ponedeljek, februar 01, 2010

Kadrovski kapitalizem ali kako je umrl socializem

Pred nekaj časa sem nekaj svojih znancev povprašal o izkušnjah, ki jih imajo pri svojih delodajalcih. Sicer ne v nebo vpijoče, ampak med vrsticami se je dalo nedvoumno razbrati, da me v prvi vrsti niso zanimale izkušnje, ampak je bil to "se da preko vez dobiti kakšno dobro mesto" tip povpraševanja. Ne bom skromen, ampak mislim, da sem za veliko ljudi med študijem naredil precej dobrega in jim olajšal marsikatero zadevo, in takrat sem začutil, da je napočil čas, da se mi usluga vrne. Odgovori so me ne samo presenetili, ampak skoraj razjezili. Če povzamem bistvo le-teh, mi je bilo svetovano, da naj napišem ponudbo ali spremno pismo, priložim CV in ga pošljem določeni osebi, odgovorni za HR.

Razumljiv odgovor, ampak takšen pristop bi lahko ubral sam brez njihovega nasveta, in pristop, ki sem ga ubral, je bil ravno ravno v izogib potrebi po svetovanem. Ne želim posploševati, ampak je res umrl duh, ko se je dalo "insajderjem" namigniti, da želiš k njim, in preko dveh tajnic, petih klepetov ob kavi in dobrega kosila dveh nadrejenih je kadrovik dobil priporočilo, naj te kontaktira? Brez nepotrebne dokumentacije in podobne solate, ki je sedaj tako v modi. Je res umrl duh, ko je največ pomenilo ustno priporočilo, ne pa sposobnost, kako najbolj elegantno oblikovati standardiziran CV, narediti kredibilen plagiat dobrega spremnega pisma z interneta ali se poglobiti v detajle vprašanj, s katerimi HR oddelki poskušajo iz nas narediti uporaben psihološki profil? Očitno je. Vsaj na vstopnem nivoju in to celo v tako zaprti in majhni stroki, kot je naša.

Kadrovski socializem je mrtev. Naj živi kadrovski socializem.