu recesije nikoli ne bomo dočakali, ker bo ali zminorizirana, zavlačevana v neskončnost ali celo soupadala z veliko pomembnejšim dogodkom, ker kapitalu enostavno ni v interesu, da bi se kriza končala. In začaran krog se konča.

Vse, kar nam kot rešitev ostane, so veze in poznanstva.

8 komentarjev:

Bojan pravi ...

Bravo, zapisal si moje misli.
Veze in poznanstva: temu bi lahko tudi rekli, biti aktiven, ne se prepustiti usodi, ne jamrati, vzeti življenje v svoje roke.
Upati dati na preizkušnjo svoje sposobnosti.

jin pravi ...

Veze in poznanstva, da, kako zelo res

lordwales pravi ...

Recesijski časi so tako dobri ali slabi, kot je dobro ali slabo posameznikovo trr stanje.

alcessa pravi ...

Imam dobro novico zate: konec recesije so naznanili vsi, ki imajo kaj za povedati. Mislim v strogo ekonomskem smislu, ko se pojavi vsaj minimalna gospodarska rast.

Koga hočeš kot prinašalca dobre vesti?

Ben Bernanke?

Spiegel Online?

Komisija EU?

Tomaž Štih pravi ...

Začetek in konec recesije imata svojo definicijo mimo katere nimogoče. Ne vem sicer, kaj točno menite z nekakšnimi fantomskimi "lastniki kapitala", ampka zveni kot kaj prepisanega iz marksističnih spisov. Takšno razmišljanje ni ravno najboljša popotnica za razumevanje realnosti.

Mar vi nimate kapitala? "Kapital" so vsi, ki imajo prihranke na bankah, stanovanja, točke vzajemnih skladov, delnice, d.o.o.

Moje sožalje, če (še) niste "kapital" po nobenem izmed teh kriterijev. Preko 90% ljudi je in vsaj deloma živi od "kapitala".

Predlagam vam, da se s pametnim delom čimhitreje vpišete v "kapital". Zaupam vam skrivnost, ki vas bo spravila v dobro voljo. V resnem poslovnem svetu veze in poznanstva ne pomenijo ničesar. So le priročen izgovor za tiste, ki potrebnih sposobnosti nimajo; ali pa se preprosto preveč bojijo neuspeha da bi poskusili in namesto tega jamrajo in se samoviktimizirajo.

Ker je to lažje in ker to vsak zmore.

Tomi pravi ...

alcessa: v Sloveniji ni bilo opaziti, da bi katerikoli medij objavil, da je naša država izšla iz krize. Da je temu res tako, občutim tudi sam na lastni koži, ker se mi pozna na plači. Najprej pri neizplačilu stimulacije, potem pri prestavitvi in sedaj še pri verjetni ukinitvi uskladitve plačnih nesorazmerij.

Tomaž Štih: povprečen človek se verjetno ne ukvarja s strogo finančnimi podatki ter ne primerja kazalcev rasti, ampak počaka, da mu mediji servirajo na pladnju informacijo, kaj se dogaja z gospodarstvom.

In ne, žal nisem lastnik kapitala, saj vrednost moje lastnine trenutno verjetno ne presega petmestne številke v evrih, ker so žal moji dohodki prenizki, da bi lahko ustvarjal presežke.

Glede zadnje postavke pa se spet motite, saj prihajam iz stroke, ki je tako zaprta, da so edina referenca veze in poznanstva. Razen, če človeka mika bazičen štart in počasno napredovanje.

alcessa pravi ...

Tomi, jaz sem bila precej pozorna, ker kot freelancerka komaj čakam, da bodo podjetja spet potrebovala moje storitve v večji meri ...

V zvezi z VIP pa ti samo prikimavam ... Ne da bi jih aktivno iskala, so mi polepšali bančni račun. In pa: obstajajo strokovna področja, ki so nasičena ali pa se vsi poznajo med sabo, ker so dovolj omejena in kar je še razlogov... Seveda veljajo drugačni mehanizmi izbire kot v "idealnosti".

Kar se službe tiče, sem mnenja, da je precejšen delež službenih mest dejansko suboptimalen v smislu, da zaposlenim ne prinaša dovolj (nefinančnih) koristi. In menjava službe nikakor ni nujno odhod na boljše.

Tomi pravi ...

Tole debato bi res veliko raje nadaljeval na mail, ker drugače se bo vzorec zadnjih zapisov ponavljal.